Jedro

Če revident zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje ne izkaže z navedbo sodnih odločb sodišča prve stopnje in njihovo predložitvijo reviziji, ni podan pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje z navedeno odločitvijo poseglo v njegove temeljne človekove pravice in svoboščine iz 14., 22. in 33. člena Ustave RS. Navaja tudi, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj je sodišče v dveh primerih različno odločilo in hkrati dovolilo, da je presoja ničnosti iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen ostala v diskreciji upravnega organa. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 27. 1. 2009 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 7. 5. 2009, s katero je ta zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ med drugim odločil, da se upravičencu ... za del prvotne parc. št. ... – njiva 3. razreda v izmeri 1187 m², k.o. ..., določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 3.329,87 DEM. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da sta glede navedene nepremičnine podani oviri za vračilo v naravi iz 2. točke prvega odstavka 19. člena (jamborska trafo postaja) in drugega odstavka 32. člena ZDen (trajni objekt s fiksnimi betonskimi temelji).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revident v zvezi z uveljavljanjem dovoljenosti revizije po navedeni točki ni opredelil pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve. Tega ni storil niti s sklicevanjem na kršitev človekovih pravic in svoboščin iz 14., 22. in 33. člena Ustave RS in s sklicevanjem na v sodni praksi ustaljeno razlago, da določba 22. člena Ustave RS zajema tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, saj v zvezi z navedenimi kršitvami ni natančno in konkretno opredelil pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini te zadeve. Revident sicer arbitrarnost odločitve sodišča prve stopnje utemeljuje z zatrjevanjem neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, ki pa je ne izkaže. Reviziji namreč ne priloži kopije sodne odločbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje in ki naj bi po njegovih navedbah izkazovala, da je sodišče prve stopnje v drugi zadevi (U 1796/2003 z dne 20. 4. 2005) kljub istemu pravnemu in dejanskemu stanju odločilo drugače. 7. Revident dovoljenosti revizije tudi ni izkazal z zatrjevanjem neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede razlage pojma objekta, saj drugačne razlage, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo v tej zadevi, ni izkazal z navedbo in predložitvijo odločb sodišča prve stopnje, ki bi takšno neenotnost izkazovale. Revident odstopa od sodne prakse tudi ni izkazal s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1344/2003. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. U 1147/95 z dne 19. 2. 1999, I Up 821/2003 z dne 9. 2. 2005, X Ips 683/2008 z dne 21. 1. 2009) je za presojo, ali je podana ovira za vračanje v naravi iz drugega odstavka 32. člena ZDen, odločilno, ali je na zemljišču dejansko zgrajen objekt. Takšno stališče pa je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi I Up 1344/2003 z dne 26. 5. 2005, na katero se sklicuje revident. Ker stališče sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja obstoja ovire iz navedene določbe ZDen od navedene ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 8. Dovoljenosti revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident tudi ni izkazal z zatrjevanjem odstopa od sodne prakse glede vprašanja ničnosti pravnega posla, sklenjenega med A. d.o.o. in B. p.o., po določbi 88. člena ZDen. Revident namreč ni navedel, zakaj je to vprašanje pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje pa je mogoče zatrjevati le glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi. Revident tudi sicer neenotnosti sodne prakse glede tega vprašanja ni izkazal le z navedbo sodne prakse sodišča prve stopnje, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. I Up 3/2003 z dne 28. 1. 2004) upravni organ ničnost pravnega posla obravnava kot predhodno vprašanje, pobudo za reševanje tega vprašanja pa mora dati stranka, ki se na ničnost sklicuje. To pa ne pomeni, da je upravni organ dolžan napotiti stranko naj vloži tožbo zaradi ničnosti pravnega posla pred sodiščem splošne pristojnosti, dolžan pa je, kadar je odločitev v denacionalizacijskem postopku odvisna od tega vprašanja, prekiniti postopek denacionalizacije, če ga stranka obvesti, da je tako tožbo vložila. V izpodbijani sodbi sprejeto stališče sodišča prve stopnje, po katerem, upoštevaje, da revident ni izkazal, da je pred pristojnim sodiščem uveljavljal ničnost pravnega posla, upravni organ ni bil dolžan prekiniti postopka, od navedene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa, zato tudi iz tega razloga ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice v smislu navedene določbe ZUS-1 se nanašajo na posledice, ki jih ima izpodbijana odločitev za stranko. Revident zato kot zelo hudih posledic ne more uveljavljati zatrjevanih kršitev v upravnem sporu. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident zelo hudih posledic tudi ne more izkazovati s svojim neuspehom v postopku za vrnitev premoženja v naravi.

10. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).