Jedro

Investitor lahko na podlagi gradbenega dovoljenja zgradi samo takšen objekt, kot mu je bil dovoljen. Ustavno sodišče RS je s svojo odločbo, št. U-I-150/04 z dne 1.12.2005 razveljavilo prehodno določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), v delu ki se nanaša na gradnje iz 3. odstavka 3. člena ZGO-1, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno gradnjo, zato je sodišče pravilno svojo odločitev oprlo na določbo 73. člena Zakona o urejanju prostora.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

S 1. točko izreka je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnice F.P., ker je ugotovilo, da odločba, ki je s tožbo izpodbijana in se nanaša na investitorja J.P., očitno ne posega v njeno pravico ali v njeno neposredno na zakon oprto korist. Z 2. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnika J.P. proti odločbi z dne 28.11.2001, s katero je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka odločbe urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 9.4.2001, in je bila ta točka odpravljena in nadomeščena z novo, v preostalem delu (1., 3. in 4. točki izreka) pa je bila pritožba tožnika zavrnjena. S 1. točko izreka prvostopne odločbe je bilo tožniku kot investitorju naloženo, da v roku 30 dni od prejema odločbe odstraniti zidana prizidka, in sicer garažo I na jugozahodni strani stanovanjske hiše, krito s pohodno armirano betonsko ploščo, tlorisne velikosti 10,8 m x 3,5 m, višinski gabarit - delno vkopano v klet in garažo II na jugovzhodni strani obstoječe stanovanjske hiše, krito s pohodno armirano betonsko ploščo, tlorisne velikosti 4,10 m x 7,05 m, višinski gabarit - pritličje in nad garažo pokrito teraso, zgrajeno iz lesene asimetrične strešne konstrukcije, oba na zemljišču parc. št. 313/3, k.o. S. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke, da je ukrep urbanističnega inšpektorja utemeljen v določbi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ker je v postopku bilo po opravljenem ogledu ugotovljeno, da je investitor J.P. začel z graditvijo stanovanjske hiše (v tlorisni izmeri 10,60m x 12,40 m), poleg nje pa še navedenih prizidkov, za gradnjo katerih ni imel nobenega dovoljenja, saj je gradnja prizidkov v izdanem lokacijskem dovoljenju z dne 12.7.1967, ki velja za gradnjo stanovanjske hiše, izrecno prepovedana, izdano gradbeno dovoljenje pa tudi velja le za stanovanjsko hišo, saj se sklicuje na vsebino navedenega lokacijskega dovoljenja. Po ugotovitvah tožene stranke bi investitor J.P. za izgradnjo prizidkov potreboval lokacijsko dovoljenje. V 73. členu ZUN je določeno, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. V 1. odstavku 50. člena ZUN pa je določeno, da si mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma po določbah 62. člena ZUN odločbo o dovolitvi priglašenih del, če gre za dela in objekte iz 51. člena ZUN, za katera lokacijsko dovoljenje ni potrebno in zanje zadostuje priglasitev. Tožbena navedba, da je za gradnjo prizidkov izdano gradbeno dovoljenje, je protispisna.

S 3. točko izreka je sodišče prve stopnje na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Pritožbi sta vložila J.P. in F.P. Zatrjujeta, da sta prizidka zgrajena leta 1967 na podlagi gradbenega dovoljenja, sedaj pa ju uporabljata za shranjevanje orodja in kurilnega olja. Za en prizidek tudi velja, da je samostojen objekt, ki se ne drži stanovanjske hiše. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Ker tožnika v pritožbah nista navedla, v katerem delu izpodbijata sodbo in sklep sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS uporablja v postopku upravnega spora za vprašanja, ki z ZUS niso urejena, štelo, da tožnika izpodbijata odločitvi pod 1. in 2. točko izreka, to je del, v katerem nista zmagala v sporu. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Po podatkih upravnih spisov tožnica ni sodelovala kot stranka v upravnem postopku, v katerem je bila izdana s tožbama izpodbijana odločba, niti se nanjo ne glasi dokumentacija (lokacijsko in gradbeno dovoljenje) za stanovanjsko hišo. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločba ne posega v njene pravice niti v njene neposredne, na zakon oprte koristi, in je sodišče prve stopnje odločitev, s katero je zavrglo tožničino tožbo (1. točka izreka), pravilno oprlo na določbo 4. točke 34. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita tudi odločitev sodišča prve stopnje pod 2. točko izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 73. člena ZUN, ki se je v času izdaje izpodbijane sodbe na podlagi 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 110/02, 47/04, 102/04 - prečiščeno besedilo in 14/05 - popravek, ZGO-1) uporabljal še v inšpekcijskih postopkih, ki so se začeli pred 1.1.2003. Uporabo določb ZUN je dodatno omejilo še Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-150/04-19 z dne 1.12.2005 (Uradni list RS, št. 111/2005), s katero je navedeno prehodno določbo ZGO-1, v delu, ki se nanaša na gradnje iz 3. odstavka 3. člena ZGO-1, razveljavilo.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za gradnjo iz 3. odstavka 3. člena ZGO-1, za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno. Iz podatkov, ki jih vsebuje inšpekcijski zapisnik in so jih povzeli upravna organa in sodišče prve stopnje, tožnik pa njihovi pravilnosti ne ugovarja, sporna prizidka ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte po 1.9 točki 2. člena ZGO-1 oziroma po 4. členu Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/2003 in 100/2005) glede na njuno velikost in konstrukcijo (garaža I ima tlorisno izmero večjo od 30 m2, garaža II je višja od 3 m in je objekt z odprto pohodno teraso oziroma dvonadstropni objekt, oba objekta sta zidana, strop je izdelan kot pohodna terasa). Zato v obravnavani zadevi ni pogojev za uporabo ZGO-1, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pa so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča določbe 1. odstavka 73. člena ZUN pravilno uporabljene.

Tožbeni ugovor, da je tožnik za poseg imel potrebno dokumentacijo, je bil pravilno zavrnjen kot protispisen. V predloženih spisih je namreč le gradbeno dovoljenje, za katerega je bilo pravilno ugotovljeno, da se nanaša na gradnjo stanovanjske hiše po lokaciji, ki gradnjo prizidkov izrecno prepoveduje. Že sodišče prve stopnje in tožena stranka sta tožniku pojasnila, da lahko investitor na podlagi gradbenega dovoljenja zgradi samo takšen objekt, kot mu je bil dovoljen. Zato tožnik ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, s katerim ponavlja tožbeno zatrjevanje, da je gradnja spornih prizidkov v skladu z izdanim dovoljenjem. Tudi tožbeni ugovor, da sta bila sporna prizidka zgrajena leta 1967, je bil utemeljeno zavrnjen in je že tožena stranka pravilno obrazložila, da veljajo določbe 73. člena ZUN tako za objekte, ki so že zgrajeni, kot tudi za objekte, ki se gradijo, kajti po določbah ZUN izdaja inšpekcijske odločbe ni vezana na rok, samo s potekom časa, pa gradnja brez dovoljenja, tudi ne postane zakonita.

Glede na navedeno in ker ni podan kakšen drug razlog, na katerega mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.