Jedro

Tožena stranka je posest tožnikov motila tako, da je dne 23. 07. 2009 izvršila demontažo varovalk v električni omarici, demontažo števca in celotno nepremičnino odklopila iz električnega omrežja. Ker za takšno ravnanje ni imela podlage v zakonu (glede na določb 3. odstavka 33. člena SPZ je mogoče protipravnost izključiti le z zakonom, 1. odstavek 76. člena EZ pa dovoljuje le ustavitev distribucije ali prenosa električne energije), je to protipravno in tožnike upravičuje do sodnega varstva pred motenjem posesti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na nepremičnini na naslovu L., L. s tem, da je odmontirala varovalke električne omarice in električni števec ter izvršila odklop navedene omarice iz električnega omrežja. Toženi stranki je naložilo, da vzpostavi stanje električne omarice tako, da montira varovalke električne omarice in električni števec ter električno omarico priklopi na električno omrežje, v prihodnje pa ji je prepovedalo izvrševanje teh in podobnih dejanj, ki bi v celoti onemogočala dobavo vsaj nujno potrebne električne energije.

Zoper sklep se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Opozarja, da se 76. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) nanaša na sistemskega operaterja, ki je v skladu s 4. členom tega zakona pravna ali fizična oseba, ki je v skladu z zakonom določena za opravljanje dejavnosti sistemskega operaterja. V RS je sistemski operater družba SODO, tožena stranka pa je dobavitelj le – te in jo dobavlja preko distribucijskega omrežja SODO. Gre torej za dve različni funkciji v okviru oskrbe in tožena stranka ni tista, ki bi lahko odločala o nujni oskrbi ali jo omogočala oz. onemogočala. Zato je v tem delu izrek izpodbijanega zamudnega sklepa nezakonit in neizvršljiv. Nujna oskrba je pojem materialnega prava in pomeni oskrbo pod zmanjšano močjo, če odjemalec dokaže z ustreznimi dokazili, da bi bilo zaradi odklopa ogroženo zdravje in življenje njega in oseb, ki bivajo z njim. Tožniki niso zatrjevali in dokazovali ogroženosti zdravja in življenja, zato te določbe sodišče ne bi smelo uporabiti. Nadalje se nujna oskrba vrši zgolj odjemalcem, tožeča stranka pa ni odjemalec v smislu določb EZ. Meni, da je izrek sklepa sam s seboj v nasprotju, saj nalaga priklop omarice na električno omrežje, s čemer je krogotok že v celoti sklenjen in dobava poteka povsem nemoteno, torej brez omejitev, ki jih določa 3. odstavek izreka sklepa. Sodišče je tako preseglo tožbeni zahtevek, saj je naložilo tudi dobavo, česar pa tožniki niso zahtevali. Prilaga dopis Elektra Ljubljane z dne 01.10.2009 in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na vročeno pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in priglaša stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – SPZ).

Sodišče izda zamudno sodbo (v tem primeru zamudni sklep), s katero tožbenemu zahtevku ugodi, v primeru, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da ta v roku za odgovor na tožbo (428. člen ZPP - 8 dni) ne odgovori, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (318. člen ZPP).

Tožena stranka ugotovitvi sodišča, da na vročeno tožbo ni odgovorila, ne nasprotuje. Glede na to, je potrebno dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka, šteti za resnična. Iz tega razloga tožena stranka s pritožbo sklepa tudi ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP).

Tožena stranka tako ne more nasprotovati temu, da so bili tožniki posestniki nepremičnine (in s tem tudi električne energije, pa tudi vseh naprav, ki so potrebne za njen prenos in se nahajajo na tej ali v tej nepremičnini) parc. št. ... k.o. B., da je tožena stranka dne 23.07.2009 brez obvestila na tej nepremičnini izvršila demontažo varovalk v električni omarici, demontažo števca in celotno nepremičnino odklopila iz električnega omrežja. Že pred tem motilnim dejanjem pa je 25.05.2009 izvršila odklop merilnega mesta tako, da je nepremičnina že takrat ostala brez električne energije.

Predmet motenjskega varstva tako ni ustavitev dobave oziroma oskrbe z električno energijo, ki tudi ni predmet izreka izpodbijanega sklepa, kakor zmotno meni pritožba. Tudi 3. odstavek izpodbijanega sklepa se nanaša na dejanja pod točko 1., to je odstranitev varovalk in električnega števca ter odklop električne omarice iz električnega omrežja in ne na oskrbo z električno energijo oziroma njeno dobavo. Zato tudi ni pomembno ali tožena stranka z njo tožnike lahko oskrbuje ali ne oziroma ali lahko odloča o oskrbi (ali je torej sistemski operater), pa tudi ne ali so tožniki odjemalci po določbah EZ. S tovrstnimi navedbami pa tudi s predloženo listino pritožba skuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar tudi ni dopustno. Nadalje ni pomembno niti to, ali mora biti tožnikom zagotovljena električna energija v nujno potrebni količini (nujno potrebna, da ne pride do ogrožanja življenja in zdravja odjemalca in oseb, ki z njim prebivajo – 2. odstavek 76. člena EZ) ali ne. Pomembno je le, da je bila tožena stranka tista, ki je posest tožnikov motila tako, da je dne 23.07.2009 izvršila demontažo varovalk v električni omarici, demontažo števca in celotno nepremičnino odklopila iz električnega omrežja. Ker za takšno ravnanje ni imela podlage v zakonu (glede na določbo 3. odstavka 33. člena SPZ je mogoče protipravnost izključiti le z zakonom, 1. odstavek 76. člena EZ pa dovoljuje le ustavitev distribucije ali prenosa električne energije, ne nanaša pa se na naprave preko katerih se ta prenaša), je to protipravno in tožnike upravičuje do sodnega varstva pred motenjem posesti.

Ne drži niti, da naj bi bil izrek izpodbijanega sklepa neizvršljiv, saj nalaga priklop omarice na električno omrežje, s čemer je krogotok že v celoti sklenjen in dobava električne energije nemotena, kar je po mnenju pritožbe v nasprotju s 3. odstavkom izreka tega sklepa in presega tudi tožbeni zahtevek tožnikov. Gleda na to, da so tožniki že pred obravnavanim motilnim dejanjem ostali brez električne energije (česar pritožba ne more niti ne poizkuša izpodbiti), takšne pritožbene navedbe ne morejo držati, pa tudi niso dovoljene. Kot že obrazloženo, pa niti 2., niti 3. odstavek izpodbijanega sklepa toženki ne nalagata dobave električne energije in ne presegata tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeči stranki pa so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožeča stranka sama.