7. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Mirka Boršića iz Republike Hrvaške, ki ga zastopa Odvetniška družba Gregorovič-Pungartnik, d. n. o., o. p., Šentjur, in Lovra Martića iz Republike Hrvaške, ki ga zastopa Slobodan Vuk iz Radomelj, na seji 7. junija 2007

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 137. člena in tretjega odstavka 186. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 104/05 – ur. p. b.) se zavrne.

2.Postopek za preizkus pobude Lovra Martića za začetek postopka za oceno ustavnosti 137. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se ustavi.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvi pobudnik, upravičenec do invalidske pokojnine, priznane v Republiki Sloveniji, izpodbija 137. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ker mu na tej pravni podlagi ne gre pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ker nima stalnega prebivališča v Sloveniji. Izpodbija tudi tretji odstavek 186. člena istega zakona, po katerem se mu priznana invalidnina ne izplačuje, ker stalno prebiva v tujini. Meni, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju s členi 2, 14, 22, 32, 50 in 52 Ustave. Izpodbijani določbi naj bi diskriminacijsko določali, da zavarovancu zgolj zaradi dejstva, da je stalno prijavljen v drugi državi, ne gredo (poleg pokojnine) tudi druge pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ureditev naj bi mu odtegovala pravici, ki gresta rezidentom, čeprav imajo slednji lahko tudi občutno krajšo pokojninsko dobo in je zato stalno prebivališče v Sloveniji njihova edina prednost. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo se prizna na podlagi ocene zdravstvenega stanja in naj zato možnost drugačnega socialnovarstvenega okolja ne bi mogla biti razlog, ki bi bil stvarno povezan s pridobitvijo pravice na podlagi nastopa zavarovanega primera. Čeprav sama pridobitev pravice do invalidnine za telesno okvaro ni vezana na stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, pa je zato, ker se ne izplačuje v času, ko upravičenec stalno prebiva v tujini, ta pravica izvotljena, saj je položaj v dejanskem pogledu mogoče izenačiti z odvzemom oziroma nemožnostjo pridobitve pravice. Po ustavni ureditvi naj bi bili invalidi v privilegiranem položaju v razmerju do drugih prebivalcev, izpodbijani zakonski določbi pa naj bi prizadete nerezidente uvrščali v podrejen položaj. Ti določbi naj bi onemogočali tudi nemoteno uživanje pravice do svobode gibanja, saj prejemki iz naslova teh pravic lahko pomenijo pomembno okoliščino pri odločitvi o spremembi ali ohranitvi stalnega prebivališča izven Republike Slovenije.

2.Drugi pobudnik izpodbija 137. člen ZPIZ-1, ker naj bi bil v neskladju s 155. členom Ustave. Zavarovanci, ki so z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zavarovalno razmerje vzpostavili pred uveljavitvijo navedene določbe, naj bi z vzpostavitvijo razmerja prevzeli pravice in dolžnosti, kakor jih je Zakon določal v času vzpostavitve zavarovalnega razmerja. Do uveljavitve ZPIZ-1 pa pravica za pomoč in postrežbo ni bila pogojevana s stalnim prebivališčem.

3.Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo) pojasnjuje, da se je leta 2000 začela izvajati reforma pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter da je večina novih rešitev oziroma sprememb dotedanjih pogojev za pridobitev pravic izrazito varčevalne narave. Za slovenski pokojninski sistem naj bi bil značilen visok nivo medgeneracijske solidarnosti. Iz Ustave naj bi izhajalo, da človekove pravice vežejo zakonodajalca tudi v primerih, kjer Ustava izrecno dopušča možnost zakonskega urejanja in s tem tudi omejevanja posameznih ustavno varovanih pravic. Zakonodajalec naj bi smel ustavno varovane pravice posameznika omejiti le s pravicami drugih subjektov in v tem okviru tudi v javnem interesu. Po mnenju Ministrstva je imel zakonodajalec z določbami, ki se nanašajo na pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnino (po vzgledu v drugih pravnih ureditvah) namen zagotoviti posebno varstvo za dolgotrajno oskrbo in pravice prenesti med zdravstvene pravice, ki se skladno z bilateralnimi pogodbami in Uredbo Sveta (EGS) 1408/71 ne izplačujejo preko meja držav oziroma so izrecno vezane na stalno prebivanje oseb. Ob tem Ministrstvo opozarja na Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, Uradni list RS, št. 71/97, MP št. 21/97 ­– v nadaljevanju BHRSSZ), ki med drugim določa, da se varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo ter denarna nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, nadomestila za brezposelnost in druge dajatve, ki so odvisne od dohodkovnega cenzusa, ne izplačujejo v drugo državo pogodbenico. Sklicevanje pobudnikov na načelo enakosti in na primerjavo z rezidenti naj ne bi bilo utemeljeno, saj ne gre za pravice, vezane le na zavarovalniška načela, temveč za zagotavljanje socialnih pravic na določenem območju ob vzajemnosti med državami, kjer so pravice uvrščene med pravice zdravstvenega varstva, ki se zagotavljajo kot socialne pravice, glede na pogoj prebivališča.

4.Pojasnila je dal tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod). Med drugim pojasnjuje, da je z ZPIZ-1 ohranjen obseg pridobljenih pravic le tistim upravičencem, ki so jih pridobili pod pogoji, veljavnimi do uveljavitve tega zakona. Za nove upravičence naj bi veljali pogoji, kakršne določa ZPIZ-1. Novi pogoji za pridobitev vseh vrst pravic naj bi se pomembno razlikovali. ZPIZ-1 naj ne bi bil več zakon, ki naj bi vsem zavarovancem, ki so bili kadarkoli vključeni v to obliko zavarovanja, jamčil (do tedaj veljaven) nespremenjen obseg pravic, temveč naj bi se prilagajal demografskim, gospodarskim in socialnim razmeram in možnostim v državi, v kateri se uresničuje. Z njim se postopno udejanja korenita reforma sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da bi bil sistem v prihodnosti finančno sploh obvladljiv in vzdržen. Pri tem Zavod opozarja na ključno dejstvo, da je medgeneracijska solidarnost, na kateri je že v preteklosti temeljilo in temelji tudi sedanje obvezno zavarovanje, izpeljana tako, da vsakokratni zavarovanci, vključeni v to zavarovanje, sproti prispevajo večino potrebnih finančnih sredstev. To naj bi pomenilo, da se potrebna finančna sredstva za izplačila vseh pokojnin in drugih dajatev zagotavljajo izključno iz tekočih prispevkov delovno aktivnih generacij, prek davkov in drugih virov, pa tudi neaktivnih in že upokojenih generacij, ne pa iz v preteklosti plačanih prispevkov in na tej podlagi vzpostavljenih računov oziroma skladov.

B.

5.Ustavno sodišče je pobudi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Ker drugi pobudnik v določenem roku ni dal podatka, potrebnega za nadaljevanje postopka, je Ustavno sodišče postopek za preizkus njegove pobude ustavilo.

6.ZPIZ-1 ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot eno od področij socialne varnosti, ki jih zagotavlja 50. člen Ustave. Zakon določa krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Pravice, določene z zakonom, pa se z zakonom lahko tudi spremenijo. Kadar zakonodajalec ugotovi, da je zakonska ureditev postala pravno nekonsistentna in da je potrebna drugačna ureditev določenega področja, načela pravne države (2. člen Ustave) zahtevajo, da se z novo ureditvijo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, ne poslabša pravni položaj oseb, na katere se je nanašala prejšnja ureditev. Po stališčih, izraženih k predlogu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Poročevalec DZ, št. 54/98), je bila prenova pokojninskega sistema nujna, ker je postalo očitno, da zavarovanci s svojimi prispevki za socialno zavarovanje ne zmorejo zagotoviti sredstev za vse bolj številne upokojence. Cilj reforme je bil zato prilagoditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja spremenjenim demografskim, gospodarskim in socialnim okoliščinam tako, da bo dolgoročno zagotavljal socialno varnost tako upokojencem, ki so že uveljavili pravice, kot tudi sedanjim zavarovancem, vključno s tistimi, ki so šele vstopili v zavarovanje in bodo pravice uveljavljali čez nekaj desetletij.

7.Ustavno sodišče je deloma že presojalo določbo tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1. V odločbi št. U-I-57/00 dne 22. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03 in OdlUS XII, 47) je navedeno določbo presojalo v okviru izkazanega pravnega interesa tedanjih pobudnikov in jo razveljavilo, kolikor se je nanašala na izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo ter na izplačevanje invalidnine po pravnomočnih odločbah, ki so bile upravičencem, ki stalno prebivajo v tujini, izdane pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Presodilo je, da je zakonska ureditev v obsegu, ki zajema tudi izplačevanje navedenih pravic, ki so jih upravičenci uveljavili pred 1. 1. 2000, v neskladju z 2. členom Ustave, saj zakonodajalec v okviru splošnih razlogov za reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni navedel posebnih razlogov za tako drastičen poseg v uživanje pridobljenih pravic upravičencev, ki v Sloveniji niso imeli stalnega prebivališča že ob priznanju teh pravic oziroma ob uveljavitvi ZPIZ-1.

8.Položaj pobudnika je drugačen. Njemu dodatni pravici iz izpodbijanega 137. člena ZPIZ-1 (dodatek za pomoč in postrežbo) in iz 143. člena ZPIZ-1 (invalidnina) nista bili priznani že pred uveljavitvijo pokojninske reforme in nista postali pridobljeni pravici. Pobudnik je pravici uveljavljal po že spremenjeni ureditvi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravici je uveljavljal iz javnih sredstev državnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kjer se njegovi vplačani prispevki tudi po prej veljavni ureditvi niso razporejali na individualni račun, iz katerega bi se pravici izplačevali v primeru nastanka zavarovanega primera, temveč so postali del javnih sredstev. Izplačila iz javnih sredstev pa država lahko omeji tudi le na svoje območje. Za morebitna izplačila v druge države se države dogovarjajo z dvostranskimi ali večstranskimi pogodbami. Pobudnik ima stalno prebivališče v Republiki Hrvaški. Republika Slovenija in navedena država sta sklenili dvostranski sporazum o socialnem zavarovanju – BHRSSZ, po katerem se varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, denarna nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, nadomestilo za primer brezposelnosti in druge dajatve, ki so odvisne od dohodkovnega cenzusa, ne izplačujejo v drugo državo pogodbenico (5. člen). Državi sta torej šteli, da dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnina segata na tisto raven posameznikove socialne varnosti, ki je izven njunega državnega območja ni treba zagotavljati. Za obe dajatvi je namreč značilno, da nista nujno predmet ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč ju lahko omogočajo in urejajo tudi predpisi z drugih področij socialnega varstva. Ker osebe, pri katerih je nastopilo določeno zdravstveno stanje, s tem povezane prejemke lahko uveljavljajo po predpisih države, v kateri imajo stalno prebivališče, je zakonodajalec imel razumen razlog za uveljavljeno omejitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, pa tudi za omejitev izplačevanja priznane invalidnine. Zato očitek o neskladnosti ureditve z določbami Ustave, ki jih navaja pobudnik, ni utemeljen.

9.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in tretjega odstavka 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj