Jedro

Izpolnitev pogoja iz 1. točke 5. odstavka 85. člena ZTVP-1 za člana uprave borzno posredniške družbe se domneva, če so izpolnjene predpostavke iz 2. stavka 6. odstavka 85. člena ZTVP-1. Ta domneva pa je izpodbojna. Ugotovitev, da kljub izpolnjenim predpostavkam iz 2. stavka 6. odstavka 85. člena ZTVP-1 kandidat za člana uprave borzno posredniške hiše ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke 5. odstavka 85. člena ZTVP-1, utemelji agencija za trg vrednostnih papirjev s podatki, do katerih je prišla na predstavitvi vodenja poslov oziroma z drugimi podatki, s katerimi razpolaga (člen 86/3, 86/4 in 86/5 ZTVP-1).

Za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje poslov člana uprave borznoposredniške hiše zadostuje že samo možnost, da bi zaradi ravnanja vlagatelja zahteve lahko prišlo do situacije, v kateri bi bilo poslovanje BPD v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ali pravil varnega in skrbnega poslovanja ogroženo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 13.12.2000, št..., zavrnila zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave v borzno posredniški družbi (v nadaljevanju: zahteva za izdajo dovoljenja).

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. Sodišču predlaga, naj jo odpravi, oziroma spremeni in zahtevi za izdajo dovoljenja ugodi.

Tožena stranka predlaga v odgovoru na tožbo zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Očitek tožeče stranke, da je tožena stranka kljub temu, da tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje funkcije člana uprave borzno posredniške družbe (nadalje: BPD), zahtevo za izdajo dovoljenja zavrnila z nepravilno uporabo tistih določb Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS, št. 56/99; v nadaljevanju: ZTVP-1), ki veljajo samo za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave BPD, ni utemeljen.

ZTVP-1 določa v petem odstavku 85. člena pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba za imenovanje za člana uprave BPD. Pogoj iz 1. točke petega odstavka 85. člena ZTVP-1 je izpolnjen, če ima oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje poslov BPD. Pri tem se šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če ima oseba najmanj štiriletne izkušnje pri vodenju poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot BPD oziroma drugih primerljivih poslov (šesti odstavek 85. člena ZTVP-1).

Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: agencija) je ugotovila obstoj dejstev, ki pogojujejo obstoj domneve iz drugega stavka šestega odstavka 85. člena ZTVP-1. Ta domneva pa je izpodbojna. Agencija namreč o zahtevi za izdajo dovoljenja ne odloča samo na podlagi dokazov iz drugega odstavka 86. člena ZTVP-1, ki po mnenju agencije očitno v obravnavanem primeru govorijo za obstoj domneve, ampak tudi na podlagi ugotovitev iz predstavitve vodenja poslov in tudi drugih podatkov, s katerimi razpolaga (tretji, četrti in peti odstavek 86. člena ZTVP-1). Ugotovitve iz predstavitve po tretjem odstavku 86. člena ZTVP-1 in drugi podatki, s katerimi je agencija razpolagala (peti odstavek 86. člena ZTVP-1) pa so domnevo o obstoju pogoja iz 1. točke petega odstavka 85. člena ZTVP-1 izpodbile.

Podatke o tožnikovem ravnanju, ki so tudi bili podlaga za izpodbijano odločitev, je agencija dobila pri nadzoru, ki ga je začela v BPD 31.5.1999, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Ni jih pridobila pri nadzoru, ki ga je začela v letu 1998, na kar navezuje tožeča stranka tožbene trditve, s katerimi izpodbija pravilnost ravnanja agencije. Zato ravnanja agencije, ki so (bila) posledica nadzora v letu 1998 in zaključki, ki jih tožeča stranka navezuje na omenjeni nadzor in ravnanja agencije v zvezi z njim, za odločitev v tej zadevi niso pomembna.

Glede na peti odstavek 86. člena ZTVP-1 je agencija tožnikova ravnanja pred vložitvijo zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave BPD lahko uporabila za presojo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje omenjene funkcije. Pridobljeni podatki bi sicer res lahko bili tudi sestavni del dejanske podlage za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave BPD, če bi tožnik takšno dovoljenje že imel. Ta okoliščina pa ni ovira za njihovo uporabo pri preizkusu, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz 1. točke petega odstavka 85. člena ZTVP-1 za pridobitev dovoljenja za opravljanje omenjene funkcije. Samo tako jih je agencija tudi uporabila. Pri tem je tožeči stranki omogočila, da se o njih izjavi na predstavitvi vodenja poslovanja BPD (primerjaj: 330. člen ZTVP-1 v zvezi s 3. točko tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu - Ur. list RS, št. 50/97...70/2000).

Agencija je ugotovila, da je bil tožnik tudi stranka BPD, v kateri je 9.6.1999 začel opravljati funkcijo direktorja (pred tem je bil v isti BPD od 1.10.1996 dalje borzni posrednik). Ugotovila je tudi, da je tožnik kot stranka BPD v času, ko je v njej že opravljal funkcijo direktorja, sklepal na trgu vrednostnih papirjev, kot borzni posrednik te BPD, posle za lasten račun. Pri tem je izkazoval dalj časa trajajoča negativna stanja denarnih sredstev, oziroma dolg do računa strank BPD (v času od 27.8.1999 do 7.9.2000 s prekinitvami), kar je imelo za posledico, da si je izposojal denarna sredstva pri drugih stranka te BPD. V opravičilo takšnega njegovega ravnanja je BPD predložila samo izjavo enajstih strank, ki naj bi takšno tožnikovo ravnanje dovoljevale. Izjavo pa je podpisal samo tožnik in nihče od "izjaviteljev".

V tožbi se tožeča stranka sklicuje na nekakšen "tretji segment" strank BPD, ki naj bi dovoljevale uporabo svojih sredstev za pokrivanje medsebojnih negativnih stanj. V zvezi s to tožbeno navedbo sodišče opozarja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi "tretjega segmenta" strank, o katerem govori tožeča stranka v tožbi, sploh ne omenja. Kolikor svojo odločitev temelji na uporabi tujega denarja za pokrivanje tožnikovega dolga do računa strank, jo temelji samo na uporabi denarnih sredstev enajstih strank, navedenih v izjavi, ki jo je podpisal samo tožnik, ne pa tudi druge stranke.

Agencija ni ugotovila obstoja evidence o uporabi denarnih sredstev drugih strank BPD za pokrivanje tožnikovih negativnih stanj v BPD, v kateri opravlja (je opravljal) tožnik funkcijo direktorja. Ugotovila je tudi, da BPD ne vodi evidence tako, kot to določa prvi odstavek 2. člena sklepa o poslovnih knjigah BPD (Ur. list RS, št. 6/2000; v nadaljevanju: sklep/2000), to je, ne izkazuje dnevnega stanja denarnih sredstev strank in ločeno od tega terjatev in obveznosti do strank. Glede na tožbeni očitek, da agencija svoje odločitve ne bi smela temeljiti na omenjenem sklepu, ker naj bi do nepravilnosti prišlo že pred njegovo uveljavitvijo, sodišče opozarja na okoliščino, da je pred uveljavitvijo sklepa/2000 veljal sklep o poslovnih knjigah in poslovnih poročilih BPD (Ur. list RS, št. 81/97), ki je v prvem odstavku 4. člena določal enako kot to določa sedaj sklep/2000 v prvem odstavku 2. člena.

Iz dejstev, ki jih agencija ugotavlja v izpodbijani odločbi, sledi, da je tožnik v času, ko je že opravljal funkcijo direktorja, sodeloval pri borznem poslu, ki ga je agencija pravno pravilno opredelila kot navideznega. Na podlagi izvedenih dokazov, tudi tožnikovih izjav na predstavitvi vodenja poslov, je prišla tudi do zaključka, s katerim se sodišče strinja, da je tožnik za navideznost pravnega posla vedel. Tožnik je sodeloval pri takšnem poslu, čeprav so jih borzna pravila prepovedovala. Okoliščina, da so tudi druge BPD opravljale navidezne borzne posle, s čimer tožnik opravičuje svoje ravnanje, nedovoljenosti ne spremeni v dovoljenost. Agencija utemeljuje svojo odločitev na ugotovitvi, da bi bilo lahko zaradi ravnanj, ki jih je tožnik storil, ogroženo poslovanje BPD v skladu s pravili o obvladovanju tveganj oziroma pravili varnega in skrbnega poslovanja. Takšna ugotovitev zadostuje za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja. Tako namreč določa ZTVP-1 v petem odstavku 86. člena. Zadostuje torej že sama možnost, da bi zaradi ravnanja vlagatelja zahteve za izdajo dovoljenja lahko prišlo do situacije, v kateri bi bilo poslovanje BPD v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ali pravili varnega in skrbnega poslovanja ogroženo, ni pa potrebno dokazati, da bi do takšne situacije tudi res prišlo, kot to meni tožeča stranka v tožbi.

Glede na to da opravlja funkcijo direktorja BPD že od 9.6.1999, ZTVP-1 pa je začel veljati 28.7.1999, bi tožnik že sedaj moral ravnati tako, kot to določa 87. člen ZTVP-1 in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. Iz dejstev, na katerih utemeljuje agencija svojo odločitev pa izhaja, da tožnik ne ravna (ni ravnal) tako. Ugotovljeno njegovo ravnanje je v nasprotju s pravili varnega in skrbnega poslovanja (členi 171 do 178 ZTVP-1, ki urejajo vodenje evidenc o strankah in poslih in hrambo dokumentov, so v 7. poglavju ZTVP-1, ki ureja pravila varnega in skrbnega poslovanja). Zato je ugotovitev agencije, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 85. člena ZTVP-1 za člana uprave borzno posredniške družbe pravilen in sprejet v skladu z zakonskimi določbami.

Glede na tožbene navedbe sodišče še pojasnjuje, da za odločitev o zadevi ni pomembno, kakšna zavarovanja ima BPD za poplačilo svojih terjatev, navedbe o netočnosti zapisnika o predstavitvi vodenja poslov pa so tako pavšalne, da jih ni mogoče upoštevati.

Tožba glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi drugega odstavka 324. člena ZTVP-1 v zvezi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo.