Jedro

Vzajemna oporoka oziroma dedna pogodba, zapisana v obliki notarskega zapisa v letu 1937, velja kot pisna oporoka pred pričami.

Po nekdaj veljavnih določbah ODZ pravilno sestavljena skupna oporoka lahko velja, če je sestavljena v skladu z določbami o obličnosti katere od tistih vrst oporok, ki jih ureja sedaj veljavno pravo.

Izrek

I. Pritožba dediča M. Ž. se zavrne in se izpodbijani sklep v točki I 3 izreka potrdi.

II. Pritožbi dediča J. Ž. se delno ugodi in se sklep prvostopenjskega sodišča:

1./ od 2. odstavka točke I 4 izreka naprej do konca te točke izreka izpodbijanega sklepa (od „Ugotovi se, da sta zakonitega dedovanja“ do „EMŠO ….., do ½ tega dela zapuščinske mase“),

2./ v prvih štirih odstavkih točke II 1 izreka na str. 6 izpodbijanega sklepa (od „M. Ž., rojena 8. 2. 1919“ do „do 3/8 predmetne zapuščinske mase“),

3./ v točkah III 2, 4, 5 in 6 izreka izpodbijanega sklepa razveljavi glede: a) 3/8 premoženja, ki naj bi ga dedovala M. Ž. in b) 3/8 premoženja, ki naj bi ga dedoval M. Ž., in v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskem sodišču v novo odločanje.

III. V preostalem se pritožba dediča J. Ž. zavrne in se sklep sodišča I. stopnje potrdi.

IV. Vsak dedič nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg denacionaliziranega in ostalega (t.j. nedenacionaliziranega) premoženja, razglasilo dediče in odredilo potrebne vpise v zemljiško knjigo.

2. Zoper sklep o dedovanju sta vložila pritožbo dediča J. Ž. in M. Ž.. Pritožba M. Ž. vsebuje tudi odgovor na pritožbo J. Ž.. V obeh sta navajala različne materialnopravne razloge, zaradi katerih naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča pravno zmotna.

3. J. Ž. je v pritožbi izpodbijal, da naj bi se ¾ nedenacionaliziranega premoženja dedovale na podlagi zakona. Meni, da bi bilo pravilno, da bi se ta del premoženja dedoval na temelju „Ženitne, izročilne in dedne pogodbe“ iz leta 1937. Meni tudi, da bi se tudi nedenacionalizirano premoženje moralo dedovati na tem temelju.

4. Iz pritožbenih razlogov pritožbe M. Ž. je mogoče sklepati, da jo vlaga le zoper tisti del prvostopenjske odločitev, ki se nanaša na odločitev o veljavnosti vzajemne oporoke. V pritožbi meni, da določbe o skupni oporoki kasnejših zakoncev Ž. v „Ženitni, izročilni in dedni pogodbi“ iz leta 1937 nasprotujejo 62. členu Zakona o dedovanju (1). To naj bi bil razlog za njihovo neveljavnost. 5. Pritožba J. Ž. je delno utemeljena, pritožba M. Ž. pa neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od pritožb ne vsebuje razlogov, s katerimi bi se izpodbijal tisti del odločitve prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na obseg premoženja (točka I 1 izreka prvostopenjskega sklepa), na ugotovitve glede sorodstvenih razmerij dedičev (točka I 2 izreka prvostopenjskega sklepa) in na priglasitve k dedovanju in sprejetje dednih deležev (točka I 6 izreka prvostopenjskega sklepa).

7. Pritožbeni razlogi se torej nanašajo le na točke I 3 in I 4 (ki se obe nanašata na nedenacionalizirano premoženje) ter na točko I 5 (ki se nanaša na denacionalizirano premoženje), in na z njimi povezani točki II. in III. izreka prvostopenjske odločbe.

8. Oba dediča pa napadata materialnopravni temelj odločitve prvostopenjskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom o dedovanju namreč moralo odločiti o dedovanju denacionaliziranega in nedenacionaliziranega premoženja. Pri tem je moralo odločiti, ali se lahko deduje na temelju dednopravnih določb „Ženitne, izročilne in dedne pogodbe“ iz leta 1937. Prav ta odločitev pa je bila v tej dednopravni zadevi ključnega pomena. Pogodba se bo zaradi preprostosti v nadaljevanju označevala kot „pogodba iz leta 1937“.

9. Prvostopenjsko sodišče je odločilo je, da se denacionalizirano premoženje deduje le na temelju zakona.

10. Glede nedenacionaliziranega premoženja je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se lahko ¾ tega premoženja deduje le po zakonu, ker naj bi dedna pogodba ne veljala. Preostala ¼ nedenacionaliziranega premoženja pa bi se lahko po pravnem stališču prvostopenjskega sklepa deduje na temelju oporoke, saj naj bi nekatere določbe „Ženitne, izročilne in dedne pogodbe“ iz leta 1937 vsebovale vzajemno oporoko. Ta pa naj bi ustrezala pisni oporoki pred pričami.

I. Odločitev o denacionaliziranem premoženju

11. Stališče prvostopenjskega sodišča, da so pravni temelj za dedovanje denacionaliziranega premoženja določbe o dedovanju na temelju zakona, je pravilno. Glede denacionaliziranega premoženja namreč vsebuje 81. člen Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS-I, št. 27/1991 in nasl.) izrecno določbo, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po denacionalizacijski odločbi, pravni učinek le, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če pa v oporoki to ni izrecno navedeno, pa imajo oporočna razpolaganja pravni učinek le, če s tem soglašajo zakoniti dediči. 12. Očitno je, da se številka XIII pogodbe iz leta 1937 ni izrecno nanašala na denacionalizirano premoženje. Zanesljivo je bilo to tako tudi zato, ker zapustnik v letu 1937 ni mogel niti slutiti, da bo del njegovega premoženja nacionaliziran. Zakoniti dediči pa tudi niso soglašali z veljavnostjo oporočnih razpolaganj v pogodbi iz leta 1937, temveč so se priglasili k dedovanju denacionaliziranega premoženja in ga tudi sprejeli (prvostopenjska odločba, str. 15). S tem pa je tudi jasno, da pride za denacionalizirano premoženje v poštev le dedovanje na temelju zakona (10. člen in naslednji ZD). Pravno stališče pritožbe J. Ž. je v očitnem nasprotju z navedeno določbo ZDen.

13. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča v točki I 5 in v točkah II. in III. izreka, kolikor se nanašajo na dedovanje nacionaliziranega premoženja.

II. Odločitev o ostalem (t. j. nedenacionaliziranem) premoženju

14. Besedilo same pogodbe v tistem delu, ki je vseboval dednopravne določbe (številka XIII oporoke), ni bilo sporno. Glasilo se je takole: „Zaročenca Ž. A. in nedl. L. M., ... določita za slučaj svoje smrti, da podeduje preživeči izmed njiju vse premoženje preje umrlega, če so otroci ali če ne bi bilo otrok iz njunega zakona ob predsmrti, in sicer glede treh četrtin zapuščine po dedni pogodbi, s katero si drug drugemu obljubujeta tri četrtine svoječasne zapuščine in to obljubo drug od drugega sprejemata, glede ostale četrtine, pridržane po zakonu odredbi zadnje volje, pa po vzajemni oporoki, s katero se imenujeta drug drugega za dediča tudi glede te četrtine.

Ženin in nevesta izjavita izrecno, da je to njuna zadnja volja.“

15. Iz samega besedila številke XIII pogodbe iz leta 1937 je očitno, da je vsebovala dve medsebojno različni določbi. Prva se je nanašala na dedno pogodbo, s katero sta A. Ž. (zapustnik) in M. L. (zapustnikova zaročenka in kasnejša žena) določila, da se ¾ premoženja deduje po dedni pogodbi. Za preostalo ¼ premoženja sta sestavila vzajemno oporoko.

16. Nedvomno je, da sta bili v času sestavitve pogodbe, to je v letu 1937, oboje dopustno (glej § 1248 ODZ za vzajemno oporoko in § 1249 ODZ za dedno pogodbo). Šele Zakon o dedovanju iz leta 1955 (2) in še kasnejši Zakon o dedovanju iz leta 1976 (3) vzajemne oporoke in dedne pogodbe nista več poznala kot pravni temelj za dedovanje. ZD iz leta 1976 je skoraj dobesedno prevzel večino določb ZD iz leta 1955 in glede obojega ni vzpostavil bistveno drugačnega pravnega stanja.

a) Dedovanje na temelju vzajemne oporoke

17. Stališča o veljavnosti še pred sprejetjem ZD iz leta 1955 sestavljenih vzajemnih oporok so se razhajala skoraj od sprejetja zakona samega. Tako je komentar Kreć/Pavić, Komentar Zakona o nasljeđivanju, Zagreb 1964, kom. k čl. 67, pod 3 že v letu 1964 in komaj 9 let po sprejetju ZD iz leta 1955, navajal nasprotujoča si stališča o njeni veljavnosti. Sporno je očitno ostalo to vprašanje prav do sedaj. Prim. tudi delo Zupančič/Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2009, v rš. 219 in 220. Kot razloga proti veljavnosti vzajemne (tudi: skupne) oporoke, sta se navajala dva. Prvi je bil, da naj bi bila po svojih učinkih podobna prepovedani dedni pogodb (glej Kreć/Pavić na navedenem mestu in Zupančič/Žnidaršič Skubic na navedenem mestu). Drug je bil, da takšne oblike oporoke nista poznala niti ZD iz leta 1955, niti ZD iz leta 1976. 18. Jugoslovanska sodna praksa je bila glede veljavnosti skupne oporoke nedosledna. Dopuščala, če se s skupno oporoko razpolagalo v korist tretje, pri sestavitvi oporoke neudeleženi osebi (glej Zupančič/Žnidaršič Skubic, rš. 219 in op. pod črto št. 268).

19. Očitno je, da vzajemna oporoka ni podobna dedni pogodbi. Celo če bi bila, bi to ne bil razlog, da bi dedna pogodba ne imela dednopravnih učinkov. Razlogi glede tega zadnjega bodo v nadaljevanju še pojasnjeni v zvezi z dedno pogodbo v številki XIII pogodbe iz leta 1937. 20. Glavno pa je, da je bilo celo po določbah ODZ (§ 1248 ODZ) mogoče vzajemno oporoko preklicati enostransko. Vezanost oporočitelja na vzajemno oporoko je bila torej bistveno manjša kot pri dedni pogodbi, predvsem pa nič drugačna kot pri nevzajemni oporoki. Glede tega glej obširen in natančen pregled pri Zupančič/Žnidaršič Skubic, rš. 220. 21. Niti ZD iz leta 1955, niti ZD iz leta 1976 skupne oporoke niti predvideval, niti prepovedoval. Oba pa sta poznala pisno oporoko pred pričami. Zasebnopravni izrazi volje veljajo, če ne nasprotujejo prisilnim predpisom ali morali. Obličnostni predpisi so vrsta prisilnih predpisov, ki jih je potrebno spoštovati, sicer je pravna posledica ničnost pravnega posla (1. odstavek 55. člena OZ in 14. člen OZ). Vendar pa lahko celo ničen pravni posel konvertira v veljavnega, če izpolnjuje predpostavke za kakšen drug pravni posel (1. odstavek 86. člena, 89. člen in 14. člen OZ). To pomeni, da po nekdaj veljavnih določbah ODZ pravilno sestavljena skupna oporoka lahko velja, če je sestavljena v skladu z določbami o obličnosti katere od tistih vrst oporok, ki jih ureja sedaj veljavno pravo.

22. V obliki notarskega zapisa sestavljena pogodba iz leta 1937 je bila lastnoročno podpisana, prisotni pa sta bili tudi dve priči (številka XV pogodbe iz leta 1937). Ni torej dvoma, da so bile spoštovane vse obličnosti, ki so potrebne za nastanek veljavne pisne oporoke pred pričami (64. člen ZD): sestavitev oporoke po kom drugem, lastnoročni podpis, prisotnost dveh prič in izjava, da gre za oporoko (glej 2. odstavek številke XIII pogodbe iz leta 1937).

23. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede veljavnosti vzajemne oporoke je bila torej pravilna. Pravilna pa je bila tudi odločitev, da se lahko deduje na tem pravnem temelju, in torej tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v točki I 3 izreka. Ta odločitev se nanaša na ¼ nedenacionaliziranega premoženja. Pritožba dediča M. Ž. je torej neutemeljena.

b) Dedovanje na podlagi dedne pogodbe

24. Na dedne pogodbe se nanaša 103. člen ZD iz leta 1976. Dedne pogodbe, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku, so neveljavne. Podobna je bila že določba ZD iz leta 1955 (108. člen navedenega zakona). Kot pravna temelja za dedovanje ostaneta torej le še zakon in oporoka (7. člen ZD). Dedna pogodba ni samostojen pravni temelj za dedovanje. Povsem drugo pravno vprašanje pa je, ali si je mogoče dedno pogodbo razložiti kot oporoko in tako v njej izraženo voljo ene od pogodbenih strank ohraniti v veljavi. Pri tem veljajo že prej opisana pravila o konverziji. Vendar to za odločitev v tej zadevi ni edina pomembna okoliščina.

25. V tej zadevi je potrebno odločiti o tem, ali ima lahko kakšne dednopravne posledice „stara“ dedna pogodba, sestavljena pred uveljavitvijo ZD iz leta 1976 in ZD iz leta 1955. Sestavljena je bila torej v času, v katerem je bila dedna pogodba še veljaven pravni temelj za dedovanje.

26. V številki XIII pogodbe iz leta 1937 sta kasnejša zakonca Ž. izjavila, kakšna je njuna volja glede prehoda ¾ (nedenacionaliziranega) premoženja v primeru smrti. Takšna izjava njune volje je bila zapisana v dedni pogodbi, ki je neveljavna od uveljavitve ZD iz leta 1955 naprej. Pogodba nastane s soglasnima izjavama volje dveh oseb. Oporoka pa, nasprotno vsebuje izjavo volje le ene osebe. V dedni pogodbi sta bili izraženi dve izjavi volje. V tej zadevi je pomembna le izjava volje A. Ž.. Izjavo volje zapustnika A. Ž. si je mogoče razložiti kot pisno oporoko pred pričami (64. člen ZD) iz že prej navedenih razlogov: sestavil jo je nekdo drug, bila je podpisana, prisotni sta bili dve priči, in izjavljeno je bilo, da je gre za zapustnikovo zadnjo voljo.

27. Takšno pravno stališče ne nasprotuje ZD iz leta 1976 in ne ZD iz leta 1955. ZD iz leta 1955 je izrecno urejal veljavnost dednih pogodb iz časa pred njegovo uveljavitvijo (3. odstavek 243. člena ZD). Da velja dedna pogodba kot preklicljiva oporoka tudi še po preteku 2 let od uveljavitve ZD 1955, je odločilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije.(4)

28. Takšna dedna pogodba pa se še naprej lahko razlaga kot oporoka tudi po 1. odstavku 229. členu ZD iz leta 1976. Gre pač za izjavo poslednje volje, ki je bila sestavljena v nekdaj veljavni obliki in ustreza sedaj pisni oporoki pred pričami. Da se v dedni pogodbi vsebovana izjava volje lahko razloži kot oporoka, je že odločilo Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. II Cp 1800/98. Z njegovim stališčem se v tej zadevi pritožbeno sodišče strinja.

29. Pritožba M. Ž. je po pravici opozorila na nasprotujoči si stališči v delu Zupančič/, Dedno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2009 in v „Pravnem mnenju“, ki ga je sestavila Žnidaršič Skubičeva in ga je dedič J. Ž. priložil svoji pritožbi. Pritožbeno sodišče pripominja, da priloženo „Pravno mnenje“ izraža materialnopravna stališča, na katera sodišče ni vezano, saj so sodišča vezana zgolj na Ustavo in na zakone (31. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Prepričljivosti pravnega mnenja tudi ne povečuje dejstvo, da je pisec tega mnenja v njem glede odločilnega pravnega vprašanja, to je pravnega pomena dedne pogodbe, zavzel natančno nasprotujoče stališče, kot v starejši knjigi, tega obrata pa z ničemer ni pojasnil. Pritožbeno sodišče se je odločilo v tej zadevi na temelju svojega prepričanja o tem, kako uporabiti materialno pravo.

30. M. Ž. je prvostopenjsko sodišče na zapuščinski obravnavi dne 12. 12. 2011 (l. št. 325, hrbtna stran) jasno obrazložilo, da v tem zapuščinskem postopku ne preide v poštev dedna pogodba. M. Ž. se je z obrazloženim strinjal. Pravno stališče pritožbenega sodišča glede pravnega pomena dedne pogodbe je drugačno in pripelje do oporočnega dedovanja. V primeru oporočnega dedovanja pa bi bilo mogoče tudi uveljavljanje nujnega dednega deleža, saj je M. Ž. eden zakonitih dedičev.

31. V izreku sklepa o dedovanju (zadnji odstavek točke I 6) se nahaja tako jezikovno, kot tudi vsebinsko nejasna določba, da se M. Ž. priglaša k dedovanju zakonitega dednega deleža za tisti del, ki ne predstavlja denacionalizirano premoženje in s katerim zapustnik ni razpolagal v pisni oporoki pred pričami. Iz tega zapisa je mogoče zgolj sklepati, da dedič M. Ž. želi dedovati nedenacionalizirano premoženje v tistem delu, s katerim zapustnik ni razpolagal v pisni oporoki.

32. Mogoče je, da dedič M. Ž. zaradi pravnega stališča prvostopenjskega sodišča ni uveljavljal svojih zahtevkov, ki jih ima sicer na temelju ZD.

33. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sklep o dedovanju v delu, ki se nanaša na ¾ nedenacionaliziranega premoženja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (355. člen ZPP in 163. člen ZD).

III. Odločitev o stroških

34.Sklep o stroških temelji na 1. odstavku 174. člena ZD.

(1) Ur.l. SRS, št. 15/1976, 23/1978, Ur. l. RS, št. 17/1991-I-ZUDE, 13/1994-ZN, 82/1994-ZN-B, 67/2001, 83/2001-OZ; v nadaljevanju: ZD.

(2) Ur. l. FLRJ, št. 20/1955. (3) Ur. l. SRS, št. 15/1976; s kasnejšimi spremembami.

(4) Glej Kreć/Pavić, Komentar Zakona o nasljeđivanju, Zagreb 1964, kom. k čl. 243, sodna praksa pod točko 7) v odločbi z opravilno številko Pž 16/61 z dne 17. 2. 1961.