Jedro

Podržavljeno zemljišče se ne vrne, če je bila zanj dana odškodnina v obliki ustreznega nadomestnega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 31.8.2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Upravne enote Ž. z dne 1.3.2004. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo zemljišča parcelna št. 1886/10 (pravilno 1886/2) pot v izmeri 1700 m2. To zemljišče je bilo podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), ki je kot temelj podržavljenja naveden v 12. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Vendar se nepremičnine, podržavljene na tej pravni podlagi, vračajo le, če razlaščenec zanje ni pridobil nadomestne nepremičnine. V tem primeru pa sta prejšnja lastnika na podlagi menjalne pogodbe z dne 5.12.1960, ki je bila sicer sklenjena na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list RS, št. 12/57), pridobila nadomestno zemljišče parc. št. 202/2 k.o. P., katere vrednost je 292 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Zato do vračila podržavljene parcele nista upravičena.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo na določbe 3., 44. in 90. člena ZDen. Ker sta prejšnja lastnika za podržavljeno zemljišče dobila nadomestno zemljišče v vrednosti 292 % vrednosti podržavljenega zemljišča, glede na določbo 12. točke 3. člena ZDen nista upravičenca do vrnitve podržavljenega zemljišča. Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje. Navaja, da z odločitvijo prvostopnega sodišča ni zadovoljna. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS v zadevi odloči drugače. ZDen se ne izvaja in krivice se ne popravljajo, kar postavlja pod vprašaj demokratičnost Republike Slovenije. Parcele, katero vračilo zahteva, nihče ne uporablja, zato meni, da bi ji morala biti dana pravica do njenega odkupa, saj bi jo obdelovala.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru pritrjuje odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedlo prvostopno sodišče, ker je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene bistvene kršitve pravil postopka iz 2. oziroma 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Tožnica niti v pritožbi zoper prvostopno odločbo niti v tožbi ne ugovarja ugotovitvam, da je bilo obravnavano zemljišče podržavljeno na podlagi razlastitvene odločbe, izdane na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 12. točki 3. člena ZDen. Ta pa določa, da se po navedenem zakonu podržavljeno premoženje vrne le, če upravičenci zanj niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine. Tožnica tudi ne ugovarja ugotovitvi, da ji je bila za podržavljeno zemljišče na podlagi menjalne pogodbe z dne 5.12.1960 dana nadomestna nepremičnina, ki je po podatkih spisa, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, še vedno v lasti razlaščencev oziroma njihovih pravnih naslednikov. Prav tako ne ugovarja presoji prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da je nadomestno zemljišče ustrezno, to pa zlasti zato, ker po izračunu, kakršnega uzakonja 44. člen ZDen, dosega 292 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Glede na navedene ugotovitve tudi pritožbeno sodišče meni, da v 12. točki 3. člena ZDen ni pravne podlage za to, da bi se v tem primeru v postopku denacionalizacije vrnila podržavljena parcela.

Predmet odločanja v obravnavani zadevi je zgolj vračanje podržavljenih zemljišč ob pogojih, ki jih določa ZDen. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb o tem, da naj se tožnici omogoči odkup podržavljene parcele, ne opredeljuje, ker to za odločitev v tej stvari ni pomembno. Prav tako za odločitev o stvari niso pomembne druge pritožbene navedbe, saj se ne nanašajo na samo denacionalizacijo obravnavanega premoženja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Ugotovilo je namreč, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je v zadevi odločalo na podlagi ZUS-1, na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Tožničino pritožbo je obravnavalo kot pritožbo, saj se odločba v denacionalizaciji lahko izvrši šele s pravnomočnostjo.