Jedro

Dokler sta nasprotni stranki upnik in dolžnik iz menice tudi upnik in dolžnik iz temeljnega razmerja, lahko dolžnik iz menice nasproti upniku ugovarja glede vsega, kar izhaja iz temeljnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po ugovoru dolžnika sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper sklep pritožil in predlagal njegovo razveljavitev.

Navedel je, da je menica abstraktni vrednostni papir, zato je menični dolg samostojen in neodvisen od temeljnega pravnega posla. Ker je bil ugovor dolžnika že iz tega razloga neobrazložen, je odločitev sodišča prve stopnje po 2. odst. 62. člena ZIZ napačna.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je upnik predlog za izvršbo vložil na podlagi lastne menice (priloga A1 v spisu), v kateri je izdajatelj, to je dolžnik v tem izvršilnem postopku, osebno prevzel obveznost, da bo ob dospelosti upniku plačal menično vsoto. Menična obveznost je načeloma abstraktna, samostojna obveznost ter temelji na enostranski izjavi podpisnikov na menici. Če upnik prenese svojo menično terjatev (iz lastne menice) na tretjo osebo (do česar v konkretnem primeru ni prišlo), menični dolžnik nasproti njej ne more ugovarjati glede tistega, kar izhaja iz temeljnega posla. Dokler pa sta nasprotni stranki upnik in dolžnik iz lastne menice tudi upnik in dolžnik iz temeljnega razmerja (kot v tej izvršilni zadevi), lahko dolžnik iz menice nasproti upniku ugovarja glede vsega, kar izhaja iz temeljnega razmerja. (prim. tudi: J. Žiberna in dr. Š. Ivanjko: MENICA IN ČEK, GV, Ljubljana 1993, str. 28).

V konkretnem primeru je dolžnik v ugovoru oporekal obstoju poslovnega razmerja med njim kot samostojnim podjetnikom posameznikom in upnikom, saj je navedel, da "je bila menica izdana pod prisilo" ter da se "usluge, ki jih je opravil upnik ne nanašajo na poslovanje mesnice". S tem pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča navedel dejstvo, zaradi katerega nasprotuje izvršbi. Njegovega ugovora pa v konkretnem primeru ni moč šteti za neobrazloženega: dejstvo, da sta bila upnik in dolžnik v poslovnem razmerju, mora namreč dokazati upnik, zato dolžnik dokazov v tej smeri (v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ v zvezi s 1. odst. 61. člena ZIZ) v ugovoru ni bil dolžan predložiti. Ocena prvostopnega sodišča, da je dolžnik sklepu o izvršbi ugovarjal obrazloženo (kot to od njega zahteva 5. odst. 62. člena ZIZ v zvezi z 2. odst. 53. člena ZIZ) je tako pravilna in zakonita. Po določbi 2. odst. 62. člena ZIZ obrazloženemu ugovoru lahko sledi le razveljavitev sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in nadaljevanje postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Takšna odločitev izvršilnega sodišča pomeni le to, da bo zadeva v nadaljevanju odstopljena pravdnemu sodišču, ki bo moralo ugotoviti dejansko stanje in odločiti o utemeljenosti upnikovega zahtevka.

Neutemeljeno pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).