Jedro

Nobenega razumnega razloga ni najti za razlago, po kateri bi pravica do vračila sodne takse po tretjem odstavku 36. člena ZST-1 veljala za stranke v vseh sodnih postopkih, razen za stranke insolvenčnih postopkov.

Namen tretjega odstavka 36. člena ZST-1 je vzpostavitev mehanizma, ki stranki (kateregakoli) sodnega postopka omogoča, da se s pravnimi sredstvi zoperstavi morebitni nepravilni odločitvi sodišča, ob tem pa ne trpi finančnih posledic, v kolikor je njena pritožba utemeljena oziroma ji pritožbeno sodišče pritrdi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se zahtevi za vračilo plačane sodne takse ugodi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnika za vračilo sodne takse (p. d. 453).

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pritožnikovo zahtevo za vračilo sodne takse zavrnilo z nosilnim razlogom, da določba 36. člena ZST-1 v stečajnem postopku zaradi specifične narave stečajnega postopka ne pride v poštev, saj mora na podlagi 129. člena ZFPPIPP vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti. Ne glede na določbo 4. točke 2. člena ZST-1, v skladu s katero se tudi v stečajnem postopku plačujejo sodne takse, sodišče meni, da je določba 129. člena ZFPPIPP lex specialis, zato se določba tretjega odstavka 36. člena ZST-1 v insolvenčnem postopku ne uporablja.

5. Pritožnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da vprašanje sodnih taks v okviru ZFPPIPP ni urejeno, problematika sodnih taks pa je tudi v stečajnem postopku v celoti prepuščena ZST-1. Tudi plačilni nalog z dne 7. 6. 2023 v znesku 82 EUR je bil izdan na podlagi 34. člena ZST-1 in ne na podlagi ZFPPIPP. Določba 129. člena ZFPPIPP ne more derogirati določbe 36. in 37. člena ZST-1. Določba 129. člena ZFPPIPP velja tudi za strošek sodne takse, ki jo mora kriti vsak pritožnik, vendar pa to velja le do tedaj, dokler pritožnik v postopku ne uspe. V takem primeru ima pravico zahtevati povračilo plačane takse.

6. Višje sodišče pritožbenim navedbam pritrjuje. Drži sicer, da mora po določbi 129. člena ZFPPIPP vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti, vendar to ne pomeni, da je možno določbo 36. in 37. člena ZST-1 razumeti na tak način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Med stroške, katere je v insolvenčnem postopku dolžan nositi upnik kot stranka tega postopka, ne sodi nujno tudi strošek sodne takse. To seveda velja le v primeru, da je upnik v (pritožbenem) postopku z uporabo pravnega sredstva uspešen. Nobenega razumnega razloga ni najti za razlago, po kateri bi pravica do vračila sodne takse po tretjem odstavku 36. člena ZST-1 veljala za stranke v vseh sodnih postopkih, razen za stranke insolvenčnih postopkov. Nenazadnje tudi ni logično, da bi pritožnik, ki je z uspešnim izpodbijanjem sodne odločbe v insolvenčnem postopku uspel v korist vseh upnikov, moral sam oziroma edini nositi strošek sodne takse. Zato pritožnik utemeljeno opozarja, da je namen tretjega odstavka 36. člena ZST-1 vzpostavitev mehanizma, ki stranki (kateregakoli) sodnega postopka omogoča, da se s pravnimi sredstvi zoperstavi morebitni nepravilni odločitvi sodišča, ob tem pa ne trpi finančnih posledic, v kolikor je njena pritožba utemeljena oziroma ji pritožbeno sodišče pritrdi. Vsakršno drugačno tolmačenje bi namreč pomenilo nedopustno omejevanje ustavno zajamčene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

7. Ker je torej upnik s pritožbo zoper sklep o končanju stečajnega postopka v celoti uspel, nasprotne stranke, ki bi mu bila dolžna povrniti takso, pa v pritožbenem postopku ni, je vračilo sodne takse utemeljeno zahteval. 8. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep v 3. točki izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje odrediti vrnitev takse po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena ZST-1), taksa pa se vrne v breme ustreznega podračuna, odprtega pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila (drugi odstavek istega člena).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.