Jedro

Cilj in namen predobravnavnega naroka ni pogajanje med obdolžencem in sodiščem, temveč je to le faza postopka, v kateri je obdolžencu dana možnost, da se izjavi o krivdi ter o nadaljnjem teku kazenskega postopka.

Z navajanji o pričakovanju obsojenca, da mu bo ob priznanju krivde izrečena krajša zaporna kazen od tiste, ki jo je predlagala državna tožilka in le ta nadomeščena z delom v splošno korist, vložnik uveljavlja pritožbeni razlog po 374. členu ZKP (ki v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljen) in ne kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 560,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 9567/2015 z dne 12. 3. 2015 obsojenega U. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kar mu je izreklo kazen dve leti zapora, ki jo je na podlagi tretjega odstavka 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s sedmim odstavkom 86. člena KZ-1 nadomestilo s 1460 urami dela v splošno korist, ki bi naj jih obsojeni U. M. opravil v roku dveh let od izvršljivosti sodbe. Obsojenec je bil v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, oškodovanka Republika Slovenija pa je bila v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot pravde.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 9567/2015 z dne 27. 5. 2015 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu U. M. izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora.

3. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 371. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obsojencu izreče kazen dve leti zapora ter jo na podlagi tretjega odstavka 359. člena ZKP v zvezi z določbo sedmega odstavka 86. člena KZ-1 nadomesti s 1460 urami dela v splošno korist. Med drugim navaja,da je obsojenec ob priznanju krivde na predobravnavnem naroku pričakoval izrek kazenske sankcije, kot sta mu jo predočili državni tožilec ter sodišče, torej kazen dve leti zapora, ki bo nadomeščena s 1460 urami dela v splošno korist. Z izrekom prvostopenjske sodbe so bila obsojenčeva pričakovanja uresničena. Državni tožilec pa je v skladu z zakonsko možnostjo vložil pritožbo, z njo uspel, tako da je bila obsojencu izrečena kazen dve leti in tri mesece zapora. Ocenjuje, da je državni tožilec z nekorektnim in nedopustnim ravnanjem obsojenca zavedel, da je krivdo za očitano mu kaznivo dejanje priznal. 4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da obramba v utemeljitvi ni konkretno navedla, katere zakonske določbe naj bi bile kršene, pa tudi ne, v čem naj bi bile kršitve zakona. V zahtevi predstavljeno videnje okoliščin konkretnega predobravnavnega naroka ter pričakovanje obsojenega ob priznanju krivde na predobravnavnem naroku po vsebini pomenijo pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP in ne kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je obsojencu izreklo v zakonu predpisano kazen ter tako o kršitvi kazenskega zakona ni mogoče govoriti, podlago za izrek kazni je imelo v pritožbi okrožne državne tožilke zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje je razloge za izrečeno kazen dveh let in treh mesecev zapora navedlo v sodbi, v kateri je tudi obrazložilo, da so pritožbene navedbe okrožne državne tožilke utemeljene. Nepravilno je razlogovanje zahteve za varstvo zakonitosti o postopku v fazi predobravnavnega naroka v okviru katerega se obdolženec izjavi o krivdi ter tako očitek o nekorektnem in nedopustnem ravnanju okrožnega državnega tožilstva v konkretni zadevi ni na mestu.

5. Obsojenec ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jima je bil vročen 28. oziroma 27. 10. 2015, nista izjavila.

B.

6. V zvezi s konkretizacijo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev, je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 pojasnilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki je z izjemo privilegija pridruženja - beneficium coahesionis (drugi odstavek 424. člena ZKP) in pooblastila sodišču, da v določenih primerih po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev (427. člen ZKP), izključno v rokah strank. Sodišče zato nima pooblastila ugotavljati kršitve zakona preko oziroma mimo zahtevka vložnika, saj ga ne veže načelo oficialnosti. Meje preizkusa pravnomočne sodbe določa torej vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Iz sicer skope določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je popolnoma jasno, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik pa je dolžan kršitve v zakonu, ki jih zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkušalo utemeljenost zadeve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj,da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, ki jih pravno sredstvo uveljavlja. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog iz katerega je mogoče zahtevo vložiti z navedbo člena oziroma odstavka, ne navede pa kdaj in kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena, in ne navaja vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

7. V zvezi z vložnikovim zatrjevanjem, da sta ga sodišče prve stopnje ter državna tožilka na predobravnavnem naroku zavedla k priznanju krivde, kar bi bilo po vsebini mogoče razumeti kot kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 285.c člena ZKP, je treba ugotoviti, da vsebina zapisnikov o predobravnavnem naroku oziroma o naroku za izrek kazenske sankcije zatrjevanega ravnanja sodišča prve stopnje oziroma državnega tožilstva ter s tem kršitev citiranih določb o predobravnavnem naroku, ne potrjujeta.

8. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 12. 3. 2015 (list. št. 1670) je državna tožilka za primer priznanja krivde predlagala vrsto in višino kazni (dve leti in tri mesece zapora in ne dve leti zapora, ki bo nadomeščena z delom v splošno korist kot navaja vložnik), je obsojenec po tem, ko je bil deležen vseh predpisanih pravnih podukov (3. do 5. točka 285. člena ZKP) po posvetu s svojim zagovornikom izjavil, da krivdo priznava, ter je senat po presoji, da so za sprejem priznanja izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. do 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, priznanje krivde sprejel, ter se je v nadaljevanju izvedel le narok za izrek kazenske sankcije, kjer so se izvajali dokazi glede okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, ne pa tudi glede obstoja kaznivega dejanja in obsojenčeve krivde.

9. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije z istega dne, sodišče prve stopnje predlogu državne tožilke za izrek prostostne kazni v višini dve leti in tri mesece zapora ni sledilo ter je obsojencu izreklo kazen dve leti zapora, ki jo je na podlagi tretjega odstavka 359. člena ZKP v zvezi s sedmim odstavkom 86. člena KZ-1 nadomestilo s 1460 urami dela v splošno korist, ki naj bi jih obsojenec opravil v roku dveh let. Višje sodišče je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora, torej v višini kot jo je na predobravnavnem naroku dne 12. 3. 2015 predlagala državna tožilka, saj je ocenilo, da niso podani pogoji za izrek krajše zaporne kazni od te, ki jo je predlagala državna tožilka in tudi ne nadomestitve le te z delom v splošno korist (točka 6 obrazložitve drugostopenjske sodbe).

10. Iz navedenih zapisnikov o predobravnavnem naroku ter o naroku za izrek kazenske sankcije (oba z dne 12. 3. 2015), torej ne izhaja, da bi državna tožilka oziroma sodišče prve stopnje na kakršenkoli način vzpodbujala obsojenca, naj kaznivo dejanje prizna oziroma ga na kakršenkoli način preslepila, nasprotno, po podatkih kazenskega spisa je bilo s strani obrambe večkrat zaprošeno za prestavitev predobravnavnega naroka s pojasnilom, da se obramba s tožilstvom pogaja o priznanju krivde, torej je obramba sama vzpodbujala pogajanja s tožilstvom, pa kljub temu državnemu tožilstvu in sodišču očita, da se je na obsojenca izvajal pritisk, naj očitano kaznivo dejanje prizna, čeprav je sodišče s prelaganjem narokov le omogočilo dogovarjanje strank. Vložnikovo zatrjevanje o nekorektnem in nedopustnem ravnanju državnega tožilstva oziroma sodišča prve stopnje je torej v nasprotju z vsebino zapisnika o opravljenem predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije, pa tudi sicer v nasprotju s predpisanim potekom predobravnavnega naroka po določbah ZKP. Cilj in namen tega naroka namreč ni pogajanje med obdolžencem in sodiščem, temveč je to le faza postopka, v kateri je obdolžencu dana možnost, da se izjavi o krivdi ter o nadaljnjem teku kazenskega postopka.

11. Z navajanji o pričakovanju obsojenca, da mu bo ob priznanju krivde na predobravnavnem naroku izrečena krajša zaporna kazen od tiste, ki jo je predlagala državna tožilka in le ta nadomeščena z delom v splošno korist, vložnik po mnenju Vrhovnega sodišča uveljavlja pritožbeni razlog po 374. členu ZKP (ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog) in ne kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP. Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Sodišče bi storilo to kršitev, če bi izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali pa bi izreklo kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, ali če ne bi izreklo kazenske sankcije, ki bi jo moralo po zakonu izreči. V določbi šestega odstavka 285.č člena je nedvoumno navedeno, da v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega (po priznanju krivde), sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje obsojenemu izreklo v zakonu predpisano zaporno kazen v višini, kot jo je na predobravnem naroku predlagala državna tožilka, tako o kršitvi kazenskega postopka ni mogoče govoriti, podlago za izrek kazni pa je imelo v pritožbi državne tožilke zoper odločbo o kazenski sankciji.

C.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.