Jedro

Za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega postopka v določbah ZOdvT ni podlage.

Več spletnih pripomočkov kaže, da je razdalja med D., kjer ima sedež svoje odvetniške pisarne pooblaščenka druge toženke, in N., okoli 79 km, zato prijavljeno število prevoženih kilometrov na narok 80 km ustreza življenjski realnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se znesek stroškov obeh toženk, naložen v plačilo tožnici, zniža za po 461,16 EUR (na 2.746,96 EUR za prvo toženko in na 2.810,16 EUR za drugo toženko).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu II. točke sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženki sta dolžni tožnici povrniti 184,98 EUR za pritožbene stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je po zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnici naložilo, da prvi toženki povrne 3.208,12 EUR, drugi toženki pa 3.271,32 EUR za pravdne stroške, v 15 dneh, v primeru zamude z ustreznimi obrestmi.

2. Proti tej odločitvi o stroških se tožnica pritožuje, češ da jih je sodišče napačno obračunalo. Predlaga, da se sklep ustrezno spremeni, toženkama pa naloži plačilo stroškov njene pritožbe, ki jih opredeljuje. Meni, da v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) ni podlage, da se prizna nagrada tudi za ponovljeni postopek in za nov narok in sta tako obe toženi stranki po njenem upravičeni le do nagrade za po en narok in en postopek. Poleg tega meni, da so potni stroški za pooblaščenko druge toženke odmerjeni previsoko, za 80 km v eno smer namesto za 76,8 km, od potnih stroškov pa naj se tudi ne bi priznalo DDV. Po svojem izračunu prvi toženki dolguje 2.216,76 EUR, drugi toženki pa 2.251,98 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Drži, da za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega postopka v določbah ZOdvT, ki ga je treba uporabiti za ta spor, ni podlage. Po 2. odst. 14. čl. ZOdvT lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. 19. čl. ZOdvT pa določa, da v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Vendar je treba upoštevati pri tem opombo št. 3 k tretjem delu tarife, ki v točki 4. izrecno določa, da v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

5. Hkrati iz citiranih določb ZOdvT izhaja, da pritožba nima prav, da toženki nista upravičeni do nagrade za narok po tarifni št. 3102 v ponovljenem postopku. Navedena opomba št. 3 v 4. točki namreč določa, da se všteje le nagrada za postopek, ne govori pa o vštevanju nagrade za narok v ponovljenem postopku.

6. Glede napačno obračunane kilometrine je treba pritožbeni očitek zavrniti. Več spletnih pripomočkov kaže, da je razdalja med D., kjer ima sedež svoje odvetniške pisarne pooblaščenka druge toženke, in N., okoli 79 km, zato prijavljeno število prevoženih kilometrov na narok 80 km ustreza življenjski realnosti. Po Tar. 6007 so osnova za izračun davka na dodano vrednost tako nagrade kot izdatki, med katerimi so tudi potni stroški (Tar št. 6003).

7. Stroške toženk, naložene v plačilo tožnici, je torej treba znižati za po eno vrednost nagrade za postopek, kar je 378 EUR in 22 % DDV, kar je skupaj 461,16 EUR. Izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje o stroških je bilo treba temu ustrezno spremeniti, sicer pa pritožbo v preostalem delu zavrniti in odločitev o stroških v nespremenjenem delu potrditi (2. in 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

8. Posledično morata toženki tožnici povrniti del stroškov, potrebnih za njeno pritožbo, in sicer polovico, kolikor je približno njen pritožbeni uspeh (2. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP); tožničini pritožbeni stroški so: 168 EUR za nagrado za pritožbo, povečano za 22 % DDV ter 165 EUR sodne takse, kar je skupaj 369,96 EUR, polovica tega zneska pa je 184,98 EUR. Te stroške morata toženki tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).