Jedro

V izpostavljanju zakonske rehabilitacije in nesprejemanju aktualne vsebine izpiska iz kazenske evidence (v nadaljevanju IKE) pritožnika tudi zanemarita dejstvo, da četudi bi bil glede na veljavni IKE izbris dela obsojenčeve deliktne preteklosti upravičen, to še vedno ne pomeni, da obsojeni A. A. kaznivih dejanj v preteklosti ni izvrševal. Izkazano kontinuirano pravno nevzdržno dejavnost, nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj in posledično obsojenčevo osebnost, je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa zatorej primerno materialno ovrednotilo.

Izrek

I. Pritožbi obsojenega A. A. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A. z dne 3. 4. 2023, za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist oziroma na način, da bi med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko bi moral biti v zavodu, zavrnilo.

2. Zoper tak sklep sta se pritožila: ‒ obsojeni, smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče odobri prestajanje kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist oziroma podrejeno prestajanje zaporne kazni ob koncu tedna; ‒ zagovornik obdolženega, iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče obsojenemu omogoči nadomestitev zaporne kazni z opravljanjem dela v splošno korist oziroma prestajanja zaporne kazni ob koncu tedna.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu obsojenega za alternativno prestajanje zaporne kazni pridobilo aktualne podatke iz kazenske evidence, ki odkazuje na obširno predkaznovanost obsojenega tako za istovrstna kot za drugovrstna kazniva dejanja, medtem ko je v razmerju do podanega predloga obsojenega okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT) izrazito odklonilno.

5. Pritožbeno zavzemanje za izbris v preteklosti storjenih kaznivih dejanj, ki sedaj bremenijo obdolženega in pavšalno sklicevanje na zakonsko rehabilitacijo, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati, kaj šele ovreči. Pritožnika namreč prezreta določbo drugega odstavka 82. člena KZ-1, da se obsodba iz kazenske evidence izbriše v določenem roku, od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojeni v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. V izpostavljanju zakonske rehabilitacije in nesprejemanju aktualne vsebine izpiska iz kazenske evidence (v nadaljevanju IKE) pritožnika tudi zanemarita dejstvo, da četudi bi bil glede na veljavni IKE izbris dela obsojenčeve deliktne preteklosti upravičen, to še vedno ne pomeni, da obsojeni A. A. kaznivih dejanj v preteklosti ni izvrševal. Izkazano kontinuirano pravno nevzdržno dejavnost, nagnjenost k izvrševanju kaznivih dejanj in posledično obsojenčevo osebnost, je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa zatorej primerno materialno ovrednotilo, pri čemer je v predhodni, točki 5, upravičeno opozorilo tudi na vrsto in težo v okviru predmetne kazenske obravnave, ki se kaže v tem, da je bil obsojeni vendarle spoznan za krivega enega izmed težjih, najbolj zavržnih in družbi bolj škodljivih kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje, za katerega je zagrožena kazen zapora v trajanju od enega do desetih let. Prvostopenjsko sodišče je, navkljub drugačnemu mnenju pritožnikov, ugotovljenim subjektivnim okoliščinam dalo ustrezno težo, in sicer da ima obsojeni sedaj urejeno družinsko življenje in skrbi za družino ter je zaposlen, pri čemer pa je ob ovrednotenih ugotovljenih objektivnih okoliščinah celostno pravilno prepoznalo njegov negativni odnos do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih obsojeni več kot očitno ne spoštuje.

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča kljub stališču teorije, da alternativne izvršitve ne gre izključiti niti pri povratnikih, ni moč prezreti, da je obsojeni specialni, večkratni povratnik, ki je različna kazniva dejanja izvajal kontinuirano vsaj od leta 2012 do 2020, na kar odkazuje vsebina aktualnega IKE, pri čemer izrečene mu (ne)prostostne kazni nanj očitno niso imele zadostnega vpliva, da bi se kaznivih dejanj v prihodnje vzdržal in bi jih nehal izvrševati.

7. Pritožbeno izpostavljena trditev, da obsojeni storjenih kaznivih dejanj v času, ko je že bil oče, več ni izvrševal, preprosto ne drži. Medtem ko izpostavlja, da se mu je prvi otrok, B. B., rodil dne 3. 6. 2019, zavajajoče zaobide točko I. izreka pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje I K 72366/2022 z dne 10. 11. 2022, da je obsojeni v obdobju od sredine leta 2017 do 15. 7. 2020, torej več kot leto dni po rojstvu prvorojenca, na območju mestne četrti v M., C. C. enkrat tedensko prodal najmanj 1 g konoplje rastline za 10,00 EUR (5. točka). Netočno zatrjevanje obsojenčevega zagovornika potrdi tudi točka III. izreka cit. pravnomočne prvostopenjske sodbe, v kateri je opisana kriminalna dejavnost obsojenega v vlogi sostorilca z C. C., prav tako v obdobju njegovega zgodnjega starševstva (od marca 2019 do 15. 7. 2020), pritožbi pa tudi ne ponudita nobenega pojasnila za sostorilsko udeležbo obsojenega v obdobju od 16. 7. 2019 do 27. 7. 2019, ko se je torej prav tako že preizkušal v očetovski vlogi, izhajajoči iz točke V. izreka pravnomočne prvostopenjske sodbe.

8. K opozorilu obsojenčevega zagovornika, da bistvene okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist, določa deveti odstavek 86. člena KZ-1, in na izpostavljeno grajo, da med temi ni teže storjenega kaznivega dejanja ter ugotovljenih obteževalnih okoliščin, pritožbeno sodišče odgovarja, da gre za vsebinske kriterije za presojo primernosti dela v splošno korist kot načina za izvrševanje sankcije kazni zapora. Vendar ta zgolj primeroma našteva okoliščine, ki naj jih sodišče upošteva pri odločanju, ter poudarja vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca med predvidenim izvrševanjem kazni. Pri tem pa druge morebitne okoliščine, ki jih sodišče sme upoštevati, niso izključene.1 Posledično so v točkah 5 do vključno 8 izpostavljene okoliščine na strani obsojenega povsem ustrezno ovrednotene, iz celote obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je v zadovoljivem obsegu razbrati tudi s strani prvostopenjskega sodišča prepoznano vrednost obsojenčevega (pozitivnega) vedenja v času odločanja, ko mu je ob ustvarjeni družini pripoznalo tudi zaposlitveni status, medtem ko kontinuiteta in obseg zdravju izrazito škodljive kriminalne dejavnosti - ki je predmet obravnavane kazenske zadeve in ne morebiti posledica kaznivih dejanj iz obsojenčeve preteklosti - posredno odkazuje na kriterij ponovitvene nevarnosti. Posledično ugotovljenemu, in ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeno izpodbijano odločanje temeljilo na poglobljenem in celovitem preverjanju ter oceni okoliščin, povezanih tako z obsojenčevo osebnostjo kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni2 ter je sodišče prve stopnje izvedlo postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni,3 bi bilo nadaljnje analiziranje kriterija obsojenčeve sposobnosti primernega dela brez teže in povsem odvečno.

9. Ker mora kazen zapora ohraniti svoje bistvo, in sicer je to neodobravanje kršitev pravnih pravil na način, ki obsojenega tako ali drugače prizadene, saj mora biti koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo, je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da v konkretnem primeru na strani obsojenega niso podane takšne okoliščine, ki bi opravičevale alternativno prestajanje kazni v kakršnikoli drugačni, kot prostostni, obliki. Okoliščine, na katere se obsojeni in zagovornik sklicujeta v pritožbi, to je skrb za tri mladoletne otroke in materialno preživljanje družine skozi pridobljeno redno zaposlitev, same po sebi ne morejo biti razlog za alternativno prestajanje kazni zapora, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. To bi namreč pomenilo, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznost in dolžnost skrbeti za nepreskrbljene družinske člane, kazni zapora oziroma kakršnikoli prostostnih omejitev sploh ne bi bilo smiselno izreči. Pritožbeno izpostavljene osebne okoliščine, ki se torej dotikajo skrbi za družino v smislu socialne varnosti in finančne podpore nikakor niso takšne narave, da bi opravičevale izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, pa tudi ne s t.i. vikend zaporom. Na pritožbeno izpostavljene okoliščine bi namreč moral obsojeni misliti, še preden se je (znova) podal v kriminalno dejavnost. 10. Glede na navedeno, in ker je sodišče prve stopnje opravilo ustrezno oceno okoliščin glede alternativnega prestajanja kazni oziroma t.i. vikend zapora, ter pravilno zaključilo, da nadomesten način odmerjene kazni pri obsojenemu ne bi dosegel namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna izvršitev ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti ne v smeri resocializacije obsojenega, tudi po oceni pritožbenega sodišča pozitivna prognoza glede izvrševanja kaznivih dejanj pri obsojenemu zaenkrat še ni podana.

11. Sodišče prve stopnje tako v konkretnem primeru ni našlo prepričljivih in zadostnih okoliščin na strani obsojenega, ki bi opravičevale alternativno prestajanje kazni zapora, zato je ravnalo povsem pravilno, ko je predlog obsojenega zavrnilo (129.a člen Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP). Ker pritožnika niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa je bilo o pritožbah obsojenega in njegovega zagovornika odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksni tarifi, pri odmeri katere je pritožbeno sodišče upoštevalo materialne razmere obsojenega.

1 Podrobneje v Mihelj Plesničar M., Ambrož M. et. al., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 1036 in nasl.. 2 Za prim. Sodba VSRS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009. 3 Za prim. sklep VSRS I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011.