Jedro

Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti se odredi zaradi varnosti oškodovancev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega J. P., utemeljeno osumljenega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil obdolženčev zagovornik, ki navaja, da bistveni zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva "spravljanje v podrejen položaj" ni podan. Sodišče je zmotno presodilo, da je podana ponovitvena nevarnost, kar izhaja tudi iz nasprotja glede bistvenih razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu. Pri utemeljitvi razloga ponovitvene nevarnosti se namreč napačno sklicuje tudi na varnost oškodovanca, saj ta lahko predstavlja kvečjemu priporni razlog koluzijske nevarnosti. Tudi v primeru, ko bi bila ponovitvena nevarnost podana, bi za izolacijo obdolženca od družbenega okolja zadostovala že odreditev hišnega pripora, saj do zunajzakonske partnerke obdolženec nikoli ni bil nasilen. Odreditev pripora tudi ni sorazmerna teži očitanega kaznivega dejanja.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena. Podan je tako utemeljeni sum kot tudi ponovitvena nevarnost, ki izhaja iz razlogov, navedenih v izpodbijanih sklepih. Poseg pa je sorazmeren teži očitanega kaznivega dejanja in nevarnosti, ki jo obdolženec predstavlja na prostosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je izrazil nestrinjanje z odgovorom in vztrajal pri navedbah zahteve.

B.

5. Po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP se sme zoper določeno osebo odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Pri tem se ne zahteva, da morajo biti podane vse primeroma naštete okoliščine (kumulativno), mora pa biti podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je podana realna nevarnost, da bi oseba, če bi bila na prostosti, ponovila istovrstno kaznivo dejanje.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je utemeljen sum glede bistvenega zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilništva "spravljanje v podrejen položaj" podan. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi oškodovanca s pestjo udaril po nosu in čelu, mu na prsni koš in na brado naslonil revolver ter mu zagrozil z besedami: "Skinem te, ubijem te", ko je posredoval Z. P. je oškodovancu uspelo, da je odrinil obdolženčevo roko z revolverjem, ki ga je obdolženec nato sprožil in oškodovanca ustrelil v nadlahtnico desne roke ter mu povzročil prestrelnino. Glede na opisano je sodišče utemeljeno zaključilo, da je s takim izvajanjem psihičnega in fizičnega nasilja oškodovanca spravil v podrejen položaj. Dejanje je obdolženi storil brez povoda nad oškodovancem, katerega ni poznal, zgolj zaradi izvajanja nasilja, ki se mu oškodovanec ni mogel in ni znal izogniti, v posledici česar je pri njem povzročil fizične bolečine, občutek resne prestrašenosti in življenjske ogroženosti večje intenzivnosti. Položaj je tako z objektivnega kot subjektivnega vidika v celoti primerljiv podrejenemu položaju, opisanem v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, na katero opozarja vložnik v zahtevi.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sklepa vsebujeta tako objektivne (teža in način storitve očitanega kaznivega dejanja, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, obdolženčevo ravnanje po dejanju) kot tudi subjektivne okoliščine (vztrajnost, agresivnost, nevarnost, nepredvidljivost, konfliktnost, intenzivnost in nekritičnost obdolženca pri izvrševanju nasilnih dejanj), ki utemeljujejo nevarnost, da bo osumljeni tovrstna kazniva dejanji zopet ponovil. Pri tem je sodišče utemeljeno upoštevalo sodbo istega sodišča K 237/2005 z dne 11. 5. 2009, po kateri je bil obdolženec že obsojen zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ, storjenega v enakih okoliščinah (na javnem kraju brez povoda zoper neznanca), in sicer na pogojno obsodbo z določeno enoletno zaporno kaznijo s preizkusno dobo dveh let. Kljub grožnji morebitnega preklica navedene pogojne obsodbe se obdolženec v času preizkusne dobe očitno ni mogel vzdržati nasilja nad drugimi. Zato ne gre slediti navedbam zahteve, da časovna odmaknjenost opisanega dejanje ne utemeljuje obstoja ponovitvene nevarnosti (storjeno v letu 2002), ker je od takrat obdolženec zgleden zunajzakonski partner in član družbe. Glede zatrjevanja zahteve, da je podano nasprotje v izpodbijanem sklepu v delu, ko se je sodišče pri odreditvi pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sklicevalo na varnost oškodovanca, ker da to lahko predstavlja kvečjemu priporni razlog koluzijske nevarnosti, pa je že pritožbeno sodišče odgovorilo, da se pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti odredi ravno zaradi varnosti oškodovancev. Sicer pa je bila besedna zveza "varnosti oškodovancev" v razlogih uporabljena pri obrazložitvi neogibne potrebnosti pripora in sorazmernosti.

8. Ugotovljena dejstva po oceni Vrhovnega sodišča kažejo na konkretno in realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj z elementi nasilja, zato je pripor nujen in neogiben za zagotovitev osebne varnosti in integritete ljudi, ki bi z obdolžencem utegnili priti v stik. Ker sta življenje in telesna nedotakljivost najvišje varovani dobrini in glede na zagroženo kazen, je izrečen ukrep sorazmeren napram obdolženčevi ustavno zagotovljeni pravici do osebne svobode. Zato je zagovornikov predlog, da bi se pripor nadomestil z milejšim ukrepom, in sicer s hišnim priporom, ker do zunajzakonske partnerke ni nasilen in bi bil tako izoliran od družbenega okolja, potrebno zavrniti.

9. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega J. P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).