Jedro

Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti se v skladu z določbo 65. člena KZ, ob izpolnitvi ostalih materialnih pogojev, sme izreči neprištevnemu storilcu; bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu pa le sukcesivno, kadar je bil po končanem obveznem psihiatričnemu zdravljenju in varstva v zdravstvenem zavodu pogojno odpuščen na podlagi četrtega odstavka 64. člena KZ in potrebuje zdravljenja na prostosti.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se

1. obdolženčevo ravnanje opisano pod točko 1 izreka sodbe pravno opredeli kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B in se na podlagi istega zakonskega določila obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi za to kaznivo dejanje določi kazen 1 (en) mesec zapora, nakar se mu ob upoštevanju nespremenjene določene kazni 2 (dva) meseca zapora za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka sodbe v skladu z določilom 3. in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B določi e n o t n a k a z e n 2 (dva) meseca in 15 (petnajst) dni zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

2. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja po 65. člena KZ se ne izreče. V preostalem se pritožba obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo obdolženega M. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora ter za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 kazen dva meseca zapora. Nato mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo treh let. Po 376. členu KZ-1 v zvezi s 65. členom KZ je obdolžencu izreklo varnostni ukrep – obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti. Oškodovanca M. J. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankciji (in varnostnem ukrepu). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

3. Pritožba je utemeljena, pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

4. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo ter na podlagi ugotovljenih dejstev utemeljeno sprejelo sklep, da sta obdolžencu kaznivi dejanji dokazani. Sodišče tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnik navaja v uvodu zgolj pavšalno.

5. Pritožnik neuspešno uveljavlja, da ni dokazano, da je obdolženi storil kaznivi dejanji, za kateri ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je obdolženi s svojim ravnanjem, ko je oškodovanca pozival, naj pride ven iz hiše, da ga bo pretepel, nedvomno izrekel resno grožnjo, da bo napadel njegovo telo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zagovornikom, da opisano obdolženčevo ravnanje samo po sebi še ne pomeni resne grožnje. Upoštevaje predhodne konflikte med obdolženim in oškodovancem, vinjeno stanje obdolženega, dejstvo, da je oškodovancu glede na predhodne dogodke poznana obdolženčeva jeza in nasilnost ter dejstvo, da je obdolženi po navedenem dejanju nato še brcnil v zadnja vrata oškodovančevega vozila, pa ni nobenega dvoma, da se je oškodovanec v konkretnem primeru upravičeno počutil ogroženega in da je obdolženčevo ravnanje predstavljalo resno grožnjo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, da se je kritičnega dne počutil ogroženega. Pravilno je ugotovilo, da je bilo s strani PP Ribnica. v obdobju od februarja 2011 do julija 2011 obdolženemu izdanih kar sedem plačilnih nalogov zaradi kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru, pri čemer so bile vse kršitve na škodo oškodovanca v tem kazenskem postopku, M. J. Navedeno še dodatno kaže na to, da se je obdolženi utemeljeno počutil ogroženega. Pritožnik tako neuspešno vnaša dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja ogroženosti oškodovanca s trditvijo, da se je sodišče zadovoljilo le z izjavo oškodovanca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je obdolženi z ravnanjem opisanim pod točko I izreka sodbe izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi bilo potrebno obdolženčevo ravnanje opredeliti kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje glede dejanja opisanega pod točko II izreka sodbe, češ da je sodišče popolnoma nekritično poklonilo vero le oškodovancu. Sodišče prve stopnje je oškodovančevo izpovedbo ocenilo in navedlo jasne in konkretne razloge, zaradi katerih šteje, da je njegova izpovedba o dogodku, verodostojna in resnicoljubna. Pravilno je ugotovilo, da je njegova izpovedba potrjena tudi s predračunom A. R. iz K., iz katerega je razvidno, da so bila na oškodovančevem vozilu poškodovana zadnja desna vrata. Glede na izpovedbi oškodovanca in obdolženčeve mame, da je bil v kritičnem času obdolženi pod vplivom alkohola, se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje tudi na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, da pod vplivom zaužitega alkohola pri obdolžencu prihaja do izrazitega znižanja frustracijske tolerance in predvsem heteroagresivnih izbruhov z verbalnimi, občasno tudi fizičnimi nasilji do oseb in stvari. Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje tako, ne glede na to, da oškodovanec ni videl obdolženega, pri tem ko je brcnil v oškodovančev osebni avto, utemeljeno sprejelo sklep, da je obdolženemu dokazano tudi kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. 7. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da sta obdolžencu kaznivi dejanji dokazani, pritožnik ne more omajati niti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prezrlo izpovedbo matere obdolženca, kako in na kakšen način jim nagaja in jih vznemirja oškodovanec. Navedeno namreč ne more razbremeniti obdolženega, saj takega ravnanja s strani obdolženega ne opravičuje niti dejstvo, da jim oškodovanec nagaja in jih vznemirja, četudi bi se izkazalo za resnično.

8. Neuspešna je tudi navedba pritožnika, da je glede na ugotovitev izvedenca, da je pri obdolžencu verjetno podana osebnostna motnja, ki je brez pregleda ni mogoče diagnosticirati, ostalo neraziskano dejstvo osebnostne motnje obdolženca in se zato utemeljeno ponuja vprašanje obstoja ali neobstoja obdolženčeve prištevnosti. Izvedenec je ocenil, da je bila pri obdolžencu zmožnost razumevanja ravnanj prizadeta v bistveni meri in manjši meri ohranjena ter da je bila zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje prizadeta v bistveni meri in manjši meri ohranjena. Res je sicer, kar navaja pritožnik, da je izvedenec v mnenju navedel tudi, da je pri obdolžencu verjetno podana osebnostna motnja, ki je brez pregleda ni mogoče diagnosticirati. Vendar v kolikor bi izvedenec ocenil, da bi diagnoza obdolženčeve osebnostne motnje lahko spremenila njegovo oceno o obdolženčevi zmožnosti razumevanja ravnanj in zmožnosti imeti v oblasti svoja ravnanja, bi predlagal ali celo sam pritegnil izvedenca psihologa, ki bi diagnosticiral obdolženčevo osebnostno motnjo. Ker tega ni naredil, je očitno štel, da navedeno ni relevantno za podajo ocene o obdolženčevi prištevnosti. Sodišče prve stopnje je tako upoštevaje izvedeniško mnenje utemeljeno zaključilo, da je obdolženi ravnal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti v smislu tretjega odstavka 29. člena KZ-1. 9. Glede na naveden zaključek sodišča pa pritožnik utemeljeno izraža nestrinjanje z izrekom varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Za izrek navedenega varnostnega ukrepa mora sodišče ugotoviti, da je zdravljenje na prostosti potrebno in zadošča za to, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj (Ivan Bele: Kazenski zakonik (KZ) s komentarjem, splošni del, Ljubljana, GV Založba, 2001, str. 383). Sodišče prve stopnje navedenih materialnih pogojev v izpodbijani sodbi ni obrazložilo. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje glede na zaključek, da je obdolženi ravnal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, navedenega varnostnega ukrepa obdolženemu ne bi smelo izreči. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti se v skladu z določbo 65. člena KZ, ki se v konkretni zadevi uporablja na podlagi 376. člena KZ-1, ob izpolnitvi ostalih materialnih pogojev sme izreči neprištevnemu storilcu, bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu pa le sukcesivno, kadar je bil po končanem obveznemu psihiatričnemu zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu pogojno odpuščen na podlagi četrtega odstavka 64. člena KZ in potrebuje zdravljenje na prostosti (odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 68/2011). Kar pa obdolženi M. Ž. ni bil. Ker je bil obdolženemu torej izrečen varnostni ukrep v nasprotju z določbo 65. člena KZ, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 65. členu KZ ne izreče. 10. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe na podlagi 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi, da je se je tekom postopka na drugi stopnji kazenski zakon spremenil ter da je novi zakon za obdolženega milejši. Zato je bil z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon v škodo obdolženca, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki ne bi smel biti uporabljen (4. točka 372. člena ZKP). Obdolženec je bil namreč z izpodbijano sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1, ki pa je po novi ureditvi (KZ-1B) črtano. Vendar pa sedaj Kazenski zakonik v 135. členu ureja kaznivo dejanje grožnje, ki pa v prvem odstavku vsebuje tudi zakonske znake prejšnjega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, pri čemer pa je okvir zagrožene kazni sedaj nižji (denarna kazen ali pa zapor do šestih mesecev). Iz navedenega razloga je torej novi zakon za obdolženega milejši. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi v krivdi, tako da je obdolženčevo ravnanje opisano pod točko 1 izreka sodbe pravno opredelilo kot kaznivo dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B, v posledici te spremembe pa je obdolžencu na novo izreklo kazen. Pritožbeno sodišče je iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, obdolžencu izreklo pogojno kazen. Pri odmeri kazni je, ob upoštevanju, da je sedaj obdolženec spoznan za krivega za milejše kaznivo dejanje, kot s sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu za kaznivo dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.B določilo kazen zapora enega meseca. Nato mu je upoštevajoč novo določeno kazen ter že določeno kazen za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v skladu z določbami o steku v izrečeni pogojni obsodbi določilo enotno kazen dva meseca in petnajst dni zapora, s preizkusno dobo dveh let. 12. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo v obsegu, navedenem v izreku te sodbe. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s katerimi obdolženec izpodbija sodbo, niso podani, je v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.