Jedro

Upravni organ mora na ugovore soseda zoper izdajo lokacijskega dovoljenja v odločbi presoditi. Pomanjkljiva je obrazložitev, kadar upravni organ sledi mnenju sanitarnega inšpektorja in povzame njegovo neobrazloženo stališče, da so ugovori neupoštevni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 228/98-9 z dne 17.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.7.1998, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine N.G. z dne 30.12.1994, s katero je bilo investitorju R.B. izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši v k.o. B. Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo zato, ker je bilo mnenja, da pred izdajo lokacijskega dovoljenja ni bilo ugotovljeno, ali nameravani prizidek k stanovanjski hiši investitorja moti sosednjo posest (rabo zemljišča in ne le stanovanjske hiše). Po presoji sodišča prve stopnje poprejšnje soglasje sanitarne inšpekcije, ki le ugotavlja, da z vidika sanitarne inšpekcije ni zadržkov za izdajo zaprošenega lokacijskega dovoljenja, ne daje odgovora na vprašanje, ali prizidek moti sosednjo posest. To še toliko bolj, ker se v istem predhodnem soglasju navaja, da so zahteve lastnice zemljišča, ki meji na predvideno gradnjo, takšne narave, da jih s sanitarno-higienskega vidika ni mogoče obravnavati. Sodišče prve stopnje meni, da je bilo v upravnem postopku opuščeno ugotavljanje, ali predviden prizidek k stanovanjski hiši moti sosednjo posest(rabo zemljišča in ne le stanovanjske hiše). Meni, da poprejšnje soglasje sanitarne inšpekcije, ki le ugotavlja, da z njenega vidika ni zadržkov za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne daje odgovora na vprašanje, ali bo prizidek motil sosednjo posest. To bo, po mnenju sodišča prve stopnje, morala tožena stranka ugotoviti v ponovnem postopku. Prav tako bo morala ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 24. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih, za posege v prostor na širšem mestnem območju N.G., po katerem se lahko gradijo objekti neposredno na posestni meji takrat, ko mejijo na požarni zid sosednjega objekta (vrstna gradnja) in če je bil o tem dosežen dogovor s sosedom. Zato je izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki zadevo v nov postopek.

Zoper sodbo prve stopnje se pritožuje kot prizadeta stranka R.B., ki je investitor predvidene gradnje. V pritožbi navaja, da so sosedi, mejaši in druge prizadete osebe lahko stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, če v tej vlogi nastopajo zaradi varstva pravic in pravnih koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku in bi te pravice ali pravne koristi lahko bile prizadete z lokacijskim dovoljenjem. V lokacijskem postopku se morajo obravnavati tudi vsi ugovori in pripombe ter navedbe sosedov, mejašev in drugih strank, katerih pravice in pravne koristi bi bile lahko prizadete s predvideno gradnjo objekta. Ti ugovori in navedbe in pripombe se lahko obravnavajo in upoštevajo le, če gre za take pravice in pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku oziroma z lokacijskim dovoljenjem ali drugače, če obenem predstavljajo opozorilo na kršitev javnih interesov in predpisov. Ugovori, pripombe in navedbe prizadetih oseb so lahko uspešne in jih mora upravni organ pri odločitvi o zahtevi za lokacijsko dovoljenje obravnavati in upoštevati ter o njih odločiti samo, če zadevajo obstoj samih zakonitih pogojev za zatrjevano graditev oziroma za poseg v prostor oziroma če utemeljeno izpodbijajo obstoj javnopravnih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vsi ugovori drugačne vrste se v lokacijskem postopku štejejo za zasebnopravne narave in jih upravni organ pri odločanju o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja ne more upoštevati, ampak jih zavrne oziroma napoti stranko na pot civilne pravde. Lokacijsko dovoljenje namreč ne more biti odvisno od zasebnopravnih zahtev mejašev. Izpodbijana sodba je nepravilna, saj je sodišče svojo odločitev oprlo na trditve tožeče stranke in ji zagotovilo varstvo zasebnopravnih interesov. Sanitarna inšpekcija je dala soglasje za gradnjo in glede na to, da v bližini nameravanega prizidka leži le zemljišče z nekaj trtami (ne na primer stanovanjska hiša z bivalnimi prostori proti nameravanemu prizidku), last tožeče stranke, je to zadostno obrazloženo v izpodbijani odločbi. Sanitarno soglasje se z ugovori tožnice ni ukvarjalo, ker jih v postopku ni bilo mogoče obravnavati. Senco sosednjemu zemljišču dela določen del dneva samo njegova stanovanjska hiša, ne more pa jo delati delno vkopan prizidek pritlične višine. Tudi če bi bilo obratno, bi bil tak ugovor lastnika sosednjega zemljišča, v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, neupošteven. Nameravana gradnja je v skladu s sanitarnohigienskimi predpisi in normativi in so bili v konkretnem primeru javni interesi upoštevani in varovani s pogoji lokacijskega dovoljenja. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe natančno utemeljila obstoj vseh navedenih bistvenih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki je zakonito, nezakonita pa je izpodbijana sodba, ker je bilo v njej materialno pravno napačno uporabljeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in so zanjo v izpodbijani sodbi navedeni tudi pravilni razlogi. Utemeljena je ugotovitev, da v postopku pred izdajo lokacijskega dovoljenja niso bili presojeni tožničini ugovori, s katerimi je uveljavljala, da bo s predvideno gradnjo njena posest motena. Na te ugovore mora upravni organ odgovoriti ter v kolikor niso utemeljeni za tako presojo navesti razloge. Tega pa tožena stranka, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni storila, saj se sklicuje le na soglasje sanitarne inšpekcije. Sanitarna inšpekcija je bila z ugovori tožeče stranke seznanjena, vendar iz njenega soglasja izhaja, da na tožničine ugovore ni odgovorila, pač pa je, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, navedla, da so zahteve sosede - lastnice zemljišča takšne narave, da jih s sanitarno-higienskega vidika ni mogoče obravnavati. Zato ima prav sodišče prve stopnje, ki je pri presoji zakonitosti upravne odločbe ugotovilo, da je bila v upravnem postopku opuščena navedba razlogov za odgovor na tožničine ugovore. Zato je izpodbijana sodba pravilna.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.