Jedro

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba samostojno, redno pravno sredstvo in v obrazložitvi pritožbe mora pritožnik svoje argumente, ki naj bi utemeljevali pritožbo vselej jasno in opredeljeno navesti. Kar pomeni, da se tega svojega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. Povedano drugače,pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati na navedbe pritožnika iz njegovih pripravljalnih vlog pred sodiščem prve stopnje, če v pritožbi niso jasno in opredeljeno navedene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, (I.) da se pravdni postopek delno ustavi za dne 2.11.2021 plačan znesek 4.604,11 EUR, (II.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 13.404,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2021 dalje do plačila in (III.) naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti njene izvršilne stroške v višini 190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.9.2020 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 3.256,22 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščenki iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Navedla je, da sodišče ni zaslišalo ključne priče A. A. glede plačila predujma v višini 10.000,00 EUR. Zaključek sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno in dokazano z izvedenimi dokazi, zaslišanje priče pa ne bi v ničemer pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, niti k drugačni dokazni oceni glede zaključka o odločilnih dejstvih, ni prepričljiv. Še posebej, ker je prvostopno sodišče sprva štelo, da je dokaz z zaslišanjem priče potreben, je nerazumen zaključek sodišča, da je dokaz nepotreben. Posledično je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na plačilo avansa izhajajoč iz priložene listinske dokumentacije in se v sodbi ni prepričljivo opredelilo do zatrjevane okoliščine, da nihče na drugega ne more prenesti več pravic kot jih ima sam, oziroma ni pojasnilo zakaj je prezrlo navedbo na računu št. 19-204 z dne 5.3.2019, da je bil avans v višini 10.000,00 EUR že poravnan, te okoliščine pa ni razčistilo z zaslišanjem priče A. A. V točki 25. obrazložitve kot nesporno ugotavlja, da je bila predmet pogodbe o faktoringu tudi terjatev iz računa št. 19-204 z dne 5.3.2019 v znesku 17.375,81EUR in je nerazumen zaključek sodišča, da vsebine opisanega računa ni štelo kot relevantne ter se v točki 27. obrazložitve postavilo na stališče, da plačilo avansa v višini 10.000,00 EUR ni dokazano, s čimer pride samo sebi v nasprotje. Iz računa št. 19-204 z dne 5.3.2019 in trditvene podlage jasno izhaja, da je bil avans v višini 10.000,00 EUR poravnan, kar bi moralo sodišče šteti kot nesporno in v tem delu slediti navedbam tožene stranke. Odločitev sodišča je v nasprotju z listinskimi dokazi in jo je potrebno spremeniti oziroma razveljaviti.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je tudi, ker je o predmetni zadevi prvostopno sodišče odločalo in se sodbe ne da preizkusiti. Iz 17.točke obrazložitve izhaja zgolj, da je ugovor nesklepčnosti neutemeljen, ne pojasni pa zakaj. Tožena stranka je pojasnila v vlogi z dne 30.11.2020 in 15.3.2021, kje prihaja do razhajanj med trditveno podlago in postavljenim zahtevkom, vendar se sodišče do teh navedb ni opredelilo, ampak zgolj zaključilo, da je ugovor nesklepčnosti neutemeljen. Ni se opredelilo niti do dvojnega obračunavanja DDV, kot to izhaja iz vloge tožene stranke z dne 30.11.2020, niti do navedb tožene stranke v vlogi z dne 15.3.2021, da tožnik ni obrazložil kako je pokrival natekli dolg z delnimi plačili tožene stranke. Te pomanjkljivosti tožeča stranka ni odpravila do konca prvega naroka in ker se sodišče do te okoliščine ni opredelilo, se takšne sodbe ne da preizkusiti.

V posledici nepolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pri določilih, ki se nanašajo na odstop terjatve prezrlo dejstvo, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih sam ima.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka po pooblaščencu in predlagala zavrnitev pritožbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Navedla je, da je sodišče v 21. točki obrazložitve pojasnilo, da zaslišanje priče A. A. ne bi v ničemer pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, niti drugačni dokazni oceni. V zvezi z zaslišanjem predlagane priče in plačilom avansa je pojasnilo, da se je tožena stranka strinjala z opravljenim prenosom terjatve, kar listine vložene v spis potrjujejo. Seznam prenosa terjatev sta podpisala tako klient kot tožena stranka. Slednja je prejela dne 5.3.2020 obvestilo o prenosu terjatev, kjer je opredeljen skupni dolg v višini 29.604,11 EUR. V seznamu prenosa terjatev, kateremu je priloga obvestilo o prenosu terjatev in dolžnikova izjava, je račun številka 19-204 z dne 5.3.2019 izrecno naveden v polnem znesku v višini 17.375,81 EUR. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka s podpisom dolžnikove izjave izrecno zavezala, da bo plačilo celotnega dolga iz seznama prenosa terjatev plačala na tožnikov račun. Z opisano obrazložitvijo, ki izhaja iz 21., 25., 26. in 27. točke obrazložitve je natančno pojasnilo zakaj ni zaslišalo priče in zakaj vsebine spornega računa ni štelo kot relevantne, temveč se je postavilo na stališče, da plačilo avansa ni dokazano.

Glede ugovora nesklepčnosti je pojasnilo, da je tožeča stranka do prvega naroka za glavno obravnavo navedla vsa pravno relevantna dejstva in ponudila dokaze, potrebne za ugotovitev teh dejstev, skladno z 286. členom ZPP.

Glede pokrivanja dolga z delnimi plačili tožene stranke pa je odgovorilo, da je sodišče v 18. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožnik delno umaknil tožbeni zahtevek za znesek 4.604,11 EUR v skladu z 288. členom OZ, znesek je plačala tožena stranka, prvostopno sodišče pa je v skladu z 288. členom OZ najprej poračunalo stroške, nato obresti in končno glavnico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 13.404,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2021 dalje do plačila ter naložilo toženi stranki v plačilo izvršilne in pravdne stroške. Na podlagi delnega umika tožbenega zahtevka za dne 2.11.2021 plačan znesek 4.604,11 EUR, pa je postopek ustavilo. Materialno pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je pogodba o faktoringu št. JF-590-2020 (v prilogi A3 v spisu) ter določila Obligacijskega zakonika o cesiji (417. člen do 426. člen).

6. Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih očitkov (350. člen ZPP).

7. S pritožbenimi navedbami, da prvostopno sodišče ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem priče A. A., ki predstavlja ključno pričo glede plačila predujma v višini 10.000,00 EUR, ampak je ta dokazni predlog neprepričljivo zavrnilo kot nepotreben, ker je ocenilo, da je bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno in dokazano z izvedenimi dokazi, zaslišanje predlagane priče pa ne bi pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja niti drugačni dokazni oceni in zaključku glede odločilnih dejstev, kar je še toliko bolj nerazumno, ker je sodišče predlagano pričo najprej vabilo na narok, nato pa štelo dokaz za nepotreben, pritožba uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka prvostopnemu sodišču ni pripetila. Glede vabljenja predlagane priče na narok pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prvostopno sodišče na svoje dokazne sklepe s katerimi odredi izvedbo dokazov v nadaljevanju pravde, v skladu s 3. odstavkom 287. člena ZPP, ni vezano in si glede izvedbe dokaza lahko premisli. Takšno ravnaje sodišča ni nerazumno, temveč dopustno glede na določila ZPP. Dokazni sklep je po svoji naravi sklep procesnega vodstva, zato sodišče v nadaljnjem teku pravde nanj ni vezano.1 V konkretni zadevi je tožena stranka svoje ugovorne navedbe, da je po računu številka 19-204 z dne 5.3.2019 ostalo za plačilo le še 7.375,81 EUR in ne 17.375,81 EUR kot izhaja iz seznama prenosa terjatev izstavljenega dne 5.3.2020 ter obvestila o prenosu terjatev z dne 3.5.2020, kar vse je tožena stranka nesporno prejela, dokazovala z listinskimi dokazi in zaslišanjem predlagane priče A. A. Prvostopno sodišče je izvedlo vse predlagane listinske dokaze in v 27. točki izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da račun št. 19-204 glasi na znesek 17.375,81 EUR, hkrati je na tem računu navedeno „predplačilo avansa v znesku 10.000,00 EUR dne 9.12.2019" in še „za plačilo 7.375,81 EUR". Iz potrdil o plačilih (priloge B1, B2 in B3) izhaja, da so bila opravljena po 5.3.2020 in sicer v znesku 1o.ooo,oo EUR dne 9.7.2020, 5.000,00 EUR dne 11.8.2020, v znesku 722,34 EUR dne 18.6.2020, v znesku 722,34 EUR dne 11.5.2020 in v znesku 1.479,06 EUR dne 6.3.2020 in se ne nanašajo na ugovor plačila avansa v znesku 10.000,00 EUR. Tožena stranka je v dokaz svojih trditev predložila izpis prometa pri B. z dne 15.11.2019 iz katerega je razvidno, da je dne 15.11.2019 izvršila plačilo družbi A.,10.000,00 EUR za lesena okna (B7). Iz te listine ni razvidno kateri račun ali ponudba bi bila poravnana s tem plačilom. Odstopnik C., d.o.o. je dne 3.9.2019 toženi stranki poslal ponudbo za lesena okna (Ponudba št. 19-0356 - B9), vendar ta ponudba nosi št. 19-0356 in se glasi na končni znesek za plačilo 15.174,96 EUR. Znesek 17.375,81 EUR, na katerega se sklicuje tožena stranka, je znesek brez upoštevanega popusta in po oceni prvostopnega sodišča ta ponudba ne ustreza računu št. 19-0204 in tudi ne trditvam tožene stranke, da je po tej ponudbi izdalo avansni račun št. 2/2019 (B10), iz katerega izhaja, da gre za ponudbo poslano dne 3.9.2019. Ne drži, da je bila tega dne poslana le ena ponudba. Iz avansnega računa z dne 20.11.2019, št. 2/2019 (B10) namreč izhaja potrdilo o prejetem predplačilu dne 15.11.2019 po ponudbi št. 19-0451 dne 3.9.2019, kar po oceni prvostopnega sodišča ne potrjuje trditev tožene stranke o samo eni prejeti ponudbi dne 3.9.2019, vsekakor pa ne potrjuje plačila računa št. 19-0204, saj se ta račun nanaša na delovni nalog št. 19-250 z dne 24.12.2019. Da je temu tako, potrjuje tudi podpisana dolžnikova izjava z dne 5.3.2020, iz katere nedvoumno izhaja, da je prejel obvestilo o prenosu št. JF-590-2020 z dne 5.3.2020 o odstopu in prenosu terjatev in se z njim strinjal, saj je s podpisom potrdil in priznal obstoj navedene terjatve, kot jo izkazujejo računi, navedeni v priloženem seznamu. Iz vseh predloženih listinskih dokazil tožeče stranke (Pogodba o faktoringu št. JF-590-2020-A20, obvestila o prenosu št. JF-590-2020 z dne 5.3.2020 A13 in A17, seznama prenosa terjatev z dne 5.3.2020 A12 in A16) je terjatev kot je bila prenesena na novega upnika, tožečo stranko, v celoti izkazana in ugovor tožene o nepravilni višini dolga ni dokazan. Pritožbeno sodišče glede na prepričljivo dokazno oceno listinskih dokazov soglaša, da je prvostopno sodišče z zadostno stopnjo prepričanosti ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala plačila avansa 10.000,00 EUR po spornem računu in je izvedba dokaza z zaslišanjem priče A. A. nepotrebna,2 saj listine ne potrjujejo plačila avansa po spornem računu.

9. Pritožba očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (340. člen ZPP) v delu, ki se nanaša na plačilo avansa 10.000,00 EUR po spornem računu, navaja da se prvostopno sodišče ni prepričljivo opredelilo do zatrjevane okoliščine, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sam, oziroma ni pojasnilo zakaj je popolnoma prezrlo navedbo na računu, da je bil avans že poravnan in je račun odprt le še za znesek 7.375,81 EUR ter zakaj te okoliščine ni razčistilo z zaslišanjem priče A. A. 10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni podan. Prvostopno sodišče ni prezrlo navedbe na spornem računu, da je avans v višini 10.000,00 EUR poravnan in da je račun odprt le še za znesek 7.375,81 EUR, ampak je vsebino te ugovorne navedbe tožene stranke preverjalo s predloženimi listinskimi dokazi ter svojo dokazno oceno obrazložilo v 27. točki izpodbijane sodbe. Z argumenti prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala plačila avansa po spornem računu kot je navedeno na samem priložene računu, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje. Prvostopno sodišče se je v zadostni meri in prepričljivo opredelilo tudi do zatrjevanj tožene stranke, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih sam ima, saj je v točki 26. in 27. obrazložitve prepričljivo ugotovilo, da je terjatev kot je bila prenesena na novega upnika, tožečo stranko, v celoti izkazana. Skladno s Pogodbo o faktoringu št. JF – 590-2020, Seznamom prenosa terjatev z dne 5.3.2020, dolžnikovo izjavo št. JF-590-2020 ter obvestilom o prenosu št. JF-590-2020, je prepričljivo ugotovilo, da je dolg tožene stranke na dan 5.3.2020 znašal 29.604,11 EUR. V 27. točki obrazložitve pa argumentirano obrazložilo, da tožena stranka ni dokazala plačila avansa po spornem računu. Z razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje. Da je bilo zaslišanje predlagane priče A. A. nepotrebno, pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo v prejšnji točki te sodbe.

11. S pritožbenim očitkom, da je nerazumen zaključek prvostopnega sodišča, da plačilo avansa v višini 10.000,00 EUR ni dokazano (v 27. točki obrazložitve), glede na vsebino spornega računa iz katere izhaja, da je račun odprt le še za znesek 7.375,81 EUR in je prvostopno sodišče s takšnim stališčem prišlo samo s sabo v nasprotje, saj iz listinskega dokaza (spornega računa) izhaja, da je avans v višini 10.000,00 EUR plačan in bi sodišče moralo šteti to okoliščino kot nesporno, oziroma v tem delu slediti navedbam tožene stranke, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se očitana kršitev prvostopnemu sodišču ni pripetila. Razlogi v izpodbijani sodbi niso sami s sabo v nasprotju, kot skuša prikazati pritožba, saj predložene listine s katerimi je tožena stranka dokazovala plačilo avansa po spornem računu, plačila niso izkazale in so ugovorne navedbe tožene stranke glede višine dolga po spornem računu (plačila avansa 10.000,00 EUR) ostale nedokazane (kar vse je prvostopno sodišče obrazložilo v 27. točki obrazložitve in z navedenimi razlogi pritožbeno sodišče soglaša). Plačilo avansa po spornem računu ni nesporna okoliščina kot zmotno zatrjuje pritožba in prvostopno sodišče ni moglo slediti navedbam tožene stranke v tem delu, temveč je tovrstne navedbe presojalo tekom dokaznega postopka.

13. Prav tako tudi ni utemeljen očitek, da je odločitev prvostopnega sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi, ki se nahajajo v spisu, s čimer pritožba očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana kršitev ni podana. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi listinami. Gre za napako dejanske narave, ki pa se prvostopnemu sodišču ni pripetila. Prvostopno sodišče je namreč v 27. točki izpodbijane sodbe korektno navedlo, da račun št.19-0204 glasi na znesek 17.375,81 EUR, hkrati je na tem računu navedeno „predplačilo avansa v znesku 10.000,00 EUR dne 9.12.2019" in še „za plačilo 7.375,81 EUR", nato pa presojalo trditve tožene stranke v zvezi z zatrjevanim plačilom avansa. Očitane protispisnosti ni.

14. Pritožba nadalje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi se prvostopnemu sodišču pripetile, ker v 17. točki izpodbijane sodbe ni pojasnilo zakaj ugovor nesklepčnosti tožbe ni utemeljen, čeprav je tožena stranka v vlogi z dne 30.11.2020 in 15.3.2021 pojasnila, kje prihaja do razhajanj med podano trditveno podlago in tožbenim petitom, prvostopno sodišče pa se do tega ni opredelilo, ampak zaključilo, da ugovor nesklepčnosti ni utemeljen.

15. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba samostojno, redno pravno sredstvo in v obrazložitvi pritožbe mora pritožnik svoje argumente, ki naj bi utemeljevali pritožbo vselej jasno in opredeljeno navesti. Kar pomeni, da se tega svojega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje.3 Povedano drugače pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati na navedbe pritožnika iz njegovih pripravljalnih vlog pred sodiščem prve stopnje, če v pritožbi niso jasno in opredeljeno navedene. Prvostopno sodišče je v 17. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožeča stranka do prvega naroka za glavno obravnavo navedla vsa dejstva in ponudila dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb ter se izjavila o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (286. člen ZPP), zato je ugovor tožene stranke o nesklepčnosti tožbe neutemeljen. Procesna zakonodaja, 3. odstavek 318. člena ZPP, namreč določa, da je tožba nesklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sklepčnost tožbe torej pomeni, da je tožnik navedel vse trditve, ki ob pravilni uporabi materialnega prava omogočajo sodišču izrek pravne posledice za katero se stranka zavzema. V konkretni zadevi je prvostopno sodišče torej presodilo, da je tožba sklepčna, kar je pojasnilo v 17. točki obrazložitve in z razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pritožbeno očitana kršitev ni podana.

16. Pritožba nadalje očita, da se prvostopno sodišče tudi ni opredelilo do dvojnega obračunavanja DDV kot to izhaja iz vloge tožene stranke z dne 30.11.2020. Glede pritožbenega sklicevanja na navedbe tožene stranke v njenih pripravljalnih vlogah pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče že v prejšnji točki pojasnilo, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da mora pritožnik pritožbene argumente vselej jasno in opredeljeno navesti v pritožbi. Sicer pa so glede dvojnega obračunavanja DDV neprerekana pojasnila tožeče stranke, da se v primeru zamude izpolnitve obveznosti tožene stranke, obračunajo stroški vodenja in obresti. Ker stroški vodenja predstavljajo storitev tožeče stranke, je ta obračunala DDV v višini 22%, tožena stranka pa je tako izstavljene račune delno tudi plačala. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

17. Pritožba navaja tudi, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke v vlogi z dne 15.3.2021, da tožnik ni obrazložil kako je pokrival natekli dolg z delnimi plačili tožene stranke. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Prvostopno sodišče je v točki 18. in 28. obrazložitve pojasnilo delna plačila tožene stranke v višini 4.604,11 EUR dne 2.11.2021 in delni umik tožbe v tem delu, ki mu je sledila delna ustavitev postopka (188.člen ZPP). K izpodbijani sodbi je priložilo tudi izračun dolga opravljen preko uradne spletne strani sodstva RS - izračun zamudnih obresti Vrhovno sodišče RS, iz katerega izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči še 13.404,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2021 dalje do plačila. Pojasnilo je, da je glede na podani delni umik tožbenega zahtevka, zahtevek tožeče stranke za plačilo 15.560,79 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 18.8.2020 dalje do plačila dne 2.11.2021 in zahtevek za plačilo 876,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 7.11.2020 dalje do 2.11.2021, utesnilo po določilu 288. člena OZ, izračun pa opravilo preko uradne spletne strani Sodstva RS - Izračun zamudnih obresti Vrhovno sodišče RS. Izračun je sestavni del obrazložitve prvostopne sodbe in sta ga pravdni stranki skupaj s sodbo prejeli. Pritožbeni očitek torej ni utemeljen, saj sodba razloge ima in jo je mogoče preizkusiti. Glede pritožbenega sklicevanja na pripravljalne vloge pa se je pritožbeno sodišče že izreklo.

18. Pritožba očita tudi, da je prvostopno sodišče v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), saj je pri določilih, ki se nanašajo na odstop terjatve prezrlo dejstvo, da nihče na drugega ne more prenesti več pravic kot jih sam ima. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje kot izhaja iz 25., 26., 27. in 28. točke obrazložitve prvostopne sodbe, razloge prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Terjatev, ki je bila prenesena na tožečo stranko (kot novega upnika) je v celoti izkazana, ugovor tožene stranke glede nepravilne višine pa ni dokazan. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Pogodbe o faktoringu št. JF-590-2020 ter določbe o odstopu terjatve (cesije) od 417. do 426. člena Obligacijskega zakonika. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

19. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi stroške pritožbe. Mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožeči stranki se prizna priglašenih 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,50 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za posredovanje vloge po tar. št. 43/4, ker niso priglašeni v skladu z Odvetniško tarifo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. 1 L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 612-613: „Sodišče namreč tehtnost argumentov strank za oziroma proti obstoju določenega dejstva ocenjuje v skladu s spoznavnimi in intelektualnimi sposobnostmi sodnika, zato je upravičeno, da preizkuša svoja stališča, ocenjuje novo nastalo procesno situacijo in ugotavlja katera dokazna sredstva so še potrebna, da se ustvari prepričanje o odločilnih dejstvih.“ 2 Da se priča A. A. zasliši tudi glede okoliščin v zvezi s plačilom avansa po spornem računu 19-0204 z dne 24.12.2019, je tožena stranka predlagala šele na naroku dne 31.8.2022, razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 31.8.2022 (l. št. 103 v spisu). 3 L. Ude, N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 225