Jedro

Za ugotovitev statusa upravičenca do denacionalizacije je pomembna ugotovitev, ali je imel prejšnji lastnik ob podržavljenju poleg jugoslovanskega tudi državljanstvo druge države in pravico dobiti odškodnino od tuje države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.2003. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo Občine Tržič - zavezanke za denacionalizacijo, odpravila delno odločbo Upravne enote Tržič z dne 12.5.2003 in ji zadevo vrnila v nov postopek. Z navedeno odločbo je Upravna enota Tržič odločila, da je zavezanka Občina Tržič dolžna z dnem pravnomočnosti te odločbe vrniti nepremičnine, ki v naravi predstavljajo objekt ..., denacionalizacijskemu upravičencu L.L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da je bilo dejansko stanje v postopku pred upravnim organom prve stopnje nepopolno ugotovljeno. Tudi po presoji sodišča v podatkih spisa ni zanesljive podlage za zaključek prvostopnega upravnega organa, da prejšnji lastnik podržavljenega premoženja ob podržavljenju ni imel tudi državljanstva Velike Britanije. Ta dejanska okoliščina pa je po presoji sodišča bistvena za ugotovitev dejanskega stanja iz 2. odstavka 10. člena ZDen. Med Vlado Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske in Vlado Jugoslavije je bil namreč sklenjen sporazum glede odškodnine za britansko premoženje, pravice in interese, ki so jih prizadeli jugoslovanski ukrepi nacionalizacije, razlastitve, oziroma likvidacije (objavljen v Uradnem listu RS MP, št. 9/97 - Uradni list RS, št. 34/97), ki v IV. členu določa, da je "britansko premoženje" vse premoženje, pravice in interesi, ki so jih prizadeli različni jugoslovanski ukrepi, ki so na dan ustreznega ukrepa ali ukrepov neposredno ali posredno, v celoti ali delno v lasti britanskih državljanov, v obsegu, v katerem so bili v lasti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je bilo dejansko stanje glede državljanstva prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja pravilno ugotovljeno. O drugačnem dejanskem stanju zavezanka za denacionalizacijo, to je Občina Tržič, ni predložila nobenih dokazov. Tožeča stranka je v postopku dokazala, da je imel L.L. jugoslovansko in slovensko državljanstvo, ni pa bila dolžna dokazati, da ni imel tudi kakšnega drugega državljanstva. Dokazno breme o obstoju nekega dejstva je na strani tistega, ki ga zatrjuje. Tudi sicer je imela nasprotna stranka v postopku možnost podati pripombe na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Ker tožnik na poročilo ni imel pripomb, upravni organ pa je odločitev oprl na dejansko stanje, navedeno v poročilu, bi morala tožena stranka pritožbo zavezanke zavrniti in ker je ni, je bistveno kršila določbe ZDen in ZUP 1986. Ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno že v postopku pred upravnim organom prve stopnje, in je odprto le še vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, bi moralo sodišče odločiti o stvari sami, kar je v tožbi predlagal tožnik. Vrnitev zadeve v ponoven postopek ima za posledico nepopravljivo škodo za tožnika, ki je izkazana že s tem, da je star več kot 80 let in slabega zdravja. Pri odločanju o pritožbi naj pritožbeno sodišče upošteva obvestilo Ministrstva za notranje zadeve Velike Britanije z dne 18.3.2006. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije in stranka z interesom v tem upravnem sporu Občina Tržič na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje zanesljive podlaga za ugotovitev, da je prejšnji lastnik denacionalizacijski upravičenec. Prav ta ugotovitev pa je bistvena za presojo pravilne uporabe materialnega prava. ZDen namreč v 2. odstavku 10. člena določa, da niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, in da pristojni upravni organ ugotavlja po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb ali mednarodnih sporazumov, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države. Po navedeni določbi je torej mogoče status denacionalizacijskega upravičenca odreči tudi osebi, ki je, tako kot v obravnavanem primeru, ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo. Ustavno sodišče je že v odločbi, št. U-I-23/93 ugotovilo, da je eden od kriterijev za odškodovanje na podlagi mednarodnih pogodb zahteva, da so bili posamezniki državljani te tuje države v času, ko je bilo premoženje podržavljeno. Dejstvo, da oseba ima državljanstvo neke države, ne izključuje niti državljanstva druge države niti možnosti za plačilo odškodnine od te druge države. Zakon o državljanstvu (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) je sicer določal, da državljanstvo FLRJ izključuje sočasno državljanstvo vsake druge države, vendar ta določba ni mogla vplivati na odločitev tujih držav, da neki osebi priznajo tudi svoje državljanstvo. Mogoči so torej primeri, da je tuja država prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja štela za svojega državljana in mu priznala pravico do odškodnine, čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila oseba v času podržavljenja tudi jugoslovanski državljan. Oseba, ki je dobila ali imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, pa po odločbi 2. odstavka 10. člena ZDen ne more biti upravičena do denacionalizacije. Zato je treba v postopku denacionalizacije tudi v primeru, da je prejšnji lastnik imel ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo, ugotavljati, ali je imel v času podržavljenja tudi tuje državljanstvo. V obravnavanem primeru, ko iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da se je prejšnji lastnik rodil v Veliki Britaniji, da je tam preživel mladost in da je umrl kot britanski državljan, pa samo dejstvo, da se ob podržavljenju ni skliceval na to, da je britanski državljan, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti zanesljiva podlaga za ugotovitev, da ob podržavljenju ni imel tudi državljanstva Velike Britanije. In ker je to dejstvo bistveno za odločitev o stvari, je tožena stranka s tem, ko je zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje, pravilno uporabila določbo 242. člena ZUP, sodišče pa določbo 59. člena ZUS. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati obvestilo Ministrstva za notranje zadeve z dne 18. 3. 2006, na katerega se v pritožbenem postopku sklicuje tožnik, saj ne vsebuje zanesljivih podatkov o tem, da L.L. v času podržavljenja ni bil (tudi) britanski državljana.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni odločilo o stvari sami, kot je predlagal tožnik, ni kršilo določbe 61. člena ZUS. Po tej določbi sodišče lahko odloči o stvari sami, če narava stvari to dopušča in če so izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. alineje te določbe. Ti pogoji pa po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena ugovora nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.