Jedro

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je dolžan toženec stečajnemu dolžniku A., d. d. - v stečaju v roku 15 dni plačati 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 in 327.637,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015. II. Pritožbi toženca se ugodi in se sodba v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 900.057,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013, v izpodbijani III. točki izreka pa se spremeni tako, da je dolžan toženec tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 2.540,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 6.802,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Pritožbi toženca zoper sklep z dne 1. 10. 2021 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožencu obveznost plačila sodne takse v višini 6.525,00 EUR odloži do izdaje odločbe višjega sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni stečajnemu dolžniku A., d. d. - v stečaju plačati znesek 900.057,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 (I. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 in 327.637,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015 (II. točka izreka) ter tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 10.490,59 EUR (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženca za oprostitev plačila sodne takse, ugodilo pa je predlogu za odlog plačila sodne takse do 28. 1. 2022. 3. Zoper II. in III. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper I. in III. točko izreka se je prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil toženec, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

5. Toženec se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP pritožil tudi zoper sklep, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa in dopustitev obročnega plačila sodne takse.

6. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke zoper sodbo, predlagali zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih delov sodbe. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka.

7. Pritožbe so utemeljene.

**O pritožbi tožeče stranke** _a) glede zahtevka za plačilo 150.000,00 EUR_

8. V tem delu zahtevka je tožeča stranka vtoževala odškodnino po 1. točki prvega odstavka 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ker toženec kot poslovodja naj ne bi sprejel ustreznih ukrepov (35. - 39. člen ZFPPIPP) po nastopu insolventnosti stečajnega dolžnika – družbe A., d. d. V skladu s prvim odstavkom 44. člena ZFPPIPP je odškodninska odgovornost poslovodstva velike družbe omejena na 150.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala protipravnega ravnanja toženca glede (ne)pravočasne izvedbe ukrepov ob nastopu insolventnosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Tožeča stranka je v pritožbi nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je, sklicujoč se na mnenje izvedenke, ugotovilo, da je bila družba A., d. d. insolventna dne 31. 12. 2012. Utemeljeno je opozorila, da je ta ugotovitev primarno prekoračila trditveno podlago toženca. Ta je namreč sam navedel, da je bila družba A., d. d. insolventna že 14. 8. 2012 (str. 6 odgovora na tožbo). Nadalje pa je utemeljeno opozorila tudi na določbo 14. člena ZFPPIPP, ki pogoje za ugotovitev insolventnosti navaja alternativno in ne kumulativno. To pomeni, da za izkaz insolventnosti zadostuje že eden izmed pogojev: trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačilna nesposobnost.1

10. V izvedenskem mnenju je izvedenka zapisala, da je bilo že 31. 12. 2010 mogoče predvideti, da bo družba A., d. d. trajneje nelikvidna že v letu 2011 (str. 22 izvedenskega mnenja). Upoštevajoč zgoraj povzeto zakonsko ureditev glede nastanka insolventnosti bi torej že ugotovitev, da je bila družba A., d. d. v letu 2011 trajneje nelikvidna, utemeljevala zaključek, da je tedaj bila tudi insolventna. Sodišče prve stopnje pa temu ni sledilo, temveč se je oprlo na izvedensko mnenje kriterija dolgoročne plačilne nesposobnosti, kjer je izvedenka ugotovila, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je do insolventnosti po tem kriteriju prišlo že pred 31. 12. 2012. Sodišče ni podalo razlogov, zakaj insolventnosti ni presojalo po kriteriju trajnejše nelikvidnosti, čeprav je izvedenka to ugotavljala. Četudi je bil ta kriterij spregledan, pa je izvedenka v nadaljevanju mnenja izrecno zapisala (str. 24 izvedenskega mnenja), da je "zaradi pretvorbe dolgoročnih kreditov v kratkoročne, ki se je dogodila že v letu 2010, insolventnost nastopila že v letu 2011". Ob upoštevanju neizpodbojne domneve iz 33. člena ZFPPIPP, da je insolventnost podana tedaj, ko bi bi tak položaj družbe lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, v povezavi z dejstvom, da letna poročila družbe A., d. d. od leta 2010 niso bila revidirana, višje sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka, da je insolventnost nastopila že v letu 2011, ob upoštevanju trditve tožeče stranke novembra 2011, ko so bili, kot izhaja tudi izvedenskega mnenja, blokirani vsi transakcijski računi družbe A., d. d. Glede na navedeno je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje z ugotovitvijo, da je družba A., d. d. postala insolventna šele 31. 12. 2012, kar je tudi sicer prekoračilo trditveno podlago toženca, ki je insolventnost priznal dne 14. 8. 2012. 11. Ker je torej insolventnost družbe A., d. d. nastala že v letu 2011, je toženec kršil obveznost iz 35. člena ZFPPIPP, ki je vezana na rok 1 meseca od ugotovitve insolventnosti, s tem pa kršil tudi določbo 1. točke prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP, kar utemeljuje obstoj protipravnega ravnanja kot prve predpostavke njegove odškodninske odgovornosti.

12. Po drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP se obstoj škode in vzročne zveze domnevata, toženec pa ni podal konkretnih ugovorov, s katerimi bi ti domnevi, ki ju je sicer sodišče prve stopnje pojasnilo, izpodbil, enako pa tudi ne krivde kot zadnje predpostavke odškodninske odgovornosti. Zato je višje sodišče lahko zaključilo, da so podani pogoji za odškodninsko odgovornost toženca. Toženec je v odgovoru na pritožbo vztrajal, da niso podani pogoji za opredelitev družbe A., d. d. kot velike družbe in s tem za omejitev odškodninske odgovornosti na 150.000,00 EUR, vendar pa ta ugovor toženca ni bil utemeljen. Določba četrte alineje osmega odstavka 55. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, v skladu s katero se šteje družba, ki mora pripraviti konsolidirano finančno poročilo, za veliko družbo, izniči posamične kriterije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji, za kako veliko družbo gre.2 _b) glede zahtevka za plačilo 327.637,10 EUR_

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sicer ravnal protipravno s tem, ko je vložil pravdo za izpodbijanje skupščinskih sklepov družbe A., d. d. v nasprotju z določbo 397. člena ZGD-1, vendar pa je zahtevek za plačilo tega zneska zavrnilo z argumentacijo, da ob upoštevanju dejstva, da je bila omenjena tožba vložena pred začetkom stečajnega postopka nad družbo A., d. d., prisojena terjatev iz stroškov postopka pa ne s strani tožeče stranke in ne B., d. d. ni bila prijavljena v stečajnem postopku nad družbo A., d. d. kot pogojna terjatev, s čimer tožeča stranka naj ne bi izkazala nastale škode družbi A., d. d. in posledično njenim upnikom v stečajnem postopku.

14. Tožeča stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je z ugotavljanjem, ali je bila terjatev prijavljena, prekoračilo trditveno podlago toženca, da ni upoštevalo določbe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, ki določa, da terjatev, nastalih po začetku postopka prisilne poravnave ni treba prijaviti v stečajnem postopku (ta terjatev se glede na besedilo tedaj veljavne določbe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka) ter da obravnavana terjatev ni terjatev iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje.

15. Iz pritožbenih navedb tožeče stranke izhaja priznanje dejstva, da sporna terjatev iz naslova pravdnih stroškov iz zadeve Pg 608/2013 pred Okrožnim sodiščem v Kopru ni bila prijavljena. Za presojo obstoja škode je torej ključna presoja, ali je bila prijava terjatve iz naslova pravdnih stroškov, prisojenih v zadevi Pg 608/2013 potrebna. Kar zadeva dopustnost presoje tega dejstva z vidika trditvene podlage toženca, je treba poudariti, da je določba petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, ki določa, da terjatve do stečajnega dolžnika, ki niso pravočasno prijavljene, prenehajo, kogentne narave. To pomeni, da odstop od te določbe ni mogoč, kar v nadaljevanju pomeni, da ne glede na procesno aktivnost toženca, tožeča stranka, ki svoje terjatve ni prijavila v stečajnem postopku (o obveznosti prijave v nadaljevanju), ne more obiti posledice iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP. S tem bi namreč razpolagala z zahtevkom v nasprotju s prisilnimi predpisi – kogentnimi določbami ZFPPIPP o prijavah terjatve in posledicah neprijavljenih terjatev, kar pa ni dopustno in sodišče tega po tretjem odstavku 3. člena ZPP ne sme priznati.

16. Določba drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP se uporablja (samo), če je terjatev nastala na podlagi pogodbe ali drugega pravnega posla, ki ga je stečajni dolžnik opravil v skladu s 151. členom ZFPPIPP, torej bodisi pri opravljanju redne dejavnosti po prvem odstavku 151. člena ZFPPIPP bodisi na podlagi soglasja sodišča po tretjem odstavku 151. člena ZFPPIPP.3 Iz dometa tega člena so torej izključeni posli iz drugega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Dejstvo je, da je tožeča stranka tožencu očitala prav kršitev omejitve poslov iz 151. člena ZFPPIPP. Sklicevanje na uporabo drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP bi vodilo v paradoksalno situacijo, kjer bi tožeča stranka tožencu očitala, da je kot poslovodja stečajnega dolžnika ravnal v nasprotju z določbo 151. člena ZFPPIPP s tem, ko je izvajal posle, ki niso dovoljeni po prvem oziroma tretjem odstavku 151. člena ZFPPIPP, istočasno pa bi za terjatve, pridobljene zaradi tega nedopustnega ravnanja, veljala določba drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, kar bi pomenilo, da bi se posle, ki kršijo določbi prvega oziroma tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, dejansko štelo kot posle v skladu s tema določbama.

17. Drži pa pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sporno terjatev zmotno presojalo po določbi 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Ta določba se nanaša na situacijo, ko upnik poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Obravnavana terjatev temu opisu ne ustreza, saj ne gre za stroške, uveljavljene poleg glavnice terjatve, in ne za stroške, nastale z uveljavljenjem terjatve v kakšnem drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Gre za samostojno terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec kot poslovodja družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in B., d. d., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. 18. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve, katere predmet so sicer pravdni stroški. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče prve stopnje omenjeni družbi naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, to pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015 (četrti odstavek 163. člena ZPP). Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji, da tožeča stranka nastale škode zaradi opustitve prijave terjatve v stečajnem postopku ni dokazala.

19. Višje sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je izkazana tako protipravnost ravnanja kot tudi krivda toženca. Toženec je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke sicer vztrajal pri svojih navedbah, da je angažiral odvetniško družbo za svetovanje in vodenje postopka, vendar pa ga to dejstvo ne razbremeni odgovornosti za vložitev tožbe zoper tožečo stranko. Spor med pravdnima strankama izhaja iz dejstva, da je toženec kot poslovodja družbe A., d. d. vložil tožbo zoper (med drugim) tožečo stranko, čeprav tega v skladu s prvim odstavkom 397. členom ZGD-1 več ni mogel storiti, ker na skupščini ni napovedal vložitve izpodbojne tožbe zoper sprejete skupščinske sklepe. To dejstvo mu je kot poslovodji družbe moralo in moglo biti znano. Dejstvo, da je bila prav vložitev očitno neutemeljene tožbe vzrok za nastanek škode (z izdajo delne sodbe) iz naslova pravdnih stroškov tožeče stranke v postopku, ki ga je sprožil toženec, pa nedvoumno dokazuje tudi obstoj pravno relevantne vzročne zveze. Tako so torej podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po določbi 263. člena ZGD-1. 20. Upoštevajoč vse navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tako tožbenemu zahtevku za plačilo 150.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 (druga alineja 358. člena ZPP)4 kot tudi tožbenemu zahtevku za plačilo 327.637,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015 (peta alineja 358. člena ZPP) stečajnemu dolžniku – družbi A., d. d. **O pritožbi toženca**

21. Toženec nasprotuje zaključku sodišča, da je na podlagi določbe 263. člena ZGD-1 podana njegova odškodninska odgovornost v zvezi s poslom prevzema poroštva za nakup 50 % deleža družba C., d. o. o. od D., d. d., ki ga je izvedla družba E., d. o. o. Bistveni argument toženčeve pritožbe je, da v posledici dejstva, da je bil omenjeni posel pravnomočno razveljavljen in je bilo istočasno tudi pravnomočno ugotovljeno, da terjatev D., d. d., do stečajnega dolžnika – družbe A., d. d., katere poslovodja je bil toženec, ne obstaja, stečajnemu dolžniku v času odločanja sodišča prve stopnje ni nastala nobena škoda.

22. Ta pritožbeni argument je utemeljen. Tožeča stranka je v svojem odgovoru na toženčevo pritožbo priznala, da je ugovor, ki ga je podal toženec, logičen in smiseln ter utemeljen na klasičnem razumevanju pojma škoda. Toda sama se je zavzela, da je treba pojem nastanka škode v konkretnem primeru razumeti drugače, čemur pa višje sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne sledi.

23. Tožeča stranka je menila, da je odločilni trenutek za ugotavljanje obstoja škode trenutek začetka stečajnega postopka in da morebitnih učinkov izpodbojnih ravnanj upnikov ali stečajnega upravitelja po začetku stečajnega postopka ni mogoče šteti za razbremenilne okoliščine v korist poslovodstva. Po presoji višjega sodišče ni podlage za takšno naziranje. O odškodninski odgovornosti toženca v konkretnem primeru odloča sodišče; sodišče pa odloča glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Navsezadnje je celo v odločbi Višjega sodišča v Kopru Cpg 129/2016 z dne 23. 9. 2016, na katero se je oprla tožeča stranka, izrecno zapisano, da je glede višine škode sodišče prve stopnje le-to pravilno ugotavljalo ob koncu glavne obravnave.

24. Pojem škode je v slovenskem pravnem redu jasno opredeljen z določbo 132. člena Obligacijskega zakonika; za obravnavano zadevo je relevantna opredelitev t.i. "navadne škode", ki je opredeljena kot zmanjšanje premoženja. Četudi drži navedba tožeče stranke, da v okviru takega razumevanja pojma škode, poslovodje, ki ne ravnajo na način, kot bi morali, _de facto_ odškodninsko ne odgovarjajo za svoja ravnanja, ker so uspeli skrbni upniki oziroma stečajni upravitelj učinke njihovega nedopustnega ravnanja (z uspešnim uveljavljanjem npr. izpodbojnih zahtevkov) odpraviti, bi drugačna interpretacija pojma škode odstopila od funkcije, ki jo odškodnina zavzema v slovenskem pravnem redu. Odškodnina ima restitucijsko naravo, medtem ko je narava odškodnine, ki jo v obravnavani zadevi zahteva tožeča stranka, abstraktna oziroma kaznovalna, saj poslovodjo zavezuje k odškodninski odgovornosti, neodvisno od konkretnega obsega škode v času odločanja sodišča. 25. Tudi sklicevanje na regresno terjatev poslovodje na podlagi šestega odstavka 44. člena ZFPPIPP ni utemeljeno. V obravnavanem primeru je jasno, da je z nedopustnim ravnanjem toženca prišlo do situacije, kjer v trenutku odločanja sodišča prve stopnje škoda upnikom ni bila povzročena. Torej ne gre za situacijo, kjer bi sodišče prve stopnje škodo po drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP ocenilo; v konkretnem primeru je škoda v času odločanja sodišča jasna in znaša 0; sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožeča stranka niti ni trdila, da bi bil postopek stečaja posledica prav očitanega nedopustnega posla (kar je jasno, saj tožeča stranka insolventnost tožeče stranke zatrjuje že bistveno pred sklenitvijo spornega posla).

26. Tožeča stranka se je oprla tudi na domnevo nastale škode iz drugega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe tožeče stranke, da je podana odgovornost toženca po določbi prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP v zvezi s 34. členom ZFPPIPP, temveč je toženčevo odgovornost utemeljilo na določbi 263. člena ZGD-1. Četudi pa se v okviru preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP odgovornost toženca presoja po določbi prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP, tudi po tej določbi tožeča stranka ne more doseči drugačne interpretacije odškodninske odgovornosti. Četudi drži, da je toženec ravnal nedopustno in da se škoda po drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP domneva, pa je toženec uspel izpodbiti domnevo vzročne zveze. Uspešno uveljavljen izpodbojni zahtevek, na podlagi katerega je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev, ki naj bi predstavljala povzročeno škodo, ne obstaja, prekine vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem toženca in domnevano škodo glede razlike v poplačilih. Drugačna interpretacija te določbe ne more biti pravilna.

27. V skladu z navedenim je tako višje sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 900.057,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2013 zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

**O stroških postopka**

28. Ob upoštevanju dejstva, da je višje sodišče obema pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, je na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o celotnih pravdnih stroških.

29. Sodišče prve stopnje je uspeh tožeče stranke ocenilo v delu 65 %. Ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom 477.637,00 EUR, v preostalem delu (za skupno 900.057,73 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, je končni uspeh tožeče stranke v postopki nižji in znaša približno 35 %. Glede na to je po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka upravičena do povrnitve 35 % svojih pravdnih stroškov, toženec pa do povrnitve 65 % svojih pravdnih stroškov. Zoper višino odmerjenih stroškov sodišča prve stopnje nobena izmed strank ni konkretno oporekala, zato je višje sodišče upoštevalo, da znašajo pravdni stroški tožeče stranke 19.765,97 EUR, glede na njen 35 % uspeh pa 6.918,09 EUR, pravdni stroški toženca pa 6.735,13 EUR, glede na njegov 65 % uspeh pa 4.377,83 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako toženec dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.540,26 EUR.

30. V skladu s preračunom iz prejšnje točke je tako višje sodišče pritožbi toženca ugodilo tudi glede stroškovne odločitve in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijane odločbe (peta alineja 358. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

31. Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Obe pravdni stranki sta v celoti uspeli s svojima pritožbama.

32. Glede na opredeljeno vrednost spornega predmeta, priglašeni stroškovnik in določila Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 3.375 točk za pritožbo in 43,75 točk materialnih stroškov (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 2.502,53 EUR.

33. Tožencu pa je višje sodišče za njegovo pritožbo priznalo 3.750 točk za pritožbo in 47,5 točk materialnih stroškov (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 2.779,77 EUR, po prištetju sodne takse za pritožbo v znesku 6.525,00 EUR pa 9.304,77 EUR.

34. Ker sta bili pritožbi obeh strank utemeljeni, višje sodišče nobeni od strank ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

35. Po medsebojnem pobotu pritožbenih stroškov je dolžna tožeča stranka tožencu povrniti 6.802,24 EUR stroškov pritožbenega postopka.

**O pritožbi zoper sklep**

36. Toženec se je v pritožbi zavzel za dopustitev obročnega plačila sodne takse oziroma za odlog plačila sodne takse do odločitve višjega sodišča o pritožbi zoper sodbo.

37. Že z uporabo jezikovne razlage 12. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 je jasno, da so instituti oprostitve, odloga in obročnega plačila alternativne in ne kumulativne možnosti. Predlog za oprostitev plačila sodne takse sicer vsebuje podredni predlog za dopustitev odloga oziroma obročnega plačila sodne takse, kar pomeni, da sodišče, ki ne ugodi predlogu za oprostitev plačila sodne takse, lahko prisodi manj od oprostitve, torej odlog ali obročno plačilo. Vendar pa sta tudi ta dva instituta po presoji višjega sodišča alternativna, torej stranka lahko doseže odlog ali obročno plačilo sodne takse in ne obojega.

38. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je določilo odlog plačila sodne takse. Zakaj naj bi namesto tega sodišče določilo obročno plačilo, toženec v pritožbi ni pojasnil. Višje sodišče pa s tožencem soglaša pri stališču, da je rok za odlog glede na likvidnostno stanje toženca prekratek. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je toženec zaposlen od 1. 9. 2021 in da bo šele z oktobrom 2021 pričel prejemati dohodke, medtem ko predhodni dohodki toženčeve družine niso dosegali minimalnega cenzusa, kar pomeni, da do 28. 1. 2022 toženec ne bi uspel zbrati dovolj sredstev, da s tem ne bi bilo ogroženo njegovo preživljanje oziroma preživljanje njegovih družinskih članov. Po presoji višjega sodišča je zato primeren odlog plačila sodne takse do izdaje odločbe višjega sodišča o sodbi, glede katere je tožencu zaradi vložitve pritožbe nastala sporna taksna obveznost. 39. Glede na navedeno je torej višje sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz IV. točke izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

1 Sklepa VSL Cst 604/2018 z dne 4. 12. 2018 in Cst 124/2020 z dne 25. 3. 2020. 2 Sklep VSL Cst 461/2014 z dne 14. 10. 2014. 3 Plavšak, N., Komentar ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex, 2017, str. 607. 4 Sodba VSRS II Ips 3/2008 z dne 23. 12. 2010.