Jedro

Meja socialne varnosti za upravičence do socialno varstvenih storitev je predpisana. Ker zakon in uredba ne omogočata prilagajanja njene višine dejanskim potrebam upravičencev, tožnik s predlogom, da se mu vračilo prejetega poračuna pokojnine ne naloži, ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Center za socialno delo A. je na podlagi 33. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba) z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik od 1. 6. 2010 dalje oproščen plačila institucionalnega varstva v višini 495,40 EUR; da znaša njegov prispevek 136,36 EUR; da mu storitev v višini oprostitve doplača Občina B.; da je tožnik dolžan plačniku občini B. v enkratnem znesku povrniti 1.639,12 EUR v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe.

Odločitev temelji na določbah 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ter 33. členu Uredbe. Izračun oprostitve in prispevka tožnika temeljita določbah Uredbe o merilih za določanje oprostitev (členi od 9 do 19). Tožnik je od 1. 6. 2010 upravičen do državne pokojnine v višini 181,72 EUR. Poračun v znesku 1.639,12 EUR, ki ga je prejel dne 31. 3. 2011, je dolžan povrniti občini, ki je zanj v celoti plačevala storitev od 22. 1. 2007 dalje.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo št. 12207-44/2011/2 z dne 4. 1. 2012 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijana odločba je pravilna in skladna z zakonom, predloga tožnika, da prejeti poračun porabi za lastne potrebe, ker s sredstvi v višini meje socialne varnosti čez mesec ne more preživeti, pa ob upoštevanju zakona ni mogoče upoštevati. Višina meje socialne varnosti za upravičence do storitev je namreč predpisana in je v letu izdaje izpodbijane odločbe (2010) znašala 45,36 EUR. Ta višina je namenjena kritju drobnih osebnih potreb upravičenca, med katerimi je tudi plačilo prispevka za dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Tožnik vlaga tožbo, ker njegovim željam ni bilo ugodeno. V tožbi opisuje svoje zdravstveno stanje, za katerega ni dovolj skrbno in strokovno poskrbljeno. Za prestane bolečine zahteva odškodnino, saj je bil ves čas zavarovan. Sredstev za oblačila nima. Z 20 EUR ne more preživeti, saj mu, po nakupu cigaret, za kavo in še kakšen priboljšek ne ostane nič.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje v zadevi je tudi v upravnem sporu nesporno. Tako med strankama ni spora o tem, da je za tožnika od 22. 1. 2007 dalje storitev v celoti plačevala občina, sporno pa tudi ni, da je tožnik do državne pokojnine v višini 181,72 EUR postal upravičen od 1. 6. 2010 dalje in da mu je bil izplačan poračun pokojnine za nazaj v znesku 1.639,12 EUR.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZSV in Uredbe, na katere se sklicuje. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita organ prve stopnje in pritožbeni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi slednji zavrne pritožbeni predlog, da se tožnika oprosti povrnitve prejetega poračuna državne pokojnine. Ker tožnik pri navedenem predlogu smiselno vztraja tudi v upravnem sporu, ga z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Meja socialne varnosti za upravičence do storitev je, kot tožniku pravilno pojasni pritožbeni organ, predpisana. Ker zakon in Uredba ne omogočata prilagajanja njene višine dejanskim potrebam upravičencev, tožnik s predlogom, da se mu vračilo prejetega poračuna ne naloži, ne more uspeti.

Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva. Navedbe o negmotni škodi, ki naj bi tožniku nastala zaradi bolečin v zvezi z zdravljenjem, na izpodbijano odločitev ne vplivajo. Zato jih sodišče ni dodatno presojalo.

Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti. Tožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na nesporno dejansko stanje je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na nejavni seji.