Jedro

Izvedensko mnenje (z obema dopolnitvama) omogoča sodišču prepričanje o obstoju relevantnih dejstev, ki so podlaga za meritorno odločitev o tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo drugič. S sodbo P 11/2015 z dne 30. 9. 2016 kot tudi z uvodoma navedeno sodbo je sprejelo enako odločitev o glavni stvari in je v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - COVL, VL 187823/2014-2 z dne 15. 1. 2015, tako da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 1.787,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od zneska 206,88 EUR od dne 24. 12. 2013 dalje do plačila, od zneska 206,88 EUR od dne 24. 1. 2014 dalje do plačila, od zneska 206,88 EUR od dne 25. 2. 2014 dalje do plačila, od zneska 206,88 EUR od dne 22. 3. 2014 dalje do plačila, od zneska 206,89 EUR od dne 22. 4. 2014 dalje do plačila, od zneska 230,11 EUR od dne 23. 8. 2014 dalje do plačila, od zneska 230,12 EUR od dne 23. 9. 2014 dalje do plačila, od zneska 146,41 EUR od dne 23. 10. 2014 dalje do plačila in od zneska 146,40 EUR od dne 22. 11. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 74,00 EUR in 505,54 EUR (ta znesek je bil pri prvem odločanju sodišča prve stopnje 473,95 EUR), oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka). Po pritožbi toženca je sodišče druge stopnje s sklepom z dne I Cp 1240/2016 z dne 16. 2. 2017 zaradi dopolnitve izvedenskega mnenja razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje P 11/2015 in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. S sedaj izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po tem, ko je sledilo napotkom, sprejelo že navedeno odločitev.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju pridobilo drugo dopolnitev izvedenskega mnenja, na katero je toženec v vlogi z dne 6. 11. 2017 podal utemeljene substancirane pripombe, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu brezpogojno sledilo izvedencu. Sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do sodnega varstva, saj je ugotavljanje dejanskega stanja ter uporabo materialnega prava oziroma vodenje postopka prepustilo izvedencu, ki mu izpodbijana sodba brezpogojno sledi in se sodišče v njej ne opredeli niti do najpreprostejših navedb tožnika v zadnji pripravljalni vlogi, da je sam opravil meritev izolacije v zimskem vrtu (10,5 cm). Uveljavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Meni, da je sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju pripisalo pomen, ki presega vidike prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ne sledi 8. členu ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. V 23. točki obrazložitve sodbe je napačna prvostopenjska ocena, da tožnik ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja, niti pribave novega izvedenskega mnenja drugega izvedenca. Navaja številne že podane pripombe v zvezi z izvedenskim mnenjem in izraža nasprotovanje sprejetim zaključkom izvedenca ter ocenjuje, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo in neprepričljivo, posledično pa ne omogoča prepričanja o relevantnih dejstvih, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ker je izvedenskemu mnenju sledilo. Ker sodbi sodišča prve stopnje manjkajo razlogi o relevantnih dejstvih in ima pomanjkljivosti zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedensko mnenje pa je v bistvenem v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije, zaradi česar uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zaradi majhnosti sodišča prve stopnje pa predlaga, da se v novo sojenje dodeli drugemu sodniku posamezniku drugega sodišča. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti po 443. členu ZPP. Po 458. členu ZPP se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; ne glede na to pa lahko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo kot spor majhne vrednosti in je tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe stranke postopka ustrezno opozorilo na dovoljene pritožbene razloge.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu in sicer v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 458. členom ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljenih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med njimi ni nasprotij. Prav tako je zavrniti v pritožbi uveljavljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med njimi ni nasprotij, izvedensko mnenje (z dopolnitvama) pa je izdelano strokovno in dosledno, prav tako razlogi sodišča prve stopnje, ki temeljijo tudi na podanem izvedenskem mnenju, niso v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije.

7. V pretežnem delu pritožbenih navedb toženec izraža svoje nestrinjanje z ugotovitvami dejanskega stanja, ki pa ga v pritožbi zoper sodbo izdano v postopku spora majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati (458. člen ZPP). Graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče izpodbijati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka (po prvem odstavku 339. člena ZPP), v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku spora majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbena graja dokazne ocene je osredotočena na zmotno ugotovitev dejanskega stanja o tem, ali je bila tožencu v kurilnih sezonah 2013/2004 in 2014/2015 pravilno obračunana poraba toplote, katere plačilo zahteva tožnica s tožbenim zahtevkom. Kot je bilo že poudarjeno, sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče več uspešno izpodbijati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče druge stopnje vezano na dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

8. Pritožbene navedbe v smeri, da je izvedensko mnenje prof. dr. A.H. ( z dopolnitvama) do te mere nejasno in nepopolno, da ne omogoča prepričanja o relevantnih dejstvih, niso utemeljene. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z dopolnitvijo izvedenskega mnenja prof. dr. A.H. odpravilo nejasnosti, ki so obstajale v zvezi z izvedenskim mnenjem, saj je izvedenec podal pojasnila v zvezi z izpostavljenimi toženčevimi konkretiziranimi pripombami. V zvezi z orientiranostjo stanovanj in razliko nivojev tal balkona in dnevne sobe v enoti A ter v enoti B (kjer je balkon zagrajen), je ovrgel trditve toženca o 12 cm razliki nivojev tal balkona in zimskega vrta ter dodatni maksimalni izolaciji. Prostora za dodatno izolacijo namreč ni, razlika nivoja tal dnevne sobe in balkona (v enoti A) sta enaka, razlika nivojev tal dnevne sodbe in zimskega vrta (v enoti B) pa je minimalna, zato so skupne toplotne izgube v stanovanju B pomembno višje kot v stanovanju A, z zimskim vrtom pa je v stanovanju B tudi povečana ogrevalna površina. Ovrgel je tudi očitke toženca o bistveno nižji moči radiatorjev v prostorih stanovanjske enote B (le 1619 W) v primerjavi z enoto A (2840 W), saj je pojasnil, da je v mnenju upošteval dejanske izmere radiatorjev, ki jih je opravil ob ogledu stanovanja in na podlagi podobnosti z radiatorji znamke Vogel & Noot ter ocenil njihovo moč, ki je primerljiva z radiatorji tipa Aklimat v podobnih prostorih. Pojasnil je, da je toplotna moč radiatorjev, ki jo je izračunal, odvisna od tipa radiatorja, temperaturne razlike med srednjo temperaturo radiatorja in njegovo okolico ter čelne površine oziroma števila členov radiatorja, poraba enot radiatorja pa je zraven moči odvisna še od trajanja ogrevanja. Kolikšna je poraba enot radiatorja, je tako odvisno od pogojev, v katerih obratuje. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja tako izhaja tudi, da je ob uporabi smiselnih robnih pogojev izračunal, da je lahko v kurilni sezoni 2012/13 en člen radiatorja tipa Aklimat 650 v prostor oddal cca. 270 enot, radiator kot je v dnevni sobi stanovanja A pa je tipa Aklimat 650 z 20 členi in bi lahko ob izbranih robnih pogojih v prostor oddal 5400 enot toplote, zato 4236 enot, kot jih je izračunal delilnik v tej kurilni sezoni, ne predstavlja s strani toženca zatrjevane nedosegljive vrednosti, temveč zelo ustrezno vrednost. V zvezi s toženčevimi očitki, da je izvedenec v mnenju upošteval oceno porabe šestih radiatorjev tipa Aklimat M650 z desetimi členi, čeprav ima toženec od šestih radiatorjev le dva tipa Aklimat, nobeden izmed (vseh šestih) radiatorjev v obeh stanovanjih pa nima desetih členov, je izvedenec pojasnil, da so omenjeni radiatorji bili izbrani kot virtualni primer šestih delujočih grelnih teles v stanovanju, pri čemer pa ni pomemben posamezni radiator, temveč skupna toplotna moč vseh radiatorjev, toženčevo stanovanje s 187 m2 pa predstavlja 11,1 % površine celotne stavbe. Izvedenec je pojasnil tudi uporabo komparacijske metode in prišel do enakih zaključkov, da je bila obračunana poraba toplote v predmetnem stanovanju v kurilnih sezonah 2013/2014 in 2014/2005 glede na izsledke analize, ki jo je opravil, pravilna.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in v okviru proste dokazne ocene ocenilo tudi izvedensko mnenje (z dopolnitvama) ter na njegovi podlagi sprejelo pravilen materialnopravni zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Po odpravljenih nejasnostih namreč izvedensko mnenje (z obema dopolnitvama), v nasprotju s trditvami pritožbe, omogoča sodišču prepričanje1 o obstoju relevantnih dejstev, ki so podlaga za meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. Tožnik je tudi ugotovitvam v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja nasprotoval, vendar nove dopolnitve ali postavitve drugega izvedenca ni predlagal. Izvedenec je v okviru izvedbe dokaza z izvedencem podal svoje strokovno mnenje, s katerim sodišče ne razpolaga, sodišče pa je na podlagi izvedenih dokazov in opravljene dokazne ocene ugotovilo relevantno dejansko stanje ter sprejelo materialnopravne zaključke, ki so vodili v odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbene trditve v smeri kršitve določbe 23. člena Ustave RS in v njej določene pravice do sodnega varstva2, so zato neutemeljene.

10. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije stroške svoje pritožbe. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

12. V skladu z določbo prvega odstavka 366a. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

1 Pravna teorija pozna več stopenj materialne resnice (O tem Ude L.,Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 116): gotovost, ko gre za popolno skladnost subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi, torej z objektivno stvarnostjo,prepričanje, ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek,verjetnost, kadar so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju indvom, ko so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, v ravnovesju z razlogi, ki govore proti njegovemu obstoju. 2 Ustava RS v 23. členu določa:"Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče."