Jedro

Delo pismonoše, ki raznaša pošto v nabiralnike hiš lastnikov, ki imajo pse, na splošno ne predstavlja dejavnosti s povečano nevarnostjo. Res je, da je pismonoša lahko izpostavljen neprijetnim in ne povsem obvladljivim nevšečnostim, vendar pa te ne presegajo težav, ki so jim sicer izpostavljeni vsi ljudje, ko se morajo srečati s psom, katerih lastniki ne zadostijo pravnemu standardu potrebnega nadzorstva nad psom. Zaradi protipravnega ravnanja lastnice psa, se narava dejavnosti ne spremeni in je zato lahko podana le krivdna odgovornost delodajalca tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se odškodnina, določena v I. točki izreka, zniža na znesek 2.538,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2015 dalje do plačila, v presežku do 9.258,53 EUR s pripadki pa se tožbeni zahtevek zavrne in razveljavi odločitev o stroških postopka (II).

II. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sodba v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, in v celoti glede stroškov postopka razveljavi in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost prve tožene stranke (lastnice psa) in druge tožene stranke (pri kateri je imel tožničin delodajalec zavarovano odškodninsko odgovornost) za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi napada psa pri opravljanju dela poštarja. Ugotovilo je, da je vzrok za poškodbo tožnice na strani prve tožene stranke kot lastnice psa, ker ni ustrezno poskrbela, da njen pes ne bi poškodoval ljudi. Odločitev v zvezi z odškodninsko odgovornostjo druge tožene stranke je oprlo na oceno, da je zavarovanka tožene stranke objektivno odškodninsko odgovorna, ker v Poslovni enoti približno 10 poštarjev letno, v času ko opravljajo službo, utrpi ugriz psa. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnici priznalo 4.000,00 EUR iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu 2.500,00 EUR. Tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bil zavrnjen. Sodišče je tožnici priznalo tudi 58,53 EUR iz naslova premoženjske škode.

2. Druga tožena stranka v pritožbi predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da je odgovornost za škodo, ki jo povzročijo psi, krivdna. Zato pravilo objektivne odgovornosti ne pride v poštev niti za tožničinega delodajalca, ker raznašanje pošte ni nevarna dejavnost. Delodajalec je tožnico ustrezno poučil, kako ravnati, če jo ogroža pes. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine.

3. Iz obrazložitve pritožbe prve tožene stranke sledi, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in vztraja, da iz zdravstvene dokumentacije tožnice ne sledi, da bi jo pes ugriznil, zato ker so navedbe tožnice, da je napad trajal nekaj minut, pretirane. Dosojena odškodnina odstopa od sodne prakse, predvsem pa je nesorazmerna s finančnim položajem prve tožene stranke, ki komaj poravnava osnovne življenjske stroške. Tožnica je škodo utrpela izključno zaradi nepazljivosti, ker ni spoštovala opozorilne table, ki je opozarjala na prisotnost psa.

4. Pritožba druge tožene stranke je utemeljena, pritožba prve tožene stranke je delno utemeljena.

5. V tem postopku ni spora o okoliščini, da je bila tožnica poškodovana pri opravljanju dela poštarja, ko jo je napadel pes prve tožene stranke. Sporno pa ostaja, ali je P. d. o. o., pri kateri je bila v času škodnega dogodka zaposlena tožnica, odgovorna za škodo na podlagi objektivne ali krivdne odgovornosti.

6. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) predvideva odgovornost na podlagi krivde in samo v izjemnih primerih uzakonja objektivno odgovornost. 7. Nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče oziroma sodna praksa v vsakem primeru vsebinsko pojasniti. Tako je po sodni praksi nevarna dejavnost tista, z izvajanjem katere so že zaradi načina opravljanja lahko ogrožena življenja in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Delo pismonoše, ki raznaša pošto v nabiralnike hiš lastnikov, ki imajo pse, na splošno ne predstavlja dejavnosti s povečano nevarnostjo. Res je, da je pismonoša lahko izpostavljen neprijetnim in ne povsem obvladljivim nevšečnostim, vendar pa te ne presegajo težav, ki so jim sicer izpostavljeni vsi ljudje, ko se morajo srečati s psom, katerih lastniki ne zadostijo pravnemu standardu potrebnega nadzorstva nad psom. Zaradi protipravnega ravnanja lastnice psa, se narava dejavnosti ne spremeni in je zato lahko podana le krivdna odgovornost delodajalca tožeče stranke. Zavarovanka druge tožene stranke zato za nastalo škodo ni odgovorna iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti in tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko po tej pravni podlagi ni utemeljen.

8. Ker pa se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredeljevalo do tožničinih navedb v zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo, ki jo je ta podala do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, je pritožbeno sodišče pritožbi druge tožene stranke v obsegu kolikor se nanaša nanjo, ugodilo, v tem obsegu sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP).

9. Materialnopravno pravilno (in v skladu z določilom 158. člena OZ) ter v skladu s sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje, da prva tožena (lastnica psa) ni zadostila pravnemu standardu potrebnega varstva in nadzorstva nad psom. Nadzorstvo mora biti prilagojeno vsaki situaciji, ki bi jo imetnik psa, glede na okoliščine moral in mogel predvideti. Smisel nadzorstva je namreč v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi pes koga poškodoval, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev, so: približno 5 metrov od hiše je obešeno obvestilo o navzočnosti psa, dvorišče ni ograjeno, pes je bil privezan 20 do 25 od hiše na verigo dolgo 5 do 6 metrov. Na podlagi izpovedbe policista K. je sodišče zaključilo, da je na pasji ovratnici počila plastična zaponka, zato je pes, ki je bil pred tem privezan, presenetil tožnico, ko je stopala proti poštnemu nabiralniku na hiši. Da je pes tožnico napadel, ni sporno, do višine škode pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve te pritožbe. Povzete ugotovitve nudijo zadostno podlago za zaključek, da bi prva tožena stranka morala in mogla predvideti, da se lahko pes, privezan z verigo na plastično ovratnico, odtrga in povzroči škodo osebi, v konkretnem primeru poštarici, ki je uporabila običajen neoviren dostop preko dvorišča do poštnega predalčnika na hiši. Sodišče prve stopnje prvi toženi stranki upravičeno očita, da ni izvedla vseh ukrepov (npr. psa namestila v pesjak), ki bi jih lahko, in je zato tožnici po načelu krivdne odgovornosti odgovorna za škodo. Nesprejemljivo je stališče pritožbe, da bi poštna uslužbenka morala ustrezno upoštevati obvestilo o psu, saj je bil ta privezan 25 metrov od hiše, na kateri je bil poštni nabiralnik in v trenutku, ko je stopila na dvorišče, privezan. Zato ni pogojev za soprispevek tožnice k nastali škodi.

10. Prva tožena stranka se v pritožbenem postopku prvič sklicuje na okoliščine, ki bi, če bi bile izkazane, lahko opravičevale zmanjšane odškodnine v smislu določila 170. člena OZ, zato je to nedopustna pritožbena navedba in se pritožbeno sodišče do nje ne bo opredelilo.

Višina odškodnine:

11. Prva tožena stranka upravičeno izpostavlja, da je višina odmerjene odškodnine v podobnih primerih v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso in zato previsoka. V napadu psa je tožnica utrpela površinske rane in odrgnine na levi zgornji okončini. Hudih bolečin ni trpela, trajne srednje hude bolečine so trajale teden dni, drugi teden občasno. V tretjem in četrtem tednu po nezgodi je trpela občasne lahke bolečine ob pritisku na poškodovane dele in pri opravljanju težjih fizičnih del z roko. Neprijetnosti, ki jih je tožnica trpela v zvezi z zdravljenjem poškodbe, so bile: obiski kirurške ambulante, kjer so ji očistili rano, cepljenje proti tetanusu, osem kontrolnih pregledov in prevezi v zdravstvenem domu, razgibavanje levega zapestja, dva tedna je imela težave pri hranjenju, oblačenju in opravljanju rednih jutranjih toalet ter domačih del, trikrat je obiskala psihologa. Vse navedeno ne daje podlage za odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, višjo od 1.500,00 EUR (1,5 povprečne plače), kar je primerljivo s primeri, ki so navedeni v zbirki sodnih odločb, denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Alenka Berger Škrk).

12. Tudi odškodnina iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu je v višini 2,5 povprečnih plač odmerjena previsoko. Nobenega dvoma ni, da je tožnica v času napada velikega psa, kot je nemški ovčar, čutila močan strah, ker pred psom ni mogla pobegniti in se je lahko branila le s poštarsko torbo. Da je tožnica doživela sicer kratkotrajen, a intenziven primarni strah ob napadu velikega psa, ki je za dalj časa porušil njeno življenjsko ravnovesje, kažejo obiski tožnice pri psihologu. Utemeljena je tudi odškodnina v zvezi s prestanim sekundarnim strahom, ker je bilo tožnici znano, da pes proti steklini ni bil cepljen. Ta strah je trajal od 16. 9. 2014, ko se je zgodil napad, do 29. 9. 2014, (13 dni) dokler ni bilo ugotovljeno, da pes nima stekline. V primerih, ki so objavljeni v zbirki odločb Alenke Berger Škrk v podobniih primerih ni najti višje odškodnine, kot je ena povprečna plača (1.000,00 EUR).

13. Zato je pritožbeno sodišče znižalo skupno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode na raven primerljivih škod in tožnici priznalo 2.500,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je prva tožena stranka zahtevek na plačilo premoženjske škode v znesku 58,53 EUR izpodbijala le pavšalno, pritožbeno sodišče pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni našlo, je pritožbo prve tožene stranke v obsegu, kot sledi iz izreka odločbe, zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko (358. člen ZPP).

14. Sodba je v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko razveljavljena, zato je bilo posledično potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka za vse stranke postopka. O stroških pravdnega postopka in pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje v novem postopku s končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).