Jedro

Bivšemu direktorju tožene stranke se je mandat iztekel, zato ne more veljavno zastopati tožene stranke. Posledično tudi ni imel zakonske podlage za izdajo pooblastila odvetniku za zastopanje tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu, v kar je potrebno šteti tudi vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo. Ker v konkretnem primeru pooblaščenec tožene stranke ni imel veljavnega pooblastila za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo, takšno pravdno dejanje pa kasneje s strani zastopnika tožene stranke ni bilo odobreno, jo je pritožbeno sodišče kor nedopustno zavrglo.

Stranski intervenient z vstopom v pravdo na strani druge tožnice v času, ko je sodišče prve stopnje že zaključilo z dokazovanjem, ni v ničemer doprinesel niti k razjasnitvi dejanskega stanja niti k hitrejšemu zaključku postopka, zato sam krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 199. člena ZPP).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrže. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Pritožba stranskega intervenienta se zavrne in se v izpodbijanem delu sodbe (v 5.c točki izreka) potrdi odločitev o stroških postopka.

Stranski intervenient sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikov z dne 14. 4. 2010, zaradi česar je odpoved brez pravnega učinka in se razveljavi (1. točka izreka); ugotovilo, da tožnikoma delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zaradi česar ju je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter z njima vzpostaviti enako delovno razmerje za nedoločen čas kot pred nezakonito odpovedjo (2. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, plačati predpisane in pripadajoče prispevke in davke za čas od nezakonite odpovedi dalje (3. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvo tožniku obračunati in izplačati nadomestilo plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do njegove ponovne vzpostavitve in sicer v bruto znesku 1.357,44 EUR mesečno, plačati prispevke in davke ter mu na to izplačati neto znesek v višini 910,82 EUR mesečno za čas od meseca julija 2010 do aprila 2011 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (4.a točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugo tožnici obračunati in izplačati nadomestilo plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do njegove ponovne vzpostavitve in sicer v bruto znesku 1.018,08 EUR mesečno, plačati prispevke in davke ter ji na to izplačati neto znesek 707,87 EUR mesečno za čas od meseca julija 2010 do aprila 2011 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (4.b točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti stroške postopka prvo tožniku v znesku 1.033,66 EUR v 15 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od 16. dne po vročitvi sodbe dalje do plačila, pod izvršbo, med tem, ko je tožena stranka dolžna na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ... plačati stroške postopka v znesku 1.089,62 EUR v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (5.a točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugo tožnici povrniti stroške postopka v znesku 2.123,28 EUR v 15 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16. dne dalje po vročitvi sodbe do plačila, pod izvršbo (5.b točka izreka); sodišče prve stopnje je glede stroškov stranskega intervenienta odločilo, da sam krije svoje stroške postopka (5.c točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (razen zoper odločitev o stroških v 5.c točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil direktor A.A. ves čas pristojen za vodenje družbe. Meni, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi obeh tožnikov zakonita in v celoti vsebinsko utemeljena. V družbi ni bilo izkazanih nobenih možnosti za nadaljevanje njunega delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevke tožnikov zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Odpoved njunih pogodb je bila podana v času, ko direktor ni imel veljavnega mandata. Tudi po vsebini odpoved ni zakonita. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

V nadaljevanju je tožena stranka odgovorila na navedbe obeh tožnikov v odgovoru na pritožbo, tožnika pa sta podala repliko na njen odgovor.

Stranski intervenient se je pritožil zoper sodbo v delu odločitve o stroških postopka v sodbi (v 5.c točki izreka). Ne strinja se, da sam krije svoje stroške postopka. Meni, da je po kriteriju uspeha upravičen do povrnitve stroškov po enakih merilih kot veljajo za stranko, ki je v sporu uspela. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da z vstopom v pravdo ni v ničemer prispeval k hitrejšemu postopku in ugotovitvi dejanskega stanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da mu prizna potrebne stroške, ki jih je imel v sporu zaradi zastopanja po pooblaščencu. Podrejeno pa, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrže. Pritožba stranskega intervenienta ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da mu je tožena stranka po vložitvi pritožbe z vlogo z dne 26. 7. 2012 predložila sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cpg 161/2012 z dne 13. 6. 2012, s katerim je potrjena odločitev v sklepu Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Srg 2011/28324 z dne 13. 1. 2012, da direktor A.A. ne razpolaga z nobenim sklepom skupščine družbe o imenovanju direktorja, da družbena pogodba iz leta 2004 ne predstavlja podlage za takšno imenovanje, kar pomeni, da navedeni od dne 18. 9. 2009, ko se mu je iztekel mandat, ne more zastopati toženo stranko, zaradi česar je njegovo pritožbo v tem gospodarskem sporu zavrglo. Zato ni imel zakonske podlage za podajo pooblastila odvetniku A.B. za zastopanje tožene stranke v delovnem sporu, v kar je potrebno šteti tudi vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo.

Po določbi 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (na takšno kršitev pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti), če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Ker v konkretnem primeru pooblaščenec tožene stranke ni imel veljavnega pooblastila za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo, takšno pravdno dejanje pa kasneje s strani zastopnika družbe ni bilo odobreno, jo je pritožbeno sodišče kot nedopustno zavrglo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka kot delodajalec v skladu z določbo 5. točke 41. člena ZDSS-1 v sporih o prenehanju delovnega razmerja nosi svoje stroške ne glede na izid postopka, med tem ko je glede stroškov odgovora tožnikov na pritožbo ugotovilo, da ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

K pritožbi stranskega intervenienta: Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo v izpodbijanem delu sodbe, da stranki intervenient sam krije svoje stroške postopka. V konkretnem primeru stranski intervenient z vstopom v pravdo na strani drugo tožnice v času, ko je sodišče prve stopnje že zaključilo z dokazovanjem na naroku glavne obravnave z dne 10. 11. 2011, ni v ničemer doprinesel tako k razjasnitvi dejanskega stanja kot k hitrejšemu zaključku postopka. Po določbi 1. odstavka 199. člena ZPP ima udeležba stranskega intervenienta v pravdi pravni interes, da stranka zmaga, s tem pa varuje tako njene kot svoje interese. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru to ni bilo izkazano, saj je sodišče prve stopnje dodatno obravnavalo oziroma predložilo v popravo njegovo vlogo, ki je napačno opredelil drugo tožnico kot samostojno podjetnico in njen naslov. Poleg tega stranski intervenient ni v ničemer pripomogel k vsebinski rešitvi spora. V skladu z navedenimi razlogi je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mu ni priznalo stroškov za procesna opravila, nastala z vstopom v stransko intervencijo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njegovo pritožbo in v izpodbijanem delu sodbe (v 5.c točki izreka) potrdilo odločitev o stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP).

Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).