Jedro

Nevarna stvar je samo tista stvar, ki po svojem namenu, lastnostih, položaju in načinu uporabe ali na drug način predstavlja nevarnost za ljudi in okolico.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in v ugoditvenem delu (glede plačila glavnice 8.100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi) sodba sodišča prve stopnje, se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna tožnici za škodo, nastalo dne 4.5.1989, ko se je pri izdelovanju piščalke v okviru vzgojnovarstvenega programa, z žepnim nožem vrezala v kazalec desne roke in si pri tem poškodovala živec. Odločitev je utemeljilo s tem, da je nož nevarna stvar, za škodo, ki izvira iz nevarne stvari se na podlagi 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR) odgovarja ne glede na krivdo. Tožena stranka je zato v skladu s 1. odstavkom 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) dolžna tožnici, ki je pri delu utrpela škodo, to škodo povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Po ugotovitvah sodišča iz izvedeniških mnenj nedvomno izhaja, da obstaja vzročna zveza med vreznino, ki jo je tožnica utrpela pri delovni nezgodi, in nastalimi posledicami. Zato je toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine za negmotno škodo v skupnem znesku 8.100.000,00 SIT. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin je tožnici prisodilo 4,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prav tako 4.500.000,00 SIT, za strah 600.000,00 SIT in za skaženost 1.000.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek (2.500.000,00 SIT) je zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da žepni nož, tudi če se uporablja v okviru vzgojnega procesa, ni nevarna stvar in izdelava piščalke z njegovo uporabo ni nevarna dejavnost. Nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR je pravni standard, ki ga konkretizira sodna praksa v vsakem posameznem primeru. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa je oziroma postane taka glede na okoliščine konkretnega primera. Sodišče je prezrlo izpovedbo tožnice, da je za njo "izdelava piščalk že tradicija", kar pomeni, da je postopek po lastni izjavi obvladovala. Če se je pri tem vrezala, nastalih posledic ni mogoče po načelu vzročnosti v smislu 173. člena ZOR pripisati v breme tožene stranke. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnica dne 31.5.1991 z Zavarovalnico podpisala poravnavo in na tej podlagi prejela odškodnino v skupnem znesku 295.287,00 SIT. Z odmero previsokih zneskov odškodnine za posamezne oblike škode je sodišče tudi zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 200. člena ZOR. Zato predlaga Vrhovnemu sodišču naj reviziji ugodi in razveljavi sodbi obeh sodišč ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki se na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - RS, št. 26/99 - za ta spor še vedno uporablja), in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na revizijo predlaga, da se le-ta kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 154. členu ureja dve pravni podlagi za odškodninsko odgovornost, odgovornost po načelu krivde (subjektivna odgovornost) in odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost). V našem pravnem sistemu je odgovornost po načelu krivde pravilo, odgovornost po načelu vzročnosti pa izjema. Odgovornost po načelu vzročnosti je podana, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, in v drugih v zakonu določenih primerih (154. člen ZOR). O nevarni dejavnosti govorimo, kadar gre za dejavnost, ki je po svoji naravi bolj nevarna za življenje in zdravje ljudi ali dobrin. Kaj je nevarna stvar, iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odgovornost njenega imetnika (174. člen), ZOR ne določa. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa je oziroma postane taka šele glede na okoliščine konkretnega primera. Objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih stvari in nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati. Pri presoji ali gre za nevarno stvar je upoštevati vse okoliščine primera, da obstoji povečana nevarnost to je nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodka pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. V tem smislu žepni nož ne more predstavljati nevarne stvari.

Zato pravilno poudarja revizija, da je potrebno v vsakem primeru, posebej ugotoviti, ali določena dejavnost oziroma določena stvar v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne nevarnosti glede na okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja.

Nevarna stvar je samo tista stvar, ki po svojem namenu, lastnostih, položaju in načinu uporabe ali na drug način predstavlja nevarnost za ljudi in okolico. Pa tudi vsaka škoda, povzročena z nevarno stvarjo, ni škoda, ki bi jo povzročila nevarna stvar. Obstajati mora vzročna zveza med nevarnimi lastnostmi stvari in povečano nevarnostjo. Če bi v obravnavanem primeru do nje (povečane nevarnosti) prišlo izključno zaradi dejanj ali opustitev tožnice kot lastnice žepnega noža, potem bi bilo zmotno sklepanje o učinkih nevarne stvari, čeprav bi imel nož značilnosti, ki bi se jih lahko štelo za nevarne. Ob tem je opozoriti tudi na določbo 1. odstavka 174. člena ZOR, po katerem odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi okoliščin kakor so se stekle pri tožnici, žepnemu nožu, ki ga je uporabila pri izdelovanju piščalke, pripisati lastnost nevarne stvari. Katere konkretno so te okoliščine, sodišče ni ugotavljalo, niti ugotovilo, zato je zmotno uporabilo določbo 154. v zvezi s 173. členom ZOR. Ker sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista popolno ugotovili dejanskega stanja, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo obe sodbi ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka ugotoviti obstoj pravno odločilnih okoliščin, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na povečano nevarnost tožničinega žepnega noža. Pred ugotavljanjem obstoja pravno odločilnih okoliščin in obstoja vzročne zveze bo sodišče prve stopnje moralo posvetiti potrebno pozornost pravni naravi dne 31.5.1991 sklenjene poravnave med Zavarovalnico in tožečo stranko (priloga C 1). Če je bila ta poravnava, kot bi sledilo iz dopisa (z nečitljivim datumom in opravilno številko - priloga C 3) toženi stranki, sklenjena na podlagi zavarovalne police za zavarovanje odgovornosti (940. člen ZOR) - in ne zaradi nezgodnega zavarovanja, bo ugovore tožene stranke o neobstoju temelja njene odškodninske odgovornosti presojati tudi s stališča tega zavarovalnega razmerja. Praviloma po splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja in ki ima za posledico poškodovanje oseb in stvari.

Ker je revizijsko sodišče ugodilo reviziji že glede odločitve o podlagi odškodninske odgovornosti, ni presojalo odločitve sodišč prve in druge stopnje o prisojeni višini odškodnine.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi določbe tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).