Jedro

Po določbi 1. odst. 159. člena SZ je 19.10.1991 prenehal veljati ZSR. To pomeni, da nihče ni mogel od 19.10.1991 naprej pridobiti nobene pravice na podlagi določb ZSR. Nobene potrebe ni bilo, da bi zakonodajalec v 1. odst. 159. člen SZ še posebej navedel, da z uveljavitvijo SZ preneha teči rok za izpraznitveno tožbo iz določbe 50. člena ZSR. Določbe 2. odst. 159. člena SZ ni mogoče razlagati tako, da naj bi med tožencem in tožečo stranko v času veljavnosti SZ nastalo pravno razmerje, določeno v razveljavljenem ZSR, na podlagi dejstev (nezakonite vselitve in poteka več kot dveh let od nje do izpraznitvene tožbe), ki po določbah veljavnega SZ nimajo nobenih pravnih posledic.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da toženec izprazni dvoinpolsobno stanovanje v pritličju hiše in ji to stanovanje prazno izroči. Odločitev je utemeljilo s tem, da se je toženec sicer 26.6.1990 nezakonito vselil v sporno stanovanje, vendar pa je tožeča stranka s tožbo, vloženo 19.5.1993, zamudila dveletni rok za izpraznitveno tožbo iz 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84). Ta zakon je treba uporabiti po določbi 2. odst. 159. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS 18/91-I), ker tožeča stranka za sporno stanovanje ni še z nikomer sklenila najemne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo prve stopnje spremenilo, tako da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Utemeljenost zahtevka je obrazložilo s tem, da bi toženec status zaščitenega imetnika stanovanjske pravice lahko pridobil le do uveljavitve SZ dne 19.10.1991, to pa se ni zgodilo, ker dotlej še ni dve leti bival v spornem stanovanju.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo pritožba zavrnjena in potrjena sodba prve stopnje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Neutemeljen je revizijski očitek sodbi druge stopnje, češ da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec se pri tem sklicuje na svojo izpoved o dogovoru s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice ob vselitvi, o svoji že prej vloženi stanovanjski prošnji in o tem, da je tedanji garnizijski stanovanjski referent vedel za njegovo vselitev - kar naj bi pomenilo konkludentno soglašanje tedanjega stanodajalca z njegovo vselitvijo, zaradi katere tudi do 25.6.1991 ni bila zahtevana njegova izselitev. Tako utemeljeni očitek procesne kršitve iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni podan. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da se je toženec vselil brez ustrezne odločbe ustreznega stanovanjskega organa (nesporno tedanje JA). Po ZSR je bila podlaga za pridobitev stanovanjske pravice pravnomočna odločba o dodelitvi stanovanja (10. člen ZSR). Zato ne morejo biti odločilne revizijske navedbe o nekakšnem konkludentnem soglasju stanodajalca k toženčevi vselitvi brez dodelitvene odločbe.

Neutemeljena je tudi nadaljnja utemeljitev očitka, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, češ da v njej ni utemeljitve aktivne legitimacije tožeče stranke - ki naj je ne bi bilo, ker "še ni prišlo do delitvene bilance zveznega premoženja, poleg tega pa sporna stanovanja tudi z nobeno odločbo Skupščine Republike Slovenije niso bila dodeljena v last ravno Ministrstvu za obrambo", sklicuje pa se revizija pri tem še na toženčeve navedbe na prvi stopnji in v pritožbi. Revizija je samostojno (izredno) pravno sredstvo, njeni razlogi so edini okvir revizijskega preskusa (386. člen ZPP); zato revizijsko sodišče ne odgovarja na stališča revidenta, izražena na prvi in drugi stopnji.

Tožeča stranka je Republika Slovenija in ne Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije (njegova navedba v uvodu izpodbijane sodbe je nepotrebna in nič več). Republika Slovenija je država, ki je nastala dne 25.6.1991 z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavnega zakona za njeno izvedbo. Od tega trenutka obstaja na teritoriju, na katerem je tudi sporno stanovanje, ta država. Sporno vojaško stanovanje (stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada), ki je bilo tudi po toženčevih revizijskih navedbah v času njegove vselitve državno premoženje, je vse od 25.6.1991 naprej seveda državno premoženje države Republike Slovenije. Neutemeljenost stališča, da država Republika Slovenije z državnim premoženjem, ki je obstajalo že 25.6.1991, ne more razpolagati vse do sprejema meddržavne delitvene bilance o delitvi premoženja nekdanje države SFRJ - je tako očitno sprta z logiko nastanka nove države, da ni potrebna navedba podrob- nejša razlogov za zavrnitev tega stališča. Aktivna legitimacija tožeče stranke je torej ves čas na dlani in izpodbijana sodba nima očitane procesne napake, ko tega izrečno ne ugotavlja.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Po določbi 1. odst. 159. člena SZ je 19.10.1991 prenehal veljati ZSR. To pač pomeni, da nihče ni mogel od 19.10.1991 naprej pridobiti nobene pravice na podlagi določb ZSR. Nobene potrebe ni bilo, da bi zakonodajalec v 1. odst. 159. člen SZ še posebej navedel, da z uveljavitvijo SZ preneha teči rok za izpraznitveno tožbo iz določbe 50. člena ZSR (in ne 58. člena, kot zmotno navaja revizija) - za kar se toženec v reviziji zavzema. Določba 2. odst. 159. člena SZ, da se do sklenitve najemne pogodbe uporablja ZSR, pa lahko pomeni le, da se za urejanje razmerij, ki so po ZSR nastala in ki se bodo po prehodnih določbah SZ preoblikovala v najemna razmerja (147. člen in drugi SZ), do sklenitve najemne pogodbe uporabljajo določbe ZSR. Nikakor pa navedenih določb 159. člena SZ (niti kakšnih drugih) ni mogoče razlagati tako, kot še v reviziji vztraja toženec - da naj bi namreč med tožencem in tožečo stranko v času veljavnosti SZ nastalo pravno razmerje, določeno v razveljavljenem ZSR, na podlagi dejstev (nezakonite vselitve in poteka več kot dveh let od nje do izpraznitvene tožbe), ki po določbah veljavnega SZ nimajo nobenih pravnih posledic. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo tako, s toženčeve strani ponujeno pravno razlago. Sodišče druge stopnje pa je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je - zaradi drugačne, sedaj v reviziji neutemeljeno grajane razlage določb 159. člena in drugih SZ - ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo prve stopnje tako spremenilo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Revizijsko sodišče tistega, kar revident "mimogrede pripominja" ne šteje za revizijski razlog, še zlasti, če povsem očitno nima nobene podlage v pravnem redu (pripomba o toženčevem solastništvu iz naslova plačevanja prispevka za stanovanjsko izgradnjo). Prav tako ni treba odgovarjati na tisti del revizijske razlage materialnega prava, ki za odločitev o reviziji ni bistvena (npr. razlaga določb 148. in 149. člena SZ).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.