Jedro

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do tožničinega delovnega mesta več kot dva kilometra, je tožnica upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati prevozne stroške za mesece november in december 2012 ter januar 2013, za vsak mesec v višini 37,00 EUR, v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je tožba nedopustna, ker je tožeča stranka zahtevek postavila kot zahtevek za izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela, drugih zahtevkov pa ni postavila, kljub temu, da ne gre za t. im. „čisto“ denarno terjatev, torej terjatev, ki bi jo bilo mogoče neposredno uveljavljati pred sodiščem oziroma je bilo v konkretni zadevi o tožničini zahtevi v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo. Tožnici sta bili namreč v zvezi z vtoževanimi stroški za prevoz na delo in z dela izdana sklep št. ... z dne 29. 12. 2012 in sklep KPDR št. ... z dne 27. 3. 2013, tožeča stranka pa drugih zahtevkov, razen za izplačilo stroškov prevoza, ni postavila. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo izkazala datum vročitve obeh sklepov tožnici, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Navaja tudi, da je tožba prepozna. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 491/2011 in Pdp 631/2011, ter pojasnjuje, da dokončnost odločitve nastopi s potekom roka iz drugega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), oziroma s tem rokom nastopi molk organa, zoper katerega je treba uveljavljati pravno varstvo v roku iz prvega dostavka 25. člena ZJU. To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja. Ne gre torej za dve možnosti za vložitev tožbe, pač pa za nepravilno prezrtje instituta molka organa, ki s stališčem o dveh možnostih za vložitev tožbe povsem izgubi svojo substanco in s tem pomen. Tudi v zvezi z ugovorom, da je tožba vložena prepozno, izpodbijana sodba nima razlogov, zato je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka, torej ali tožeči stranki pripadajo potni stroški za ljubljanski mestni potniški promet (LPP), v višini cene mesečne vozovnice, sodba nima razlogov glede določbe prvega odstavka 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). Izpodbijana sodba izpostavlja dvom v pravilnost izračuna spletnega portala Najdi.si glede dolžine spornih poti, kljub temu, da je tožena stranka obrazložila in grafično prikazala, zakaj prihaja do nasprotij v razdaljah. Izpostavila je, da primerjava izrisov razdalj med glavno železniško postajo na naslovu A., in B. oziroma C. pokaže, da je razdalja na C. daljša, ker daljinomer za C. na križišču z D. ulico ne nadaljuje poti proti E. cesti in takoj levo na glavni vhod stavbe na C. (sedež F.), pač pa na navedenem križišču zavije levo na D. ulico in nato takoj na prvo ulico (G.) in nato okoli stavbe na naslovu C. na glavni vhod, dočim za B., ki je dejansko od centra bolj oddaljena, saj gre za naslednjo stavbo, daljinomer na križišču E. in D. nadaljuje pot po E. cesti naravnost do stavbe na naslovu B., pri čemer dolžina do B. znaša 1,96 km. Glede na navedeno je tudi povračilo do stavbe na C. neutemeljeno. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

V odgovoru na odgovor na pritožbo tožena stranka navaja, da je tožnica prekludirala z navajanjem novih navedb, za katere ni izkazala, da jih ne bi mogla postaviti že v postopku na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je uveljavljala povračilo stroškov prevoza na relaciji od A.. Na delo se vozi z vlakom iz H. do glavne železniške postaje v I., dalje pa nadaljuje pot z mestnim avtobusom do delovnega mesta na naslovu B.. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra, skladno s prvim odstavkom 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012 in naslednji; ZUJF). Bistvo spora je torej v tem, ali znaša razdalja od A. do tožničinega delovnega mesta na naslovu B., več kot dva kilometra. Tožnica je uveljavljala plačilo potnih stroškov pri toženi stranki, ki je njeno zahtevo zavrnila s sklepom št. ... z dne 19. 12. 2012. Pritožbo tožnice zoper citirani sklep je zavrnila tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 27. 3. 2013. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil drugostopenjski sklep tožene stranke tožnici vročen dne 6. 4. 2013. Tožnica je tožbeni zahtevek postavila tako, da je uveljavljala denarni zahtevek za plačilo stroškov prevoza, ni pa zahtevala razveljavitve citiranih sklepov tožene stranke. Zmotno je stališče pritožbe, da je tožba nedopustna, oziroma da je bilo o tožničini pravici odločeno z dokončnima in pravnomočnima sklepoma tožene stranke. Za pritožbeno rešitev obravnavane zadeve je namreč bistveno, da je tožnica uveljavljala t. im. čisto denarno terjatev, torej terjatev, ki jo lahko delavec uveljavlja zoper delodajalca neposredno pred sodiščem, ne da bi prej zahteval varstvo pravic pri delodajalcu. Zato eventualna odločitev tožene stranke ne pomeni, da tožnica nima pravice uveljavljati stroškov prevoza na delo in z dela pred pristojnim delovnim sodiščem.

Posledično so tudi pravno irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravočasnost tožbe, saj vprašanje pravočasnosti ni odločilno. Tudi sicer je neutemeljeno stališče pritožbe, da je tožba vložena prepozno, ker bi morala tožnica uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi morala Komisija za varstvo pravic iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije odločiti o tožničini pritožbi. Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji; ZJU) v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice (četrti odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča komisija za pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Javni uslužbenec ima torej pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje javnemu uslužbencu dve možnosti za vložitev tožbe. Takšno stališče je v podobnem primeru zavzelo VS RS v sklepu opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločbi VDSS opr. št. Pdp 491/2011 in opr. št. Pdp 631/2011. Pritožba namreč prezre, da je bil s sklepom VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 razveljavljen prav sklep VDSS opr. št. Pdp 491/2011, ker je revizijsko sodišče pojasnilo, da ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Glede zadeve opr. št. Pdp 631/2011 pa je šlo za drugačen primer, ko tožnik ni vložil pritožbe potem, ko mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico, v skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU, temveč je s tožbo uveljavljal neposredno varstvo pred sodiščem. Zato v citirani zadevi, skladno z določbo 274. člena ZPP, zaradi pomanjkanja procesne predpostavke sodno varstvo ni bilo dopustno. Glede na navedeno zakonsko podlago in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS torej ni utemeljena pritožbena navedba, da mora delavec v primeru molka organa uveljavljati pravno varstvo v roku iz prvega dostavka 25. člena ZJU, sicer izgubi pravico do sodnega varstva.

Ker ima sodba sodišča prve stopnje razloge glede vprašanja pravočasnosti tožbe, pritožba pa izhaja iz zmotnega materialnega stališča, da gre za t. im. nečisto denarno terjatev, ki je tožnica ne more neposredno uveljavljati pred sodiščem, oziroma bi morala v 30 dnevnem roku od vročitve drugostopenjskega sklepa zahtevati (tudi) razveljavitev sklepov tožene stranke, ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tosmernih navedb tožene stranke in s tem kršilo pravico do enakega obravnavanja pred sodiščem v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke glede razdalje v zvezi z daljinomerom od A. do C. in do B., oziroma ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je razdalja od A. do B. manj kot dva kilometra. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da iz spletnega portala Google (A2) izhaja, da znaša dolžina poti na relaciji od A. do B. 2,0 kilometra, po daljinomeru spletnega portala Najdi.si pa 1,96 kilometra. Prav tako je ugotovilo, da znaša razdalja do C. po daljinomeru Najdi.si 2,10 kilometra. Pritožbeno sodišče je preverjalo trditve tožene stranke, da znaša razdalja ob uporabi Telefonskega imenika Slovenije (portal Itis.si/zemljevid) manj kot 2 km, vendar to ne drži, saj za to razdaljo daljinomer na portalu Itis.si/zemljevid pokaže daljavo 2,065 km, torej več kot dva kilometra. Bistvo navedenega je, da spletni daljinomeri ne dajejo identičnih rezultatov pri enaki poti. Zato glede na vse okoliščine primera, ko torej Itis.si da rezultat, ki presega 2 kilometra, Google 2 kilometra in Najdi.si za krajšo pot, do C., več kot dva kilometra, ni mogoče upoštevati le rezultata iz Najdi.si oziroma šteti, da je le rezultat na Najdi.si pravilen. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi zgornjih ugotovitev, pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Za pritožbeno rešitev zato niso bistvene navedbe, da naj bi bil izračun poti za C. ob uporabi Najdi.si nepravilen, saj pot upošteva razdaljo, ki ne gre naravnost do zgradbe, temveč obkroži zgradbo na tem naslovu, in s tem „doda“ dodatno pot. To ni odločilno, prav glede na dejstvo, da vsak daljinomer prikaže nekoliko drugačen podatek pri izračunu poti, pri čemer Itis.si, po katerem pot do B. znaša 2,065 km, poti pa ne prikaže tako, kot to tožena stranka trdi pri Najdi.si za C..

Za odločitev tudi ni bistveno, da je Vlada Republike Slovenije s sklepom št. ... z dne 10. 1. 2013 določila enotni daljinomer, in sicer daljinomer „Zemljevid.najdi.si“. Iz sklepa izhaja, da se uporablja najkasneje pri izračunu plače za februar 2013, tožena stranka pa ni dokazala, da bi se uporabljal že pri izračunu potnih stroškov za januar 2013, zato v spornem obdobju ni bilo pravne podlage, da bi bili relevantni samo podatki daljinomera Najdi.si. Zaradi navedenega so bili podani pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku, v skladu z določbo prvega odstavka 168. člena ZUJF.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili v spornem obdobju, od novembra 2012 do vključno januarja 2013, javni uslužbenci, katerih delovno mesto se nahaja na B., neenakopravno obravnavani z javnimi uslužbenci, katerih delovno mesto se nahaja na naslovu C.. Pri tem je upoštevalo dopis tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2013 (B9), da je prišlo do različnega ravnanja ministrstev (Ministrstva za finance in Ministrstva za obrambo na C.), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka iz razloga, da se enako obravnava vse javne uslužbence, odločila, da bo od 1. 2. 2013, torej dejansko od takrat, ko naj bi se po sklepu Vlade Republike Slovenije veljal enotni daljinomer Najdi.si, na relaciji od A. do delovnega mesta javnih uslužbencev na B., povrnila mesečno vozovnico za ljubljanski mestni potniški promet. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da iz citiranega dopisa izhaja, da je tožena stranka enako obravnavala vse zaposlene javne uslužbence, torej tiste, ki so se pripeljali do A., in so potem nadaljevali pot do delovnega mesta na naslovu B.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo razdaljo od Avtobusne postaje A. in ne iz naslova Železniške postaje A., saj gre po splošno znanih dejstvih za isto lokacijo, oziroma za isto razdaljo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.