Jedro

Podana je bistvena kršitev pravil postopka, če sodišče ob podanem pobotnem ugovoru odloči kot o zahtevku po nasprotni tožbi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene pa v celoti ugodi ter se izpodbijana sodba v 1., 3., in 4. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba v 2. točki izreka potrdi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči plačati 11.800 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila ter obresti v višini, kot se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge na vpogled od tega zneska od 21.9.1994 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. V 3. točki izreka pa je sodišče tožniku naložilo, da je dolžan tožencu plačati 10.000 DEM v tolarski protivrednosti. Sodišče prve stopnje je še odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, sicer pa naj jo v 1. točki izreka vsaj razveljavi in zadevo tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik navaja, da je, ko je bil zaslišan kot stranka, izpovedal, da je tožečo stranko resda zastopal v pravdi pod opr.št. Pg 1072/94 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, vendar pa je bilo s tožečo stranko izredno težko komunicirati, saj tožeča stranka zaradi težav v poslovanju ni sprejemala poštnih pošiljk. Prav tako je tožeča stranka po nastanku pooblastilnega razmerja spremenila svoj sedež, spremembe pa toženi stranki ni sporočila. Vso pošto je tako toženec pošiljal (tak je bil celo dogovor) neposredno na naslov g. D. Tožena stranka je tožečo opozarjala na določene aktivnosti, ki jih mora tožeča stranka izpolniti za potrebe pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru, vendar tožena stranka na pozive ni reagirala. Tožena stranka je tožečo že dne 12.2.1998 opozorila, da v kolikor ne bo odgovorila na njene pozive, ne bo pristopila na obravnavo dne 13.6.1998. Po naziranju pritožnika je s tem obvestilom tožena stranka dejansko z razveznim pogojem preklicala pooblastilo za zastopanje tožeči stranki skladno s 766. členom ZOR. Tožena stranka je (prav tako pisno; 15.5.1998) obvestila tožečo stranko o razpisu obravnave za dne 7.10.1998, vendar se tudi na to sporočilo ni odzvala; že ob smisleni razlagi dopisa z dne 12.2.1998, ki dejansko pomeni odpoved pooblastilnega razmerja, tožena stranka ni bila dolžna pristopiti na obravnavo dne 13.6.1998 in dne 13.7.1998 ter je le kot dober gospodar skladno z 18. členom ZOR tekoče obveščala tožečo stranko o poteku zadeve. Zoper 2., 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe pa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zaghtevku v celoti ugodeno, zahtevek po nasprotnem tožbenem zahtevku pa naj zavrne. Pritožnik je mnenja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da z zahtevki na podlagi tretje in četrte fakture ne bi mogel uspeti, preuranjena. Navaja, da je tožeča stranka ob začetku pravde Pg 1072/94 predložila vso dokumentacijo, ki jo je ob vložitvi zahtevka toženec zahteval, kasneje pa mu je na njegovo zahtevo izročila tudi mednarodne tovorne liste. V pravdi zadevi Pg 1072/94 je tam tožena stranka postavila povsem nespecificirane odgovore, predvsem pa naj ne bi predložila nobenih reklamacij, iz katerih bi bilo razvidno, da tovor ni bil dostavljen. Če tovor ne bi bil dostavljen, bi se to gotovo zgodilo. V drugem delu pritožbe pa pritožnik napada odločitev sodišča, da je tožnik dolžan tožencu plačati tolarsko protivrednost zneska 10.000 DEM. S to odločitvijo je sodišče bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, saj je odločilo o zahtevku, ki ga toženec sploh ni postavil. Toženec je namreč podal le pobotni ugovor, o katerem pa sodišče ni odločilo. Sicer pa v zvezi s slednjim pritožnik opozarja na 2. člen cesijske pogodbe, kjer je navedeno, da bo obveznost odstopnika, to je tožeče stranke, s podpisom pogodbe ugasnila. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa delno utemeljena. Tožeča stranka v svoji pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ker je odločilo preko oziroma izven mej postavljenega zahtevka (tretji odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožena stranka namreč ni postavila zahtevka po nasprotni tožbi, marveč zgolj pobotni ugovor, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v 3. točki izreka tožeči stranki naložilo plačilo zneska 10.000 DEM v tolarski protivrednosti, napačna. Prvi odstavek 2. člena ZPP določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tisti, ki v pravdi zahteva izrek določene pravne posledice, je tožnik, toženec pa se proti takšnemu zahtevku lahko brani. Svoje stališče v pravdi določa po svoji prosti volji (J.Juhart, Civilno procesno pravo, str. 288). Lahko je povsem pasiven, nadalje se lahko zahtevku upira tako, da uveljavlja procesne ugovore, lahko pa zanika samo utemeljenost tožbe (materialni ugovori). Poseben način toženčeve obrambe pa predstavlja t.i. pobotni ugovor, saj odločitev o obstoju ali neobstoju take terjatve postane pravnomočna (319. člen ZPP). Ne glede na to pa je ugovor pobota še vedno ustanova toženčeve obrambe, odločitev o taki terjatvi namreč v nobenem primeru ne more predstavljati izvršilnega naslova, že zato ne, ker je mogoče pravnomočno ugotoviti takšno tejatev največ do višine tožnikove terjatve. Vse navedeno pa ne velja za nasprotno tožbo. S slednjo namreč ta iz obrambe prehaja v napad (Juhart, str. 299) in veljajo zanjo vsa pravila, ki sicer veljajo za tožbo. Dajatveni izrek takšne tožbe pa predstavlja tudi izvršilni naslov, pa tudi višina zahtevka ni omejena na višino zahtevka po tožbi. Iz vsega povedanega je tako razvidno, da zahtevka po nasprotni tožbi in pobotnega ugovora ni mogoče enačiti ali zamenjevati. Ker je toženec, kot že rečeno, postavil pobotni ugovor, sodišče pa je odločilo, kakor da bi vložil nasprotno tožbo, je odločilo brez postavljenega zahtevka. Zaradi navedene bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo (357. člen ZPP). Že iz povedanega pa je razvidno, da o pobotnem ugovoru toženca sodišče prve stopnje ni odločalo. Ker je od odločitve o utemeljenosti terjatve, ki jo toženec ugovarja v pobot, odvisna odločitev o zahtevku po tožbi, je bilo treba sodbo razveljaviti tudi v 1. točki izreka. Pritožbeno sodišče namreč ne more samo presojati o utemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve. Obstoj slednje namreč med strankama ni nesporen, z razlogi, ki jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje, pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Ti temeljijo namreč na zmotni domnevi, da pogodba o odstopu terjatve (priloga B10) ni bila sklenjena, ker naj bi je ena od strank ne podpisala. Ker gre v tem primeru za t.i. cesijo namesto izpolnitve, je sodišče štelo, da ta listina sicer ne predstavlja pogodbe, služi pa lahko kot močan dokaz, da tožnik (odstopnik) tožencu (prevzemniku) dolguje 10.000 DEM, torej znesek zaradi izpolnitve katerega naj bi bila pogodba o odstopu sploh sklenjena. Takšni zaključki sodišča prve stopnje pa gradijo izključno na napačnem materialnopravnem izhodišču, da je za veljavno sklenitev pogodbe o odstopu potrebno soglasje dolžnika. Ker je cesija pogodba med upnikom in tretjim (436. člen ZOR) in ker zakon celo izrecno določa, da dolžnikova privolitev ni potrebna (438. člen ZOR), je seveda takšno stališče materialnopravno zgrešeno. Sodišče prve stopnje se zato z ostalimi okoliščinami veljavnosti cesije in z ostalimi okoliščinami obstoja nasprotne terjatve, ki jo toženec uveljavlja v pobot, sploh ni ukvarjalo. Ker je tako ostalo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje, od katerega je odvisna odločitev o ugovorih tožene stranke, še neugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo v prvi točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožba tožeče stranke pa je v delu, ki napada zavrnilni del sodbe, neutemeljena. Pritožbeno sodišče v tem delu sprejema razloge sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode. Res je namreč, da bi moral tožnik v tej pravdi dokazati, da bi v pravdni zadevi Pg 1072/94 uspel tudi v zvezi s terjatvami na podlagi faktur št. 15/94 in št. 5/94. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki zadovoljivo utemeljijo, zakaj sodišče šteje, da tožnik z zahtevkom na podlagi spornih dveh faktur ne bi uspel. Na te razloge se pritožbeno sodišče tudi sklicuje, da bi jih ne ponavljalo po nepotrebnem. V odgovor na pritožbene navedbe pa odgovarja: Tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi toženi stranki predložila vso ustrezno dokumentacijo. Iz dokaznega postopka (predvsem iz listin v spisu) izhaja ravno nasprotno, da je namreč tožena stranka kot pooblaščenec tožeče stranke, le-to ves čas pozivala, naj ji dostavi za uspešno pravdo potrebno dokumentacijo. Iz pritožbenih navedb je tudi razvidno, da te temeljijo na zmotnem izhodišču, da velja tisto, kar je navedeno v fakturi za resnično, dokler druga stran ne dokaže nasprotnega. Takšno stališče je napačno in nasprotuje pravilu o dokaznem bremenu. S tem ko je tožena stranka v zadevi Pg 1072/94 terjatvam na podlagi spornih dveh faktur obrazloženo ugovarjala, je prišlo do položaja, ko je treba dokazati resničnost navedenih dejstev in utemeljenost zahtevkov, ki izhajajo iz verodostojne listine. Slednje namreč ni mogoče enačiti z javno listino. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tem pogojem za pravdni uspeh v pravdi Pg 1072/94 ni bilo zadoščeno ter to tudi ni bila krivda v obravnavani zadevi tožene stranke, prav tako pa med neuspehom (zatrjevano škodo) in izostankom pooblaščenca z dveh zaporednih narokov (nedopustnim ravnanjem) v tem obsegu (glede terjatev na podagi faktur št. 15/94 in 5/94) ni podane vzročne zveze. Pritožba, kakor je razvidno iz pravkar povedanega, sodbe v tem delu ne uspe spodbiti. Ker ob tem niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu (2.točka) potrdilo (353. člen ZPP). Ker o zahtevku še ni o celoti odločeno, je bilo treba odločitev o stroških pridržati za končno odločbo, zaradi česar je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev v 4. točki izreka.