Jedro

Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko omeji gibanje tudi zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja. Opisana tožnikova dejanja so zadostni razlogi za izrek navedenega ukrepa. Tožnik pa je zaradi storjenih dejanj obravnavan tudi po določbah Zakona o javnem redu in miru ter po določbah Kazenskega zakonika.

Za izrek ukrepa omejitve gibanja po citirani določbi ZMZ veljajo nižji dokazni standardi kot v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, po opravljeni glavni obravnavi, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-238/2012/8 (1313-09) z dne 13. 4. 2013, s katerim je bilo tožniku na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 12. 4. 2013 od 11.30 ure do dne 12. 7. 2013 do 11.30 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožniku začasno omejeno gibanje zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih in premoženja. V tovrstnih zadevah ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda kot pri kaznivih dejanjih in kazenskih postopkih, sodišče preverja le razloge, na katerih temelji izpodbijani sklep, in sicer do stopnje utemeljenega suma. Tožnik na zaslišanju na sodišču agresivnega dejanja ni zanikal, ni pa tudi vedel nič povedati v svoj zagovor. Dejal je, da se popolnoma ničesar, kar naj bi se dogajalo, ne spominja zaradi jemanja tablet in alkoholiziranosti. Sicer pa sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče verjelo izjavam soudeležnih prosilcev ne glede na neverodostojnost, saj je eden od njiju izjavo spremenil. Napačno je uporabilo materialno pravo, saj sum, da je tožnik ogrožal življenja drugih, ni podan, poleg tega pa mora utemeljen sum po ustaljeni ustavnosodni praksi izkazovati „visoko stopnjo artikulirane konkretne in specifične verjetnosti“. Poleg tega je z domnevnima žrtvama v dobrih odnosih, saj še vedno prijateljujejo. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker tožnika ni soočilo s celotnim poročilom varnostne službe z dne 24. 2. 2013 in je s tem kršilo tudi načelo kontradiktornosti. Pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito je treba uporabiti strogi test sorazmernosti, tožnik pa opozarja, da je očitno nenaklonjen nasilju in za tak ukrep ni podlage. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno, zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja. Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po tretjem odstavku 51. člena ZMZ omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri tudi, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bilo tožniku zakonito omejeno gibanje na podlagi citiranih določb ZMZ. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta glede na okoliščine obravnavanega primera pravilno navedla, zakaj je tak ukrep potreben, tožena stranka pa pri svojem odločanju ni prekoračila meje prostega preudarka.

8. Iz izpodbijane sodbe in odločbe, kar potrjujejo podatki v priloženih upravnih spisih, izhaja, da je bil tožnik že 24. 2. 2013 obravnavan zaradi kršitev javnega reda in miru ter se zoper njega vodi postopek zaradi prekrška. Kot izhaja iz poročila varnostne službe - Nočnega poročila o delu z dne 24. 2. 2013, je namreč tožnik ob 18.42 uri ob prihodu v Azilni dom ob pogledu na policiste in prosilce za azil začel kričati in brcati v vrata, s čimer je nadaljeval tudi na oddelku, kjer je še grozil, da bo vse pobil ter se pomiril šele ob ponovnem prihodu policije. Iz Nočnega poročila o delu v azilnem domu z dne 11. 4. 2013 pa je razvidno, da je ob 00.35 na recepcijo prišel prosilec X. X., ki je krvavel iz zadnjega dela glave, ter najprej povedal, da je padel, malo za tem pa, da je prišel v sobo, v kateri je s Y. Y., močno pijan tožnik in ju brez razloga napadel z nožem. Ob prihodu policistov jih je tožnik žalil, kričal in nadaljeval z izgredi še tudi po vklenitvi.

9. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku opravilo narok za zaslišanje tožnika. Tožnik je na posebno vprašanje izjavil, da je bil tistega dne (to je 11. 4. 2013) zadet oziroma omamljen, da je vzel tablete za živce, preveč je pil alkohol in sploh ne ve, kaj se je zgodilo. Tudi glede dogodka v februarju 2013 je na izrecno vprašanje odgovoril, da se ne spomni, da bi storil nekaj, zaradi česar bi policija prišla v azilni dom.

10. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Okoliščine, ki so bile razlog za izrek ukrepa omejitve gibanja izhajajo iz citiranih poročil, tožnik pa ni navedel nasprotnih dokazov niti ni zatrjeval nasprotnega, izjavil je le, kar navaja tudi pritožba, da se ničesar ne spominja, ker je bil tega dne omamljen. Ne glede na kasneje spremenjeno izjavo enega od oškodovancev že same poškodbe, ki so razvidne tudi iz izvida UKC Ljubljana, kažejo na vrsto poškodbe oziroma način nastanka. In tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedeno zadošča za ugotovitev v smislu tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, namreč da je tožnik ogrožal življenje drugih oziroma premoženje. Neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje na kazenskopravno teorijo, saj ne gre za kazenski postopek. Za izrek ukrepa omejitve gibanja po citirani določbi ZMZ veljajo nižji dokazni standardi kot v kazenskem postopku, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

11. Pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je za izrečeni ukrep navedla pravilno materialno podlago ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Kot že navedeno, se na podlagi tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ prosilcu lahko omeji gibanje tudi zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja. Opisana tožnikova dejanja so zadostni razlogi za izrek navedenega ukrepa. Tožnik pa je zaradi storjenih dejanj obravnavan tudi po določbah Zakona o javnem redu in miru ter po določbah Kazenskega zakonika (podana kazenska ovadba po drugem odstavku 296. člena – nasilništvo), in v teh postopkih veljajo drugačni dokazni standardi.

12. Pritožbeni ugovori, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker tožnika ni seznanilo s celotno vsebino poročila varnostne službe z dne 24. 2. 2013, niso utemeljeni. Sodišče je, kot že navedeno, na naroku za glavno obravnavo tožniku postavilo tako vprašanje glede dogodka v aprilu, zaradi katerega mu je bil izrečen izpodbijani ukrep, kot tudi vprašanje, kaj se je zgodilo februarja 2013, ko je tožnika obravnavala policija zaradi kršitve javnega reda. Tožnik je glede dogodka v februarju odgovoril, da se ne spominja, da bi kaj storil oziroma da bi prišla policija. Tožnik je torej imel imel možnost (v skladu z 21. členom ZUS-1) izjaviti se o teh dogodkih, zato zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti ni podana. Glede navedb v pritožbi, da bi se ob seznanitvi s celotnim varnostnim poročilom morda spomnil dogodkov, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da mu je sodišče ob postavljenem vprašanju pojasnilo, da je bil obravnavan zaradi kršitve javnega reda in miru. Potek dogodkov, ki so se zgodili februarja 2013, je razviden iz poročila varnostne službe azilnega doma in Vrhovno sodišče ne vidi razloga za dvom v objektivnost tega poročila. Posledično tudi ne vidi možnosti, da bi tožnik, če bi se po popolni seznanitvi s poročilom česa spomnil, ovrgel vsebino poročila.

13. Kot navaja tožnik v pritožbi se je sodišče prve stopnje glede nujnosti ukrepa oziroma testa sorazmernosti sklicevalo na obrazložitev izpodbijanega akta tožene stranke, za kar sicer ima podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1. Sodišče je v izpodbijani sodbi povzelo opis izvajanja omejitve gibanja ter ocenilo, da ga je v obravnavanem primeru šteti kot poseg v osebno svobodo. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke pa izhaja, da je izrečeni ukrep potreben za dosego pravic drugih oziroma javne koristi, saj se bo, kot pravilno navaja tožena stranka, z izrečenim ukrepom lahko zagotovilo, da tožnik ne bo ponovil dejanja ter ogrožal življenja drugih prosilcev v azilnem domu. Tudi napadena prosilca sta namreč še vedno nastanjena v azilnem domu in omejitev gibanja na območje azilnega doma zato v obravnavanem primeru ne bi imela učinka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč pri dogodku dne 12. 4. 2012 ne gre za osamljen primer nasilja, tožnik pa tudi na zaslišanju ni pokazal odgovornega odnosa do pitja alkohola (po lastni izjavi je pil vsake dva ali tri dni, ko je bil zunaj, čeprav se zaveda, da se njegov odnos do nasilja pod vplivom alkohola spremeni), zaradi česar tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da ni ponovitvene nevarnosti. Posebej pa je sodišče prve stopnje še poudarilo, da bo tožnik lahko s svojim obnašanjem, ničelno stopnjo tolerance do nasilja in zavedanjem, da alkohol očitno povečuje njegovo nagnjenost k nasilju, zaznavno prispeval k morebitnemu ugotavljanju prenehanja razlogov za omejitev gibanja pred iztekom treh mesecev, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. 14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.