Jedro

V postopkih obravnavanja tožbe za razveljavitev sodne poravnave pripravljalni narok ni predviden.

Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku z učinki pravnomočne sodbe. Poravnava je tako veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za veljavno sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po postopkovnih pravilih. Zaradi dvojne narave sodne poravnave je v 392. člen ZPP posebej urejena tožba za izpodbijanje sodne poravnave kot enega od izrednih pravnih sredstev. Sodno poravnavo je tako mogoče izpodbijati le iz tam navedenih razlogov. Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 392. člena ZPP sodne poravnave ni dopustno izpodbijati zaradi tega, ker bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali. Na ničnost mora namreč sodišče paziti že ob sklepanju sodne poravnave in je v takšnem primeru ne sme dovoliti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožba s podrednim tožbenim zahtevkom, ki se glasi:

Tožbi se ugodi. Sodna poravnava opr. št. R 00/2018, sklenjena pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem dne 14. 5. 2018 med pravdnima strankama A. A., EMŠO: ... in B. A., EMŠO: ..., je nična.

se zavrže."

II.V preostalem se pritožba zavrne ter se sklep in sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu (to je v I., II., III. in V. točki izreka) potrdita.

III.Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 19. 6. 2020 dovoli (I. točka izreka), ter da se postopek glede 2. točke primarnega tožbenega zahtevka, ki se glasi, da je toženka dolžna tožniku vrniti 50.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2018 do plačila ustavi (II. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek, da se sodna poravnava, sklenjena med pravdnima strankama 14. 5. 2018, razveljavi, in podredni tožbeni zahtevek, da je poravnava nična, je zavrnilo (III. in IV. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 1.631,26 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da ni prišlo do spremembe, ampak samo do modifikacije tožbe, zato ni bilo pravne podlage za ugoditev spremembi tožbe. Gre tudi za absolutno postopkovno kršitev, saj sodišče svoje odločitve ni obrazložilo. Izpodbija tudi ustavitev postopka v zvezi z zahtevkom po plačilu 50.000 EUR ter navaja, da je bil njegov zahtevek v tem delu odstopljen v obravnavanje stvarno pristojnemu sodišču, zato sodišče v tej zadevi kot stvarno nepristojno zahtevka ne bi smelo več obravnavati, saj predhodno ni odločilo o dovolitvi spremembe tožbe. Uveljavlja tudi postopkovne kršitve. Navaja, da je sodišče vpogledalo v listninsko dokumentacijo v prilogah od C3 do C8, tožniku pa jih ni vročalo, ter mu s tem onemogočilo, da se o teh listinah izjavi, čeprav je na njih oprlo svojo odločitev. Na pristranost sodišča tožnik v pritožbi opozarja tudi v zvezi z zaslišanjem prič. Navaja, da je pretežni del postopka vodilo zaradi ugotovitve pravilne vročitve tožbe tožniku. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo 9. 10. 2023 je bilo pričakovati, da bo v zvezi z vročanjem zaslišalo pričo D. D., česar ni storilo. Zaslišalo pa je preostale priče glede vsebinske presoje tožnikovih zahtevkov, česar ni bilo pričakovati, zato je strankam onemogočilo pripravo na meritorno obravnavanje zadeve. Predhodno o zaslišanju prič ni sprejelo dokaznega sklepa, zato obvestilo sodišča strankam o zaslišanju prič, ki je bilo podano na vabilu, tega ne more nadomestiti. Sodišče ni spoštovalo načel poštenega postopka, kar vključuje tudi predhodno predvidljivost vsebine obravnavanja na samem naroku. S tem je tožniku odvzelo pravico do izjave. Pritožba nadalje izpostavlja, da se sodišče do materialnopravne podlage sploh ni opredelilo. Ni jasno, ali je obravnavalo prevaro ali zmoto in je sodna odločba v tem delu nerazumljiva. Sodišče ni opredelilo, katere so odločilne oziroma sporne okoliščine primera. Po eni strani iz obrazložitve sodišča izhaja, da je bila odločilna okoliščina, zaradi katere je tožnik sklenil izpodbijano sodno poravnavo, v tem, da bosta zakonca nadaljevala zakonsko zvezo, medtem ko je na drugi strani sodišče obrazložilo, da je bila odločilna okoliščina urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema. Tako ni ustrezno ugotovilo, glede katerih okoliščin je bil tožnik v zmoti.

3.V nadaljevanju pritožbe tožnik z obširnimi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnica s svojim ravnanjem izkazala namen, da bo poskusila ohraniti zakonsko zvezo, tako kot se je zavezala s poravnavo. Pritožba na več mestih opozori, da ni prišla domov z otroci v treh urah po tožnikovem plačilu 50.000 EUR, tako kot je sama izjavila. Namen tožnice nikoli ni bil, da bi se vrnila z otroci k tožniku, kot je napačno ugotovilo sodišče, ampak je bil njen zvijačni namen, da se izogne ureditvi vprašanja skupnega premoženja v redni pravdi, pri čemer je že ob podpisu poravnave vedela, da bo vložila novo tožbo. Če se je sodišče postavilo na stališče, da ima toženka pravico do svobodnega odločanja, s kom bo živela, potem takšne sodne poravnave ne bi smelo dopustiti, saj nima dopustne podlage in je nična, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče ni pravilno ugotovilo okoliščin glede tega, da naj bi bil tožnik nasilen. Da je bil nasilen, ni potrdila nobena priča in je v tem delu dokazna ocena površna in pomanjkljiva. Tudi dejansko stanje v zvezi z dogodkom na dan 2. 6. 2018 je sodišče zmotno ugotovilo. Tožnica je z otroci prišla domov, pri čemer je inscinirala konflikt, zato da je lahko vložila novo tožbo. Zdravniško potrdilo za hčerko C. A. je bilo izdano 9. 1. 2019 za pregled, ki je bil opravljen 5. 6. 2018, v njem pa je navedeno, da naj bi se poškodovala 1. 6. 2018, kar je bilo en dan pred srečanjem, zato tožnikovega nasilja nad hčerko tožnica ni dokazala. Iz zaslišanja prič in izvedenega postopka bi sodišče moralo zaključiti, da se je toženke, glede na to, da ga je sprovocirala, tega dne le malo dotaknil in povzdignil glas. Zato je zmotna ugotovitev sodišča, da je bil tožnik tisti, ki je kršil obveznosti iz drugega odstavka IV. člena sodne poravnave. Sodišče bi primarno moralo ugotavljati, ali se je toženka sploh vrnila. Iz dokaznega postopka izhaja, da tega namena ni imela, torej je ona namenoma kršila sodno poravnavo, a je to tožniku prikrivala. Zato je zmoten in brez pravne podlage v dokaznem postopku zaključek sodišča, da je šlo za običajno ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema že v času trajanja zakonske zveze. Sodišče se je ukvarjalo z deleži strank na skupnem premoženju, ni pa pojasnilo, na katere konkretno izvedene dokaze je oprlo svoj zaključek in je obrazložitev sodišča v tem delu tako pavšalna, da je ni mogoče preizkusiti, zato je bila tudi v tem delu tožniku odvzeta pravica do izjave.

4.Sodišče je zmotno zavrnilo tožnikov podredni zahtevek, saj bi moralo, ne glede na navedeno sodno prakso, ugotavljati, ali je prišlo do ničnosti pogodbe zaradi nedopustne podlage po 39. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem se je zmotno sklicevalo na judikat VSRS II Ips 89/2020, iz katerega izhaja ravno nasprotno, poleg tega pa je bilo sodišče na ničnostne razloge dolžno paziti tudi pri sklepanju sodne poravnave. Če je bila tožba za ugotovitev ničnosti sodne poravnave nedopustna, bi jo moralo sodišče zavreči in ne zavrniti. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodišče toženki dvakrat priznalo po 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, moralo pa bi 150 točk za drugi narok. Ker se je cel postopek ukvarjalo le s pravočasnostjo tožbe, s katero toženka ni uspela, bi bila glede na načelo pravičnosti in poštenosti upravičena do stroškov le v zvezi z meritornim obravnavanjem tožbe. Ne gre spregledati, da je toženka s pritožbo z dne 20. 5. 2021 uspela le formalno in v posledici uspeha tožnika z njegovo pritožbo in bi bilo treba tudi to upoštevati. Poleg tega pa pritožba zoper stroškovno odločitev v tarifi ni ovrednotena enako kot pritožba zoper meritorno odločitev o glavni stvari. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijana sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno, da pritožbenemu zahtevku za razveljavitev sodne poravnave ugodi, še podredno, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku za ničnost sodne poravnave, vse s stroškovno posledico, in priglaša pritožbene stroške.

5.V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

6.Pritožba je utemeljena le v manjšem delu, v pretežnem delu pa ni utemeljena.

7.V postopku ni bilo sporno dejstvo, da sta pravdni stranki zakonsko zvezo sklenili ... 1993 in so se jima v času zakonske zveze rodili štirje otroci. Ni sporno, da so skupaj živeli na naslovu ..., na kmetiji, kjer se je opravljala kmetijska dejavnost. Nadalje ni bilo sporno, da se je toženka 22. 6. 2017 skupaj z otroci odselila iz skupnega družinskega naslova ter 1. 7. 2017 vložila tožbo na razvezo zakonske zveze, dodelitev mladoletnih otrok, določitev stikov in preživnine, ki se je vodila pod opravilno številko IV P 000/2017.

Dne 14. 5. 2018 sta pravdni stranki pred Okrožnim sodiščem v Grosupljem sklenili sodno poravnavo (A2), s katero sta ugotovili obseg skupnega premoženja (I. točka izreka), si skupno premoženje razdelili (II. točka izreka), tožnik se je obvezal, da bo toženki v 15 dneh od sklenitve sodne poravnave plačal 50.000 EUR, ter da je plačilo pogoj za veljavnost poravnave (III. točka izreka). Pravdni stranki sta se dogovorili, da bosta po sklenitvi poravnave in po izvršitvi plačila 50.000 EUR poskusili z nadaljevanjem njune zakonske zveze, tožnik pa se je izrecno zavezal, da nad toženko ali otroci ne bo izvajal nikakršnega fizičnega in psihičnega nasilja (IV. točka izreka). Tožnik se je zavezal, da bo toženki iz naslova njenega deleža na skupnem premoženju plačal še preostali del v višini 25.000 EUR v primeru, da bo vložila novo tožbo na razvezo zakonske zveze (V. točka), toženka pa se je zavezala, da bo v 8 dneh po podpisu poravnave ter prejemu 50.000 EUR umaknila tožbo na razvezo zakonske zveze v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 000/2017 (VI. točka). Pravdni stranki sta se dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške poravnave (VII. točka), da so z izpolnitvijo te sodne poravnave med njima urejena vsa razmerja, ki se nanašajo na ugotovitev obsega skupnega premoženja in delitev tega premoženja, ter iz tega naslova druga do druge nimata nobenega zahtevka več (VIII. točka).

8.Tožnik je vložil tožbo za razveljavitev sodne poravnave, v kateri zatrjuje, da ga je toženka z zvijačnim ravnanjem spravila v zmoto, da se bo po podpisu sodne poravnave in plačilu zneska 50.000 EUR z otroci vrnila na kmetijo in da bodo živeli skupaj. Tega ni storila, ampak je že ob podpisu sodne poravnave vedela, da bo po umiku prvotne tožbe vložila novo tožbo na razvezo zakonske zveze. Če bi to vedel, ne bi sklenil poravnave o delitvi skupnega premoženja, saj se je toženka s tem izognila rednemu pravdnemu postopku. Toženka nasprotno zatrjuje, da je bil namen sodne poravnave, da s tožnikom razdelita skupno premoženje, ter da je svoj del poravnave izpolnila, saj je tožbo na razvezo zakonske zveze umaknila. Prav tako je poskusila z nadaljevanjem njune zakonske zveze. Vendar je ob prihodu z otroci na kmetijo 2. 6. 2018 s tožnikove strani prišlo do ponovnega fizičnega in psihičnega nasilja nad njo in otroci. Tožnik se svoje zaveze iz poravnave ni držal, zato je 2. 8. 2018 ponovno vložila tožbo na razvezo zakonske zveze.

Sporne v tem postopku so torej okoliščine sklenitve sodne poravnave.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Prav tako je sodišče pravilno odločilo o spremembi tožbe in ustavitvi postopka, procesno zmotna je le odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka. Sodišče ni storilo očitanih procesnih kršitev, dokazna ocena pa je prepričljiva, konsistentna, natančna in povsem ustreza napotilu iz 8. člena ZPP. Sodišče je zadevo temeljito raziskalo ter se izreklo o vseh trditvah in ugovorih pravdnih strank. Sodba in sklep vsebujeta jasne in razumne razloge v odločilnih dejstvih, obrazložitev pa ustreza napotilom iz 324. člena ZPP. Kadar sodišče prve stopnje odloči pravilno, pritožbenemu sodišču vseh razlogov za takšno odločitev ni treba ponavljati, zato se v nadaljevanju opredeljuje do relevantnih pritožbenih navedb.

Glede spremembe tožbe

11. Tožnik je s prvo pripravljalno vlogo modificiral svoj tožbeni predlog tako, da je pred prvotnim zahtevkom za razveljavitev sodne poravnave dodal še stavek: "Tožba se dovoli." (list. št. 76). Pritožbeno sodišče predvideva, da je to po svoji pooblaščenki storil iz razloga, ker se je takrat sodišče že ukvarjalo s sporno okoliščino pravočasnosti tožbe kot procesne predpostavke. Če ta procesna predpostavka ne bi bila podana, bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči kot nedopustno. Toženka je navedeno štela kot spremembo tožbe in ji je nasprotovala3 (list. št. 103), zato je sodišče s sklepom na naroku 11. 5. 2022 spremembo tožbe dopustilo (list. št. 156). Tožnik ne na tem naroku, ne v naslednji četrti pripravljalni vlogi ni nasprotoval odločitvi sodišča z navedbo, da ni šlo za spremembo tožbe, ampak samo za modifikacijo, zato navedeno v pritožbi uveljavlja prepozno, saj se o tem toženka ni imela možnosti izreči. Že iz tega razloga je ta pritožbena navedba neutemeljena. Poleg tega sam navaja, da v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, glede na to, da je sodišče njegovemu predlogu ugodilo. Tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka, saj je sodišče svojo odločitev vsebinsko obrazložilo v 6. točki. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi šlo za postopkovno kršitev v tem delu, ne bi bila absolutna, zakaj bi takšna relativna postopkovna kršitev vplivala na odločitev sodišča, pa tožnik ni pojasnil. Ob navedenem je sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka pravilen in ga je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo .

Glede delnega umika tožbe

12. Tožnik je s primarnim zahtevkom zahteval razveljavitev sodne poravnave (1. točka), da mu toženka vrne izplačanih 50.000 EUR z obrestmi (2. točka) ter je podal stroškovni zahtevek (3. točka). Sodišče prve stopnje se je s sklepom z dne 12. 4. 2019 izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani (list. št. 25). Po pritožbi je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 1277/2019 z dne 2. 10. 2019 pritožbi delno ugodilo in odločilo, da je o zahtevku za razveljavitev sodne poravnave pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem, glede na to, da gre za tako imenovano "procesno pravno tožbo", ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo, torej za nadaljevanje prvotnega s sodno poravnavo zaključenega postopka. Za del zahtevka za plačilo 50.000 EUR pa je odločilo, da gre za tako imenovano "pravo tožbo" ter je za ta del pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (list. št. 33). Iz dopisa Okrajnega sodišča v Grosupljem z dne 6. 11. 2019 (list. št. 40) izhaja, da je to sodišče Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču odstopilo v nadaljnje reševanje del zahtevka za plačilo 50.000 EUR.

13. Kot zgoraj navedeno, je tožnik s prvo pripravljalno vlogo podal modifikacijo tožbenega zahtevka (list. št. 76), kjer je ponovno postavil zahtevek za vračilo 50.000 EUR (2. točka predloga). Sodišče prve stopnje je o modifikaciji oziroma spremembi tožbe odločalo na naroku 11. 5. 2022 in jo dopustilo (list. št. 156). Prišlo je torej do procesne situacije, ko je bila tožnikova tožba z zahtevkom za vračilo 50.000 EUR odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani, potem pa je bil ponovno postavljen in dopuščen, kar pomeni, da je bila glede tega zahtevka podana litispendenca, ki preprečuje, da o istem zahtevku odločata dve sodišči. Tožnik je na naroku 9. 10. 2023, na katerem je bila zadeva zaključena, po svoji pooblaščenki obrazložil, da je pri modifikaciji tožbe prišlo do pomote, zato je ta del tožbe umaknil, toženka pa je z umikom soglašala. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je z izpodbijanim sklepom v tem delu postopek ustavilo. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče v ta del tožbe več ne bi smelo posegati, saj je bil zahtevek ponovno postavljen in dopuščen. Če tožnik na naroku tožbe v tem delu ne bi umaknil, potem bi jo moralo sodišče zavreči zaradi podane litispendence.4 Ob povedanem tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje protispisno navedlo, da je dovolilo spremembo tožbe. Ravno nasprotno, v pritožbi je protispisno navedeno, da sprememba tožbe ni bila dopuščena. Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka skladno z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

Glede postopkovnih kršitev

14. Sodišče prve stopnje je v postopku najprej razčiščevalo pravočasnost tožnikove tožbe. Ta okoliščina je bila sporna in v zvezi z njo je toženka, z namenom ugotovitve pravilnega vročanja tožbe tožniku (postavilo se je namreč vprašanje glede podpisa tožnikovega očeta), predlagala izvedenca grafologa, naknadno pa navedla, da od tega dokaznega predloga odstopa in ni založila predujma. V vmesnem času je sodišče iz zemljiške knjige pridobilo štiri listine (C3 - C6) in iz Upravne enote ... dve listini (C7 , C8) s podpisi tožnikovega očeta. Ker ta dokazni predlog z izvedencem grafologom kasneje ni bil izveden, sodišče navedenih listin ni vročalo pravdnima strankama. Vendar s tem ni kršilo njune pravice do izjave, saj svoje odločitve na navedene listine ni oprlo, čeprav jih je povzelo v dokazni sklep. To jasno izhaja 10. do 13. točke, kjer je sodišče obrazložilo pravočasnost tožbe, nikjer pa se do teh listin ni opredelilo. V tem delu do postopkovnih kršitev ni prišlo.

15. Tožnik zatrjuje tudi, da je sodišče ravnalo pristransko, ter da mu je onemogočilo pripravo na meritorno obravnavanje zadeve na naroku 9. 10. 2023, saj se je do tega naroka ukvarjalo s sporno okoliščino pravočasnosti tožbe, na ta narok pa je povabilo vse priče, jih zaslišalo in zadevo zaključilo. Tožnik je bil šele na samem naroku seznanjen, da bo sodišče tako ravnalo, in ni pričakoval, da bodo na tem naroku priče zaslišane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v vabilu na narok (list. št. 272) izrecno zapisalo, da stranki in njuna pooblaščenca obvešča, da so na narok za kasnejše ure vabljene tudi vse priče. Drži, da sodišče prve stopnje dokaznega sklepa o zaslišanju teh prič predhodno ni sprejelo, saj ga je sprejelo na tem naroku, kar je povsem skladno z določili ZPP. A navedeno niti ni bistveno. Bistvena je okoliščina, da so bili stranki in njuna pooblaščenca seznanjeni z dejstvom, da bo na tem naroku prišlo do zaslišanja prič v zvezi z vsebinskim obravnavanjem zadeve. Zato pritožbene navedbe, da obvestilo sodišča strankam v vabilu na narok neobstoječega dokaznega sklepa ne more nadomestiti, niso utemeljene. Glede predhodne predvidljivosti obravnavanja vsebine zadeve pa pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnikova pooblaščenka vabilo, v katerem je bila obveščena, da so na narok vabljene tudi vse priče, prejela 12. 9. 2023, narok pa je bil izveden 9. 10. 2023. Torej sta imela tožnik in njegova pooblaščenka en mesec časa, da sta se na vsebinsko obravnavo zadeve pripravila. S tem jima ni bila kršena pravica do izjave in je neutemeljen tudi ta pritožbeni očitek.

16. Glede pritožbenega očitka, da v postopku sodišče ni opravilo pripravljalnega naroka, je treba najprej pojasniti, da je sodišče obravnavalo tožbo po izrednem pravnem sredstvu, kar je na vsakem naroku izrecno navedlo, torej, da je narok opravljen za obravnavanje tožbe za razveljavitev sodne poravnave, v teh postopkih pa pripravljalni narok ni predviden. Pa tudi če gre tolmačiti, da je bilo sodišče pripravljalni narok dolžno izvesti, bi šlo le za relativno bistveno kršitev postopka, za katero je s strani tožnika umanjkala trditvena podlaga, zakaj je navedeno vplivalo na odločitev sodišča. Po vpogledu v zapisnike izvedenih narokov v tem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče pripravljalnega naroka res ni opravilo, je pa obravnavo vodilo odprto in na način, da so se imele stranke možnost seznaniti tako o pravni podlagi, ki jo sodišče namerava uporabiti, kot o vseh procesnih dejanjih sodišča.

Glede nedopustne podlage in podrednega zahtevka

17. Tožnik v tožbi nedopustne podlage sodne poravnave ni zatrjeval, saj je razveljavitev zahteval zaradi napak volje (prevara, zmota). Ker je sodišče v izpodbijani sodbi na dveh mestih poudarilo, da se toženka lahko neodvisno od sklenjene sodne poravnave svobodno odloča o tem, ali bo v dani življenjski situaciji ostala v zakonski zvezi s tožnikom ali ne, pa v pritožbi izpostavlja, da je sodišče ravnalo nezakonito in protiustavno ter poravnava nima dopustne podlage. Gre za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo prosto razpolagati ter za nedopusten nagib. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnik tožbo vložil na podlagi 1. točke drugega odstavka 392. člena ZPP iz razloga napak volje (zvijača, zmota). Z novelo ZPP-E je bila v 392. členu dodana nova 2. točka, to je, da je tožbo za razveljavitev sodne poravnave dopustno vložiti tudi, če je bila ta sklenjena glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Tožnik se na navedeno določilo v postopku pred sodiščem na prvi stopnji ni skliceval in tožbe za razveljavitev sodne poravnave iz tega razloga ni vložil, zato so pritožbene trditve, da je sodišče z dopustitvijo poravnave ravnalo nezakonito in protiustavno, saj gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, prepozna pritožbena novota, glede na to, da se toženka o teh trditvah v postopku na prvi stopnji ni imela možnosti izreči. Glede IV. točke sodne poravnave bi se lahko postavilo vprašanje dopustnosti takšnega dogovora, predvsem pa se postavlja vprašanje, ali bi takšni zavezi, tako tožnika, da bo prenehal z nasiljem, kot toženke, da bo poskusila z nadaljevanjem njune zakonske zveze, sploh bilo mogoče izvršiti. Ker je sodna poravnava, sklenjena pred sodiščem, z dnem sklenitve postala pravnomočna, jo je dopustno izpodbijati samo z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker tožnik razlogov po 2. točki 392. člena ZPP ni uveljavljal, je pravnomočnost sanirala tudi morebitne napake v tej smeri. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da se toženka ni zavezala, da bo nadaljevala z njuno zakonsko zvezo, kar bi verjetno bilo v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do varstva osebne svobode (19. člen Ustave RS), ki je povzeta v 20. členu Družinskega zakonika (DZ), to je, da zakonska zveza temeljni na svobodni odločitvi, ampak se je zavezala, da bo "zgolj" poskusila z nadaljevanjem zakonske zveze s tožnikom. Pritožbene navedbe v tej smeri so ob povedanem neutemeljene.

18. Tožnik s podrednim zahtevkom, ki ga je podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo, zahteva, da se sodna poravnava izreče za nično (list. št. 290, 313). Zatrjuje, da je šlo pri sklepanju za toženkin nedopusten nagib, ki je bil v nasprotju z moralnimi načeli in obstoječimi predpisi, saj sploh ni imela namena ponovno zaživeti s tožnikom v zakonski zvezi. Zato sodna poravnava nima dopustne podlage. Sodišče je spremembo tožbe s podrednim zahtevkom dopustilo, a je odločitev, da vsebinskega obravnavanja tega zahtevka ne dopusti, pravilna. Obrazložitvi v 30. točki pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in dodaja, da je sodna poravnava sporazum, s katerim stranke uredijo svoja civilnopravna razmerja. Sklenejo ga v pisni obliki pred sodnikom v pravdnem ali nepravdnem postopku z učinki pravnomočne sodbe. Poravnava je tako veljavno sklenjena, če so izpolnjeni pogoji za veljavno sklepanje pogodb po materialnem pravu in če so izpolnjene predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po postopkovnih pravilih. Zaradi dvojne narave sodne poravnave je v 392. člen ZPP posebej urejena tožba za izpodbijanje sodne poravnave kot enega od izrednih pravnih sredstev. Sodno poravnavo je tako mogoče izpodbijati le iz tam navedenih razlogov. Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 392. člena ZPP sodne poravnave ni dopustno izpodbijati zaradi tega, ker bi nasprotovala prisilnim predpisom in morali. Na ničnost mora namreč sodišče paziti že ob sklepanju sodne poravnave in je v takšnem primeru ne sme dovoliti.5 Zgoraj je obrazloženo, da pravnomočnost sodne poravnave sanira morebitne napake. Ne drži, da iz sklepa VSRS II Ips 89/2020, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, izhaja ravno nasprotno. V tam navedenem primeru do sklenitve sodne poravnave ni prišlo, saj so bile pomanjkljivosti pri sklepanju tako hude, da poravnava sploh ni nastala. Zato je tudi ni bilo mogoče izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom, to je s tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Ob povedanem je pritožba neutemeljena tudi v tem delu. Je pa sodišče prve stopnje podredni zahtevek napačno zavrnilo, kar bi moralo storiti, če bi bil vsebinsko neutemeljen. Ker tožba v tem delu ni dopustna, jo je treba zavreči, kar pritožba izrecno izpostavlja. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu s sklepom na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbo v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek, zavrglo.

Glede materialnopravne podlage in opredelitve spornih okoliščin