Jedro

Z izdanim potrdilom o plačilu je toženka priznala izpolnitev obveznosti plačila komunalnega prispevka in s tem njenega prenehanja. Zato zaradi kasneje nastalih dejstev v pogodbenih odnosih med investitorjema (razveljavitev gradbene pogodbe z dne 10. 11. 2010, do katere je prišlo 20. 9. 2011 s prodajno pogodbo, torej po izdaji potrdila o plačilu in izdaji gradbenega dovoljenja), toženka ne more šteti, da komunalni prispevek ni bil poravnan. Če meni, da je tožnik zaradi stanja, nastalega s kasnejšo prodajno pogodbo, dolžan karkoli plačati oziroma ji vrniti (to je znesek komunalnega prispevka iz ugotovitvene odločbe, ki se je po gradbeni pogodbi štel kot vložek občine v investicijo), to ne more biti predmet obravnavanega upravnega postopka, ampak se lahko rešuje le v civilnem sodnem postopku.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Občine Izola št. 354-85/2010 z dne 15. 5. 2012, zavrže. V preostalem delu se tožbi ugodi tako, da se odločba župana Občine Izola št. 354-85/2010 z dne 28. 8. 2012 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je s prvo izpodbijano odločbo, izdano na prvi stopnji, odločila, da je tožnik zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za rušitev in novogradnjo večstanovanjske stavbe na parc. št. 330/1, 330/2 in 315-del k.o. ... v višini 119.234,23 EUR, ki ga mora plačati v roku 30 dni od prejema odločbe. Iz uvoda odločbe izhaja, da je bila izdana po uradni dolžnosti. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe ugotovil, da je bila na zahtevo tožnika in Občine Izola za isto gradnjo izdana ugotovitvena odločba z dne 4. 8. 2010, v kateri je bila izračunana vrednost komunalnega prispevka za predmetni gradbeni poseg. Stranki sta nato sklenili gradbeno pogodbo z dne 10. 11. 2010, v kateri je bilo dogovorjeno, da bo Občina Izola v skupno gradnjo med drugim vložila komunalni prispevek. Ker pa je bila 20. 9. 2011 med Občino Izola in tožnikom sklenjena prodajna pogodba, s katero je tožnik postal lastnik parc. št. 330/1 k.o. ... in celotne novo zgrajene večstanovanjske stavbe, je s tem postal tudi zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, ki se odmerja z obravnavano odločbo.

Zoper navedeno odločbo se je tožnik pritožil. Drugostopenjski organ je odpravil prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in nato odločil: da je tožnik zavezanec za plačilo komunalnega prispevka zaradi rušitve in novogradnje večstanovanjske stavbe na naštetih zemljiščih v k.o. ... (2.točka); da je komunalni prispevek, odmerjen v ugotovitveni odločbi z dne 4. 8. 2010, dolžan plačati v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka); (ponovno) da je zavezanec v primeru neplačila v postavljenem roku dolžan plačati še zakonske zamudne obresti (4. točka); da je dolžan predložiti dokazilo o plačanem komunalnem prispevku (5. točka); da vsi stroški, nastali z rušitvijo in novogradnjo večstanovanjske stavbe glede priključevanja na obstoječe in novo zgrajene komunalne naprave in omrežja, ter drugi morebitni stroški bremenijo zavezanca, pogoje za priključitev na posamezne komunalne objekte ter naprave pa podajo s soglasji pristojna podjetja za upravljanje s komunalnim infrastrukturnim omrežjem (6. točka). Ugotovil je še, da je zavezanec že pridobil gradbeno dovoljenje in da je gradnjo tudi končal (7. točka) ter da posebnih stroškov v postopku ni bilo (10. točka, pravilno 8. točka – op. sodišča).

Tožnik se z omenjenima upravnima aktoma ne strinja in v tožbi navaja, da je vlogo za odmero komunalnega prispevka za omenjeni gradbeni poseg vložil 29. 6. 2010 in da je toženka s tem v zvezi izdala ugotovitveno odločbo z dne 4. 8. 2010, v kateri je ugotovljeno, da znaša komunalni prispevek investitorjev, to je tožnika in takratne investitorke Občine Izola, 111.957,03 EUR. Dne 13. 1. 2011 je bilo pridobljeno potrdilo o poravnanem komunalnem prispevku, nakar je upravna enota 25. 1. 2011 izdala gradbeno dovoljenje št. 351-152/2010/G-11/4 za odstranitev obstoječih objektov in gradnjo novega večstanovanjska objekta na navedenih zemljiščih v k.o. ... Toženka je torej tožniku priznala plačilo komunalnega prispevka in mu na tej podlagi izdala tudi potrdilo. Tega sedaj ne more negirati, komunalni prispevek pa ponovno zaračunati. Gre za arbitrarno ravnanje, saj je bilo v isti zadevi že odločeno, izdano potrdilo o poravnanem prispevku in izdano gradbeno dovoljenje. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in ustavi postopek, podrejeno, naj po odpravi obeh aktov zadevo vrne v ponovni postopek na prvo stopnjo. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v obširnem odgovoru na tožbo zavrača tožbena stališča. Med drugim navaja, da tožnik ne izpodbija pravilnosti odmere komunalnega prispevka, ampak izraža le nestrinjanje glede obveznosti njegovega plačila, kar predstavlja nedovoljene tožbene novote. Pojasnjuje, da je toženka z izdajo ugotovitvene odločbe in potrdila o plačilu komunalnega prispevka tožniku omogočila pridobitev gradbenega dovoljenja. Stranki sta namreč 10. 11. 2010 sklenili gradbeno pogodbo za izgradnjo večstanovanjskega objekta, pri čemer se je občina zavezala v skupno investicijo vložiti celoten komunalni prispevek. Gradbena pogodba je bila s kasnejšo prodajno pogodbo z dne 20. 9. 2011 razvezana, stranki pa soglasni, da iz naslova omenjene gradbene pogodbe druga drugi ne dolgujeta ničesar. V navedeni prodajni pogodbi, s katero je občina tožniku prodala nepremičnino parc. št. 330/1, oziroma z njo povezano cenitvijo nepremičnine, je bil upoštevan le komunalni prispevek za obstoječe stanje porušenega objekta in ne komunalni prispevek iz ugotovitvene odločbe z dne 4. 8. 2010. Da omenjeni komunalni prispevek v cenitvi ni bil upoštevan, izhaja tudi iz tega, da bi se stavbno zemljišče v nasprotnem primeru prodajalo za nižjo ceno na m2, kot je ocenjena vrednost nekaterih kmetijskih zemljišč. Poleg tega bi tožnikovo stališče celo pomenilo, da se je občina odpovedala plačilu komunalnega prispevka, kar pa je nelogično, saj je dolžna ravnati na podlagi zakona in bi s tem očitno oškodovala javno korist. Ne drži, da naj bi toženka v obravnavanem primeru ponovno izračunala komunalni prispevek, saj je v izreku odločbe navedeno le, da mora tožnik plačati komunalni prispevek iz ugotovitvene odločbe z dne 4. 8. 2010. Res sta v njej zaradi dogovora iz gradbene pogodbe kot zavezanca določena tako tožnik kot občina, ker pa gradbena pogodba ne velja več, je zavezanec za plačilo le tožnik. Tudi potrditev plačila komunalnega prispevka je dopustna le, če je komunalni prispevek vložek občine, kar pa bi glede na kasneje sklenjene dogovore med strankama nasprotovalo temeljnim moralnim načelom in bi pomenilo tudi oškodovanje javnih sredstev. Predlaga, naj sodišče tožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrže, v preostalem delu pa zavrne. Zahteva povračilo stroškov postopka V nadaljevanju postopka sta stranki poslali še nadaljnje vloge, in sicer tožnik z dne 10. 1. 2013, 28. 1. 2013 in 14. 2. 2013, toženka pa z dne 21. 1. 2013, 4. 2. 2013 in 25. 2. 2013. K I. točki izreka V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Ker je bila izpodbijana prvostopenjska odločba z dne 15. 5. 2012 v pritožbenem postopku odpravljena in je drugostopenjski organ nato sam odločil o tožnikovi obveznosti plačila komunalnega prispevka, je v obravnavani zadevi odločba upravnega organa druge stopnje odločba iz omenjene določbe ZUS-1. Ker torej odpravljena prvostopenjska odločba ne more posegati v strankin pravni položaj, ne gre za odločbo, zoper katero je dopustno vložiti tožbo v upravnem sporu. Glede na navedeno je sodišče tožbo v tem delu zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka Iz tožnikove pritožbe z dne 6. 6. 2012, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da se je v njej skliceval na izdano ugotovitveno odločbo o komunalnem prispevku, na potrdilo o plačanem komunalnem prispevku in na že izdano gradbeno dovoljenje, na podlagi česar je menil, da je edina podlaga za reševanje razmerij med njim in toženko (Občino Izola) gradbena pogodba z dne 10. 11. 2010. Po podatkih upravnih spisov pred tem možnosti za izjavo ni imel. Navedeno pomeni, da je tožnik pravočasno v upravnem postopku navajal dejstva, ki jih je sodišče tudi v tem upravnem sporu štelo za pravno pomembna in torej ne gre za nedovoljene tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20 člena ZUS-1. V zadevi ni sporno, da je bila v zvezi s predmetno gradnjo (rušitev in novogradnja večstanovanjske stavbe na zemljiščih parc. št. 330/1, 330/2 in 315-del k.o. ...) izdana ugotovitvena odločba z dne 4. 8. 2010, v kateri sta bila kot zavezanca za plačilo komunalnega prispevka v višini 111.957,03 EUR določena takratna investitorja – tožnik in toženka (Občina Izola). Prav tako ni sporno, da je toženka s tem v zvezi tožniku izdala potrdilo o plačanem komunalnem prispevku. Na podlagi takega dejanskega stanja toženka ni imela nikakršne podlage v zakonu (členi 79 in naslednji Zakona o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt) za začetek postopka po uradni dolžnosti na prvi stopnji, v nadaljevanju na drugi stopnji pa niti za izdajo odločbe, v kateri je v zvezi z isto gradnjo kot edinega zavezanca za plačilo komunalnega prispevka iz ugotovitvene odločbe določila tožnika in mu določila izpolnitveni rok.

Z izdanim potrdilom o plačilu – njegova izdaja prav tako ni sporna –, je namreč toženka priznala izpolnitev obveznosti plačila komunalnega prispevka in s tem njenega prenehanja. Zato zaradi kasneje nastalih dejstev v pogodbenih odnosih med investitorjema (razveljavitev gradbene pogodbe z dne 10. 11. 2010, do katere je prišlo 20. 9. 2011 s prodajno pogodbo, torej po izdaji potrdila o plačilu in izdaji gradbenega dovoljenja), toženka ne more šteti, da komunalni prispevek ni bil poravnan. Če toženka meni, da je tožnik zaradi stanja, nastalega s kasnejšo prodajno pogodbo, dolžan karkoli plačati oziroma ji vrniti (to je znesek komunalnega prispevka iz ugotovitvene odločbe, ki se je po gradbeni pogodbi štel kot vložek občine v investicijo), to ne more biti predmet obravnavanega upravnega postopka, ampak se lahko rešuje le v civilnem sodnem postopku. Ali drugače: toženka svojega položaja oblastvenega organa v postopkih za odmero komunalnega prispevka ne more uporabiti za reševanje vprašanj v razmerjih, kjer nastopa kot pogodbena stranka. Sodišče se zato strinja s tožnikovim stališčem v vlogi z dne 10. 1. 2013, da je želela toženka s sporno odločbo urediti civilnopravna razmerja, do katerih je prišlo po razveljavljeni gradbeni pogodbi, kar pa ni dopustno.

Na veljavnost potrdila o plačilu nima nikakršnega vpliva dejstvo, da je na strani investitorjev prišlo do spremembe in je tožnik postal edini investitor. Pri tem tudi ni bistveno, čigav vložek je bil komunalni prispevek glede na to, da sta bila v ugotovitveni odločbi z dne 4. 8. 2010 oba investitorja določena kot sozavezanca, kar pomeni, da izpolnitev obveznosti s strani enega od njiju pomeni tudi prenehanje obveznosti za drugega. Kasnejša sprememba investitorstva zato ni relevantna, tako da tudi argument v drugostopenjski odločbi, da je tožnik s sklenitvijo prodajne pogodbe postal edini investitor in lastnik nepremičnin na območju gradnje, s tem pa edini zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, ni utemeljen.

Povedano pomeni, da ne morejo biti v prid izpodbijani odločitvi niti argumenti toženke v odgovoru na tožbo, in sicer da bi bila tožniku nepremičnina parc. št. 330/1 brez njegovega plačila komunalnega prispevka prodana po prenizki ceni, niti to, da bi tožnikovo stališče pomenilo, da se je občina odpovedala plačilu komunalnega prispevka, kar pa ni logično, ker da je dolžna ravnati na podlagi zakona.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, drugostopenjsko odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral v skladu s pravnimi stališči te sodbe ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi.

K III. točki izreka Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspel v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 350,00 EUR, upoštevaje, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to v obravnavanem primeru, navedeni znesek ustrezno poviša, in sicer v obravnavanem primeru za zahtevanih 20 %, torej za 70,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).