Jedro

Pritožbena navedba, da je obsojenec pripravljen plačati denarno kazen ponovno na podlagi obročnega plačila, se izkaže za neutemeljeno. Obsojencu je privilegij plačila denarne kazni po obrokih že bil podeljen, vendar ga ni izkoristil, zaradi česar ponovnemu predlogu obsojenca za plačilo denarne kazni po obrokih ni mogoče več ugoditi. Ravnanje sodišča po pritožbenem predlogu bi zato bilo v nasprotju z določbami 87. člena KZ-1. V prvem odstavku tega člena je določeno, da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Drugi odstavek 87. člena KZ-1 pa določa, da če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi.

Izrek

I. Pritožba obsojenca J. S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I odločilo, da se stranska denarna kazen (prav denarna kazen) v znesku 2.000,00 EUR, ki je bila obsojencu J.S. izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 26447/2014 z dne 14. 7. 2014 v delu za znesek neplačane denarne kazni v višini 1.833,33 EUR izvrši tako, da se obsojencu na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določi 45 dni zapora. Pod II izreka pa je odločilo, da če obsojenec izrečeno denarno kazen plača, se izvrševanje zapora ustavi.

2. Proti taki sodbi se je s kratko laično pritožbo pritožil obsojenec. V njej navaja, da je brez službe in da tako visoke denarne kazni ne more plačati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se mu dopusti, da jo plača po obrokih po 100,00 EUR mesečno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v točkah od 1 do 3 izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje II K 26447/2014 z dne 14. 7. 2014 postala pravnomočna že dne 2. 9. 2014. Obsojencu je poziv na plačilo denarne kazni bil vročen 8. 5. 2015. Rok za plačilo denarne kazni v dvanajstih mesečnih obrokih je tako iztekel 8. 5. 2016. Ker obsojenec denarne kazni ni plačal do izteka tega roka (razen enega obroka) je izvršilni oddelek Okrajnega sodišča v Mariboru po uradni dolžnosti opravil poizvedbe o premoženjskem stanju obsojenca in ugotovil, da obsojenec ni zaposlen in nima premoženja, zaradi česar je izvršilno sodišče izvršilni postopek zoper obsojenca ustavilo.

5. Ob takem ugotovljenem dejanskem stanju se pritožbeno sodišče povsem strinja s sodiščem prve stopnje, ki je odločilo, da se preostala neplačana denarna kazen v višini 1.833,33 EUR izvrši tako, da se obsojencu na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 določi 45 dni zapora. Zato se pritožbena navedba, da je obsojenec pripravljen plačati denarno kazen ponovno na podlagi obročnega plačila, izkaže za neutemeljeno. Obsojencu je privilegij plačila denarne kazni po obrokih že bil podeljen, vendar ga ni izkoristil, zaradi česar ponovnemu predlogu obsojenca za plačilo denarne kazni po obrokih ni mogoče več ugoditi. Ravnanje sodišča po pritožbenem predlogu bi zato bilo v nasprotju z določbami 87. člena KZ-1. V prvem odstavku tega člena je določeno, da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Drugi odstavek 87. člena KZ-1 pa določa, da če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi.

6. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

7. Pritožbeno sodišče je obsojenca na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ugotovilo je, da obsojenec sodne takse ne more plačati ne da bi bilo s plačilom ogroženo njegovo vzdrževanje, saj obsojenec ni zaposlen in nima premoženja.