Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek, ki temelji na 43. člen ZTLR, ki solastniku omogoča stvarnopravno varstvo, saj tožeča stranka ni solastnica sporne terase, ker ni pridobila (so)lastninske pravice na podlagi pravnega posla ali na podlagi kakega drugega pravnega naslova, tožena stranka pa je s kupno pogodbo dne 31.10.1991 sporno teraso kupila, saj je izrecno navedena v 1. členu pogodbe. Ne nazadnje sta pravdni stranki kupili stanovanji v hiši ... na podlagi določb SZ o privatizaciji, zaradi česar sta pomembni tudi določili 2. in 8. člena SZ, ki primeroma opredeljujeta pomožne stanovanjske prostore in skupne prostore in terase uvrščata med pomožne stanovanjske prostore.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora tožena stranka dopustiti souporabo terase v nadstropju stanovanjske stavbe v Sežani tako: da opusti zaklepanje vhodnih vrat, ki vodijo s stopnišča na teraso, in odstrani ključavnico, ki jo je namestila v septembru 1993; ali da tožnikoma izroči ključ. Sodišče je tako razsodilo zato, ker je ugotovilo, da spada terasa med pomožne prostore stanovanja, ki sta ga kupila toženca, in ker se je z ogledom prepričalo, da terasa že po zgradbi stavbe spada kot pomožni prostor k stanovanju tožene stranke. S tako odločitvijo se ni strinjala tožeča stranka, ki je vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku, ali razveljavitev sodb, tako da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo postopek, ker ni upoštevalo in ocenilo devet dokazov, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, saj jih sodišče druge stopnje v utemeljitvi odločbe niti ne omenja, niti ne zavrača. Med njimi je tudi dokaz o toženčevem državljanstvu, ki je pogoj za odkup stanovanja, ker je sicer pogodba nična in mora sodišče na to paziti po uradni dolžnosti. Posebej opozarja tudi na mnenje izvedenca M. K., dipl. inž., ki ga ni ocenilo niti sodišče prve stopnje, niti pritožbeno sodišče. Sodišči nista pojasnili, zakaj nista upoštevali njegovega zapisa na 2. strani mnenja, da terasa ni "tehnični prostor", marveč "skupen prostor". Za sporno teraso sta obe pravdni stranki plačevali stanarino in tudi iz zapisnika z dne 18.6.1984 izhaja, da je to skupen prostor. Glede velikosti terase revidenta opozarjata, da je obema pravdnima strankama v zapisnikih o cenitvi stanovanja priznana površina terase in da bi moralo sodišče to upoštevati. V zvezi z uporabo materialnega prava opozarja na ugotovitev, da je mogoč dostop do nekaterih skupnih delov in naprav edino preko terase, čeprav sodišče zaradi tega ni priznalo solastnine, niti ni povedalo, da imata tožnika služnostno pravico hoditi po terasi in jima mora tožena stranka zaradi tega izročiti ključ. Revizija dodaja, da se tožnika sklicujeta na listinske dokaze, iz katerih izhaja, da je izvedenec tožencema priznal le polovico terase, da je toženec zavedel župana z izjavo o državljanstvu in da imata tožnika s svoji pogodbi zapisano, da jima gre souporaba terase, več pa ne potrebujeta. Poleg tega očitata sodišču, da je zapisalo, da tožnika nista dokazala, da sta plačala teraso, kar pa je razumljivo, ker spada med skupne prostore.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99) nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Revizija ni utemeljena.

Kolikor revizija navaja posamezne dokaze in skuša posegati v ugotovljeno dejansko sanje, je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo in da je sodišče pri odločanju vezano na dejansko staje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, saj je v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določilu 382. člena v zvezi s 400. členom ZPP 1977 revizija tudi ni dovoljena proti sklepu o pravdnih stroških, ki je akcesorne narave, zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tovrstnimi navedbami v reviziji.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da sta toženca s pogodbo dne 31.10.1991 kupila poleg stanovanja in drugih prostorov, tudi teraso, toženca pa ne, ker v prvi kupni pogodbi, ki sta jo podpisala, terasa ni navedena; - da pogodba tožencev z dne 31.10.1991 ni nična, marveč veljavna; - da sta bili kasneje, po intervenciji tožeče stranke, sestavljeni še dve pogodbi, ki pa nista veljavni, ker toženca druge pogodbe nista podpisala; - da terasa tudi po zgradbi hiše ne spada med skupne prostore, ki so namenjeni obema stanovanjema.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek, ki temelji na 43. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90), ki solastniku omogoča stvarnopravno varstvo. Njuna odločitev je posledica ugotovitve, da tožeča stranka ni solastnica sporne terase, ker ni pridobila (so)lastninske pravice na podlagi pravnega posla ali na podlagi kakega drugega pravnega naslova, tožena stranka pa je s kupno pogodbo dne 31.10.1991 sporno teraso kupila, saj je izrecno navedena v 1. členu pogodbe. Na to ne vpliva dejstvo, da sta pravdni stranki kupili stanovanji v hiši v Sežani na podlagi določb SZ o privatizaciji, ker tudi v tem primeru veljajo predpisi o pridobitvi (so)lastninske pravice, poleg tega pa sta kupoprodajni pogodbi sklenjeni v skladu z določili 2. in 8. člena SZ, ki primeroma opredeljujeta pomožne stanovanjske prostore in skupne prostore ter terase uvrščata med pomožne stanovanjske prostore.

Revizija očita sodiščema prve in druge stopnje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa niso podane. Po 338. členu ZPP 1977 mora sodišče prve stopnje v utemeljitvi sodbe navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Sodišče druge stopnje pa mora po 375. členu ZPP 1977 presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Razumljivo je, da ni dolžno odgovarjati na vsak pomislek stranke, ki je vložila pritožbo, in pojasnjevati osnovne okoliščine, kot npr. dejstvo, da je kupna pogodba tožene stranke z dne 31.10.1991 veljavna in ni nična, ker je tako pravnomočno razsodilo sodišče v zadevi P 148/93 in je bila zavrnjena tudi revizija tožeče stranke. Tudi razpravljanje o vsaki posamezni dokazni listini, ki jo je navedla pritožnica, ni potrebno, če so bile listine že ocenjene pred sodiščem prve stopnje. V takem primeru zadošča pojasnilo, da se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje v pravdi ni opravilo dokaza z izvedencem, saj je imelo v listinski dokumentaciji (zlasti v prodajnih pogodbah) in izpovedi zaslišanih prič in strank, dovolj opore za odločitev. V spisu št... Občine Sežana se nahaja tudi več mnenj in cenitev, ki jih je sodišče prve stopnje pregledalo in v skladu z 8. členom ZPP 1977 pretehtalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tako ugotovljeno in ocenjeno dejansko stanje ni predmet revizijskega postopka, zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na iztrgane citate iz mnenja M. K., dipl.inž.arh.. Tudi posamezni zapisniki in mnenja ne morejo omajati zapisov v kupnih pogodbah, ki so odločilni za prenos lastninske pravice na stanovanjih pravdnih strank.

Revizijske navedbe v zvezi s služnostjo sodišče ni moglo upoštevati, ker v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov (2. člen ZPP 1977 in 186. člen ZPP 1977). V konkretnem primeru je tožeča stranka oprla svoj tožbeni zahtevek na trditve o lastninski pravici (po 43. členu ZTLR ter drugem odstavku 12. člena v zvezi z 8. členom SZ), očitke, da sodišče ni ugotovilo služnostne pravice, pa je začela navajati šele po sklenitvi glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar je prepozno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni bila uspešna, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, zaradi česar je sodišče zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).