Jedro

Pritožba v postopku upravne izvršbe je dopustna le, če je podana v okviru okoliščin in rokov iz 291. do 293. člena v zvezi z 230. do 236. členom ZUP. V primeru pritožbe po 292. in 293. členu ZUP se vzpostavljanje prejšnjega stanja ne predvideva; iz tega (in ob upoštevanju posebnih določb v primeru izvršbe s prisilitvijo po 300. členu ZUP) po presoji sodišča izhaja stališče, da se je glede izvršilnih dejanj iz razlogov po 292. in 293. členu ZUP (časovno gledano) mogoče pritožiti samo, dokler izvršba še ni končana. Potem, ko je upravna izvršba že končana, bi imel tožnik le civilnopravni (odškodninski) zahtevek pred pristojnim rednim sodiščem, če bi tam seveda dokazal nezakonitost izvedene upravne izvršbe. Prav tako pa v obravnavanem primeru tudi ni podan nobeden od relevantnih vsebinskih razlogov za pritožbo po določbah 292. in 293. člena ZUP, saj so bila vsa neposredna dejanja upravne izvršbe opravljena z ustrezno pravno podlago, prav tako niso nastopili razlogi, ki bi narekovali ustavitev izvršilnega postopka - obveznost ni bila izpolnjena (tožnik spornega objekta sam ni porušil), pa tudi izvršilni naslov ni bil odpravljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep urbanistične inšpektorice, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote A, inšpekcijska pisarna B, št. z dne 24. 9. 2002, s katerim je prvostopni organ zavrgel pritožbo investitorja?tožnika na izvršeno upravno izvršbo?odstranitev opornega zidu na zemljišču s parc. št. 100/6 k.o. C, po izvršljivi odločbi urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor št. z dne 23. 4. 2001. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da predmetna pritožba ne vsebuje nobenega od zakonitih pritožbenih razlogov, določenih v 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-Uradni list RS št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04), prav tako tožena stranka tudi ni ugotovila nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, niti kršitve materialnega zakona v smislu določb 247. člena ZUP. Tožnik je izvedel oporni zid iz betonskih soh, dolžine približno 14 m x 5 m in višine od 1 do 2,5 m na zemljišču s parc. št. 100/6 k.o. C, na mikro lokaciji približno 5 m južno od gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. 22/3 k.o. C, ne da bi si za navedeni poseg pridobil ustrezno upravno dovoljenje, ki bi ga glede na določbe 51. oz. 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89, RS-stari 26/90, 3/91, RS 18/93, 47/93, 71/93, 44/97-ZUN) moral imeti. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopni organ izdal odločbo z dne 23. 4. 2001, s katero je tožniku kot investitorju naložil odstranitev opornega zidu ter vzpostavitev prejšnjega stanja. Ker tožnik naložene obveznosti v določenem roku ni izpolnil, je prvostopni upravni organ izdal sklep o dovolitvi izvršbe (1. odstavek 289. člena ZUP) z dne 10. 5. 2002, s katerim je ugotovil, da je navedena odločba postala izvršljiva dne 1. 7. 2001 in določil, da se bo izvršba v primeru, da zavezanec do določenega roka ne bo odstranil spornega opornega zidu in vzpostavil prvotnega stanja, izvršila po drugi osebi. Ker tožnik ni v celoti sam odstranil opornega zidu (delno ga je), je prvostopni organ dne 27. 9. 2002 pričel izvršbo po pooblaščenem izvajalcu. Tožnik je nato (po opravljeni izvršbi) vložil pritožbo zaradi nasilne odstranitve njegove škarpe, v kateri je navedel, da razpolaga z ustreznim upravnim dovoljenjem. Prvostopni organ je navedeno pritožbo s spornim prvostopnim sklepom kot nedovoljeno zavrgel skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP. Pritožbo je namreč mogoče na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUP vložiti le zoper odločbo. V navedenem primeru je tožnik imel možnost, da se pritoži zoper odločbo, ki se je izvrševala- torej zoper odločbo o odstranitvi opornega zidu in vzpostavitvi prejšnjega stanja z dne 23. 4. 2001, kakor tudi na sklep o dovolitvi izvršbe z dne 10. 5. 2002, vendar tega ni storil. Na že izvršeno upravno izvršbo se (pri)tožnik ne more pritožiti. Glede navedbe, da razpolaga z ustreznim upravnim dovoljenjem, pa tožena stranka le dodaja (pojasnjuje), da je zoper navedeno odločbo o dovolitvi priglašenih del št. 35100?0163/02 z dne 24. 9. 2002, ki jo je tožniku izdala upravna enota D, vložena pritožba s strani soseda AA in torej še ni pravnomočna (niti dokončna). Investitor pa sme s posegom v prostor pričeti le na podlagi pravnomočne odločbe o dovolitvi priglašenih del. Do ostalih pritožbenih navedb se tožena stranka ni opredelila, ker se nedovoljena, nepravočasna ali nedopustna pritožba zavrže iz procesnih razlogov in je ni treba presojati glede njene utemeljenosti.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v predmetni zadevi odločila le na podlagi ugotovitev, podanih s strani prvostopnega organa, pri tem pa ni upoštevala njegovih predlogov in predložene dokumentacije. Svojo pritožbo utemeljuje na priloženi dokumentaciji, s katero dokazuje svoje trditve (v pritožbi je tožnik navajal, da so mu dne 27. 9. 2002 podrli montažno škarpo, čeprav je zanjo imel odobreno potrebno dovoljenje?odločbo o dovolitvi priglašenih del Upravne enote Ormož z dne 24. 9. 2002; zahteval je, da mu škarpo vzpostavijo v prvotno stanje). Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopni organ tožnikovo pritožbo zoper že izvršeno upravno izvršbo - odstranitev upornega zidu na zemljišču s parc. št. 100/6 k.o. C zavrgel z utemeljitvijo, da pritožba na že izvršeno upravno izvršbo ni več možna, temu stališču pa je pritrdila tudi tožena stranka, ki se pri tem sklicuje na določbe 2. odst. 240. člena ter 1. odst. 13. člena ZUP, glede obsega preizkusa pa na določbe 237 in 247. člena ZUP. Čeprav sodišče ugotavlja, da je utemeljitev tožene stranke glede razlogov za zavrženje tožnikove pritožbe nekoliko pomanjkljiva, pa je po njegovi presoji odločitev sama vendarle zakonita iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te obrazložitve.

V zvezi z upravno izvršbo je v 291. členu ZUP določeno, da se upravna izvršba, za katero je pristojen organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji, opravi na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe. V 292. členu je določeno, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (1. odst.). Pritožba se vloži pri pristojnem organu druge stopnje, ne zadrži izvedbe izvršbe, organ pa lahko izvedbo izvršbe zadrži, če obstajajo razlogi, ki kažejo na to, da bo pritožbi zoper sklep lahko ugodeno. Glede roka za pritožbo se uporabljajo določbe členov 230 do 236. členu ZUP, kar pomeni, da se pritožba lahko vloži v 15 dneh od nastopa zakonitega razloga zanjo. V 293. členu je določeno, da se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oz. če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen (1. odst.).

Citirane določbe ZUP torej predstavljajo pravni okvir, znotraj katerega je dopustno s pritožbo izpodbijati določene sklepe oz. dejanja v upravnem izvršilnem postopku, iz njih pa izhaja: * da je v upravnem izvršilnem postopku sicer dovoljena pritožba, ki se lahko nanaša le na samo izvršbo (1. odstavek 292. člena ZUP). To pomeni, da je pritožba dopustna tudi zoper neposredna dejanja upravne izvršbe, vendar le, če bi bila ta opravljena brez pravne podlage v sklepu o dovolitvi izvršbe- če torej takšen sklep sploh ni bil izdan ali če so izvršilna dejanja opravljena v nasprotju z njim. Šteti je treba, da je pritožba zoper neposredna izvršilna dejanja dopustna tudi iz razlogov, ki so nastopili po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, če ti razlogi narekujejo ustavitev izvršilnega postopka- npr. izpolnitev obveznosti po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe ali odprava izvršilnega naslova po izdaji sklepa. * da se pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe ali zoper posamezna izvršilna dejanja pod navedenimi pogoji lahko vloži v 15. dneh po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe ali po opravi posameznega izvršilnega dejanja, pritožba pa sama po sebi ne zadrži izvedbe izvršilnega dejanja (3. in 4. odstavek 292. člena v zvezi s 1. odstavkom 235. člena ZUP).

Pritožba v postopku upravne izvršbe je torej dopustna le, če je podana v okviru navedenih okoliščin in rokov. Poleg navedenega je sicer še tudi v 300. členu ZUP, ki je v podpoglavju z naslovom "b) Izvršba s prisilitvijo določeno, da ima v primeru, če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, zavezanec pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto, oz. da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe, o zavezančevi zahtevi pa odloča organ, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo, vendar pa v obravnavanem primeru okoliščine po tem členu ZUP niso nastopile, saj ni bilo izvršbe s prisilitvijo, pa tudi nobeden od predhodnih aktov, ki so bili podlaga za sporno upravno izvršbo, ni bil niti odpravljen, niti spremenjen; zato tožnik za zahtevek po tem členu torej nima pravne podlage.

V primeru pritožbe po 292. in 293. členu ZUP vzpostavljanja prejšnjega stanja ne predvideva; iz tega (in ob upoštevanju posebnih določb v primeru izvršbe s prisilitvijo po 300. členu ZUP) po presoji sodišča izhaja stališče, da se je glede izvršilnih dejanj iz razlogov po 292. in 293. členu ZUP (časovno gledano) mogoče pritožiti samo, dokler izvršba še ni končana. Potem, ko je upravna izvršba že končana, bi imel tožnik po presoji sodišča le civilnopravni (odškodninski) zahtevek pred pristojnim rednim sodiščem, če bi tam seveda dokazal nezakonitost izvedene upravne izvršbe.

Prav tako pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča tudi ni podan nobeden od relevantnih vsebinskih razlogov za pritožbo po določbah 292. in 293. člena ZUP, saj so bila vsa neposredna dejanja upravne izvršbe opravljena z ustrezno pravno podlago (pravnomočna in izvršljiva je bila odločba z dne 23. 4. 2001, ki se izvršuje, enako sklep o dovolitvi izvršbe z dne 10. 5. 2002), prav tako niso nastopili razlogi, ki bi narekovali ustavitev izvršilnega postopka- obveznost ni bila izpolnjena (tožnik spornega objekta sam ni porušil), pa tudi izvršilni naslov ni bil odpravljen.

Iz razlogov, ki jih navajata že oba upravna organa, so tudi vsebinsko neutemeljene tožnikove navedbe, v smislu katerih bi naj že v času izvajanja sporne upravne izvršbe razpolagal z ustreznim upravnim dovoljenjem za sporno škarpo, saj odločba o priglasitvi del še ni bila niti dokončna, niti pravnomočna (pritožba soseda), pa iz njene vsebine izhaja, da se ne nanaša na legalizacijo spornega objekta, ki se je odstranil v predmetnem izvršilnem postopku.

Upoštevaje navedeno, je presoja tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni bilo zakonskih pogojev za vložitev pritožbe zoper že izvedeno upravno izvršbo, zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).