Jedro

Tožnica v RS vse od meseca avgusta 1991 dalje v RS ni živela vse do izdaje izpodbijane dokončne upravne odločbe in da tudi v času izdaje obeh upravnih odločb dejansko ne živi v RS ter da se je v RS poskušala vrniti enkrat, in sicer po navedbah same tožnice v mesecu februarju ali marcu 1992, vendar neuspešno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Kranj (v nadaljevanju: Upravna enota), na podlagi 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 76/2010 – uradno prečiščeno besedilo), zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnica imela prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., Kranj, do 26. 2. 1992, ko so za njo pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I), kar izhaja iz podatkov uradnih evidenc, medtem ko je iz podatkov tožničine delovne knjižice razvidno, da je bila tožnica od 3. 10. 1979 do 11. 8. 1991 zaposlena v Planiki Kranj. Prav tako iz življenjepisa tožnice izhaja, da je bila zaposlena v podjetju Planika v Kranju, medtem ko v življenjepisu tožnica ni navedla datuma, ko je z družino, to je z možem in dvema otrokoma zapustila Republiko Slovenijo. Navedla je le, da so se, po tem, ko so se jim prosti dnevi iztekli, želeli vrniti v Republiko Slovenijo, a so jih na meji zavrnili. Otroka je zato morala vpisati v šolo v Srbiji. Kasneje so izvedeli, naj se v Slovenijo ne poskušajo vrniti, ker so bili izbrisani, tako da niso imeli druge izbire in so nadaljevali z življenjem v Srbiji.

3. Nadalje v obrazložitvi povzema tožničine navedbe na ustnem zaslišanju dne 14. 10. 2013 na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu. Tedaj je tožnica, med drugim, izpovedala, da se točnega datuma odhoda iz Republike Slovenije ne spominja več, ampak le, da je v mesecu avgustu 1991 z družino odšla na dopust v Srbijo, nato pa se nazaj niso več mogli vrniti, saj niso mogli iti čez Hrvaško, preko Madžarske pa tudi ne, ker jim je prenehala veljavnost njihovih potnih listov. Izpovedala je še, da so sprva živeli pri njenih starših v kraju Studenac, nato so se večkrat selili v kraje, kjer si je njen soprog našel službo. V Republiko Slovenijo se je tožnica poskušala vrniti v mesecu februarju ali marcu 1992, vendar ji je sestra, ki je živela v Sloveniji, povedala, da so vsi izbrisani in da se ne morejo vrniti. Zato se potem tudi niso več poskušali vrniti. Na ustnem zaslišanju je tožnica predlagala dodatno še zaslišanje poimensko navedenih prič, in sicer A.A., B.B. in C.C. iz Kranja.

4. Nadalje v obrazložitvi povzema izjave prič, ki so bile zaslišane v nadaljevanju postopka. Tako sta priči D.D. in E.E., oba stanujoča na naslovu ..., Kranj, izpovedali, da poznata tožnico, oziroma njeno družino, a se ne spominjata več točnega datuma njenega odhoda. Tretja priča, C.C., ki je tožničina polsestra, je izpovedala, da je tožničina družina nazadnje stanovala na Planini v Kranju, v stanovanju, ki je bilo v lasti podjetja Planika; navedla je še, da so v Srbijo odšli na dopust k staršem tožničinega moža na njihov dom, vendar se nazaj niso mogli vrniti, ker so jih na meji zavrnili, kar je priči znano po pripovedovanju tožnice. O poskusih tožničinega vračanja ni vedela nič povedati nobena izmed treh imenovanih prič.

5. V nadaljevanju obrazložitve povzema tožničine navedbe v odgovoru na pisno seznanitev Upravne enote z ugotovitvami postopka z dne 27. 3. 2014, v katerem tožnica nasprotuje ugotovitvam Upravne enote, ker se z njimi ne strinja in ker jo moti, da upravni organ uporablja izraz „odjavljeni“, namesto izraza „izbrisani“. Dodatno je navedla, da se je večkrat poskušala vrniti, vendar ji tega niso omogočali finančni pogoj in šolanje otrok. Dodala je še, da so na dopust v Srbijo odšli v avgustu 1991 tudi zato, da bi si pridobili dokumente, ki so bili potrebni v postopku vlog za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ko pa so se poskušali v mesecu februarju ali marcu 1992 vrniti v Slovenijo, to ni bilo možno, saj jim je bil na meji vstop zavrnjen. Kar zadeva poskuse vračanja je omenila, da se je o tem večkrat pogovarjala s svojo v Kranju živečo sestro, ki je tožnici tudi povedala, da so bili izbrisani. Ker sta se tožničina otroka šolala v Srbiji, se tožnica do zaključka njunega šolanja ni poskušala vrniti, sedaj pa si to želi, za kar ima sedaj tudi finančne možnosti. Glede svojega odhoda iz Slovenije je navedla, da le-ta ni bil posledica osebnih razlogov, temveč izbrisa, za katerega je tožnica vedela, da se bo zgodil. Pred uveljavitvijo ZUSDDD je ni nihče obvestil o možnosti vrnitve v Republiko Slovenijo. Izpostavila je dve odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić proti Sloveniji, v katerih je tudi navedeno, da so po določilih ZUSDDD izdali upravni organi zelo malo pozitivnih rešitev, zaradi česar meni, da bi moral upravni organ spremeniti svoje stališče glede dejanskega življenja.

6. V nadaljevanju obrazložitve Upravna enota glede predloženih dokazil pojasnjuje, da je tožnica z njimi sicer dokazala, da je dejansko živela v Republiki Sloveniji do avgusta 1991. Vendar pa z njimi ni dokazala izpolnjevanja pogojev, ki so za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje določeni v ZUSDDD, saj po preučitvi vseh dejstev na podlagi predložene dokumentacije in izjav tožnice ter prič, kot tudi podatkov lastnih evidenc Upravna enota ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki jih za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje določa ZUSDDD z določili 1. do 6. alineje 1.č člena, ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema, ker tožnica upravnemu organu ni predložila nobenega dokazila o tem, da bi se, po preteku prve petletne dopustne odsotnosti od svojega odhoda, v obdobju nadaljnjih petih let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo. Nasprotno je tožnica v svojih izjavah sama večkrat izpovedala, da se po svojem odhodu v letu 1991, razen enkrat v mesecu februarju ali marcu leta 1992, v Republiko Slovenijo ni več poskušala vrniti. Zato je Upravna enota njeno vlogo zavrnila.

7. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je tožnica vložila pritožbo, Ministrstvo za notranje zadeve pa je kot pritožbeni organ druge stopnje njeno pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo št. 2140-150/2014/2 (1312-13) z dne 24. 7. 2014. 8. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Po mnenju tožnice sta obe upravni odločbi prve in druge stopnje nezakoniti, češ da je tožena stranka z njima zavrgla pravico do urejanja statusa stalnega prebivalstva. Nadalje v tožbi očita, da je izrek izpodbijane ugotovitvene odločbe nejasen in nesmiseln, češ da nima jasne obrazložitve. Tožnica nadalje očita, da ni imela poštenega in enakega pristopa k upravnemu organu, zato, ker je na njeni strani celotno dokazno breme, tožena stranka pa naj ne bi vložila nikakršnega nasprotnega dokazila, s katerim bi ugotovila dejansko stanje, ki ga navaja v odločbi.

9. V tožbi še očita, da so bile kršene pravice tožnice do sodelovanja v postopku, češ da ni prejela vabila na ustno zaslišanje prič v upravnem postopku, zato meni, da ji ni bila zagotovljena možnost enakosti orožij v postopku, kot nujen pogoj poštenega upravnega postopka.

10. Po stališču tožnice naj bi oba upravna organa potrdila, da je bil odhod tožnice posledica izbrisa, vendar pa naj se tožnica ne bi vrnila nazaj v roku nadaljnjih pet let, kot to določa ZUSDDD. Pri tem gre po mnenju tožnice za kršitev pravice do sodnega varstva in za diskriminacijo tožnice, češ da je pogoj maksimalne desetletne odsotnosti v nasprotju s človekovimi pravicami, izhajajočimi iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

11. Toženi stranki tožnica tudi očita, da naj bi napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje oziroma, kot tudi, da je njen sklep o dejanskem stanju napačen, češ da upravni organ ni celotno ocenil izjav tožnice, temveč naj bi pristransko in arbitrarno citiral samo določene dele tožničine izjave in jo na takšen način izkrivil, prav tako kot tudi njen življenjepis. Posebej poudarja, da je družina F., oziroma F.G. zapustil Republiko Slovenijo zaradi dopusta in počitnic in da so se nameravali vrniti nazaj ter so pripravljali dokumente za vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Od sorodnikov so v telefonskih stikih izvedeli, da nimajo nobenih možnosti za vrnitev. Glede zaslišanja prič tožnica očita, češ da upravni organ ni upošteval njihovih izpovedb, oziroma, da tožnici in zaslišanim pričam ni verjel, čeprav ni jasno, zakaj.

12. Po stališču tožnice izpodbijana odločitev upravnega organa krši njeno pravico do sodnega varstva, kar naj bi bilo evidentno tudi iz odločbe ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji, v delu, ki se nanaša na H.H., češ da tožena stranka napačno tolmači vsebino pojma dejansko življenje in središče življenja. Po mnenju tožnice sploh ni potrebno, da bi prihajala v Slovenijo, da bi preverila, ali ima pravice do ponovnega urejanja statusa ali ne, češ da je že iz izkušenj njenih prijateljev ugotovila, da si nihče ni mogel urediti statusa, kar naj bi izhajalo tudi iz citirane odločbe ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji.

13. Tožnica meni, da v celoti izpolnjuje vse predpisane pogoje, določene v 1. členu ZUSDDD, češ da je dejansko živela v Sloveniji in je imela tudi stalno prebivanje na dan 23. 12. 1990 ter še vse do 26. 2. 1992. Poleg tega je dne 25. 6. 1991 imela tudi državljanstvo nekdanje SFRJ, kar po njenem mnenju pomeni, da je bila njena odsotnost upravičena in da je potrebno upoštevati potrdilo, ki ji ga je izdala sama tožena stranka. Po stališču tožnice je maksimalna desetletna odsotnost protiustavna ter v tem delu napačno ugotovljen rok oziroma čas, od katerega se ta rok šteje v tožničinem primeru.

14. Dalje v tožbi še navaja, češ da „izpodbijana odločitev tožene stranke navaja, da se rok šteje od trenutka izbrisa in ne glede na dejstvo, da je tožnik bil mladoletna oseba. To pomeni, da upravne enote imajo neenako upravno prakso, nasprotno členu 22. Ustave“. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Tožena stranka je po pozivu sodišča, v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem obrazloženo odgovarja na tožbene navedbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

16. Tožba ni utemeljena.

17. V obravnavanem primeru sta upravna organa prve in druge stopnje na podlagi določil ZUSDDD, po presoji sodišča utemeljeno zavrnila tožničino zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZUSDDD, oziroma njeno pritožbo zoper uvodoma navedeno prvostopenjsko zavrnilno odločbo. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev pravilno utemeljujeta oba upravna organa prve in druge stopnje, v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa in s citiranimi določili ZUSDDD, na katerih temeljita njuni odločitvi, ter se na njune razloge, da jih ne ponavlja, v celoti sklicuje na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

18. V obravnavani zadevi je na podlagi določil ZUSDDD Upravna enota z izpodbijano odločbo odločila o tožničini prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnica vložila, kot državljanka druge države naslednice nekdanje SFRJ, dne 19. 7. 2013 na predpisanem obrazcu, skupaj s prilogami.

19. Po določilu 1. člena ZUSDDD se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v njej tudi dejansko živi, na njegovo prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

20. Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) sta opredeljena v 1.č členu ZUSDDD. Po navedenem določilu dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Odsotnost iz RS pa je upravičena, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju, ne glede na razlog, ni bila daljša od enega leta. Pogoj dejanskega prebivanja pa je izpolnjen tudi, če je odsotnost, zaradi razlogov, določenih v 3. odstavku 1.č člena, med katerimi je naveden tudi odhod osebe iz RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva trajala do pet let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

21. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica prišla v RS v letu 1979 in se dne 3. 10. 1979 zaposlila v tovarni Planika v Kranju, kjer ji je zaposlitev prenehala dne 11. 8. 1991, kot izhaja iz podatkov njene delovne knjižice, ki jo je s svojo vlogo z dne 19. 7. 2013 predložila sama tožnica. V Kranju je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 prijavljeno tudi stalno prebivališče, in sicer od 21. 9. 1984 dalje na naslovu ..., vse do 26. 2. 1992, ko ji je prijava stalnega prebivališča na navedenem naslovu prenehala, ker so zanjo začele veljati določbe Zakon o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj). Prav tako med strankama ni sporno, da tožnica v RS vse od meseca avgusta 1991 dalje v RS ni živela vse do izdaje izpodbijane dokončne upravne odločbe in da tudi v času izdaje obeh upravnih odločb dejansko ne živi v RS ter da se je v RS poskušala vrniti enkrat, in sicer po navedbah same tožnice v mesecu februarju ali marcu 1992, vendar neuspešno, ker so jo zavrnili na meji, skupaj z njeno družino, zaradi neveljavnih dokumentov. V obravnavani zadevi je med strankama sporna razlaga oziroma uporaba določil 3. in 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD.

22. Kot je sodišče navedlo že uvodoma, se v celoti strinja z ugotovitvami obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da tožnica ni uspela izkazati pogoja dejanskega življenja v RS za relevantno obdobje ter da sta oba upravna organa prve in druge stopnje relevantno obdobje pravilno štela kot obdobje, za katerega bi v tožničinem primeru moral biti izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS, v skladu z določbo 4. odstavka 1. č člena. Sporno za tožnico, ki uveljavlja, da je bila celotna njena odsotnost upravičena ter očita protiustavnost določilu o maksimalni desetletni dopustni odsotnosti, tako tudi ostaja vprašanje, ali je imela Upravna enota pravico od tožnice zahtevati, da predloži podatke o dejanskem življenju od leta 1991 dalje, ob nespornem dejstvu, da se tožnica v RS vse od svojega odhoda iz RS v mesecu avgustu 1991 vse do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni potem v RS nikoli vrnila. Sodišče prav nasprotno od tožnice meni, da je pri tem prvostopenjski upravni organ postopal pravilno in zakonito, v materialnopravnem okviru določil 1. in 2. člena v povezavi s 1. alinejo 3. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 1.č člena ZUSDDD ter v skladu z določili 1. in 2. odstavka 140. člena v zvezi s 145. in 146. členom ZUP, v posebnem ugotovitvenem postopku, ki se je začel na izrecno zahtevo tožnice, z njeno vlogo z dne 19. 7. 2013, prav zaradi ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja glede izpolnjevanja predpisanega zakonskega pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, glede na to, da tožnica ni predložila nikakršnih dokazil o dejanskem življenju v RS po tem, ko je z družino zapustila RS v mesecu avgustu 1991, ko ji je tudi prenehalo delovno razmerje v tovarni Planika Kranj dne 11. 8. 1991. 23. Povedano še drugače je prvostopenjski upravni organ pravilno, prav na podlagi vloge tožnice z dne 19. 7. 2013, začel posebni ugotovitveni postopek, ki ga je vodil v skladu z določili 145. člena ZUP, po katerem se izvede posebni ugotovitveni postopek v vseh primerih, razen ko gre za skrajšani ugotovitveni postopek po določilih 144. člena ZUP. Da za skrajšani ugotovitveni postopek iz 144. člena ZUP v tem primeru ne gre, je očitno že na podlagi okoliščine, da je sama tožnica v dokazne namene predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem poimensko navedenih prič in z vpogledom listin, ki jih je v fotokopiji predložila skupaj s svojo vlogo z dne 19. 7. 2013. Navedeno namreč posledično pomeni, da je Upravna enota morala v tem primeru voditi posebni ugotovitveni postopek skladno z določili 145. člena ZUP, med katerim je tudi ustno zaslišala tri s strani tožnice poimensko predlagane priče in se na njihove izjave oprla tudi v izpodbijani odločbi. Tožnica uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke 1. odstavka 237. člena ZUP, češ da ni prejela vabila na ustno zaslišanje predlaganih prič in da ji tako ni bilo omogočeno zastavljanje vprašanj pričam. Četudi se sicer strinja s tožnico, da gre za kršitev pravil postopka po določilih ZUP (3. točka 3. odstavka 146. člena ZUP), ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnica vabljena na ustna zaslišanja prič, ki jih je sama predlagala, vendar sodišče v konkretnem primeru meni, da ne gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 1. odstavka 237. člena ZUP. To pa iz razloga, ker je bila tožnica, še preden je bila izdana prvostopenjska odločba, s posebnim dopisom Upravne enote z dne 27. 3. 2014 pisno seznanjena z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter je v danem roku dne 20. 4. 2014 vložila tudi svoj pisni Odgovor na dopis Upravne enote z dne 27. 3. 2014, ki ga je Upravna enota vsebinsko tudi upoštevala pri sprejeti odločitvi.

24. Prav tako je po presoji sodišča pravilen zaključek obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da tožničina odsotnost iz RS ni posledica vojne na območju Hrvaške, oziroma posledica nezmožnosti vrnitve v RS zaradi vojnih razmer v tej državi v smislu 4. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnica namreč ni, razen svoje trditve, v tej smeri predlagala izvedbe kakršnihkoli dokazov, ki bi izkazovali upravičen razlog za odsotnost iz RS na podlagi 4. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Pač pa je po presoji sodišča logično prepričljivo utemeljeno stališče tožene stranke, da bi se lahko po koncu vojne ali pa mimo države, kjer je bilo vojno območje, tožnica lahko vrnila in nadaljevala z dejanskim življenjem v RS, tako da je tudi po mnenju sodišča prvostopenjski organ pravilno odločil, da je bil odhod tožnice iz RS posledica izbrisa, kot to določa 1. alineja 1. odstavka 1.č člena ZUSDDD.

25. Sodišče po povedanem ugotavlja, da je bilo ravnanje obeh upravnih organov prve in druge stopnje skladno tako z ustavnim načelom zakonitosti delovanja uprave iz 1. in 2. odstavka 120. člena Ustave, prav tako pa tudi z zahtevami iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD ter določbami ZUP, na podlagi katerih je Upravna enota pridobila izjave v postopku na podlagi predloga tožnice zaslišanih prič, ki jim je tožena stranka v celoti sledila ter pravilno ugotovila, da tožnica ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v času svoje odsotnosti poskušala vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS v nadaljnjem obdobju petih let, torej po zaključku prvega petletnega obdobja, šteto od 26. 2. 1992 dalje, za katerega sta upravna organa štela tožničino odsotnost za upravičeno iz razloga po 1. alineji 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožbeni očitek, češ da „toženi organ očitno ne verjame tožniku in pričam, ampak je sploh nejasno zakaj“, je po povedanem neutemeljen, saj sta se oba upravna organa prve in druge stopnje pri odločitvi oprla na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno, med drugim, tudi na podlagi in v skladu z navedbami v postopku zaslišanih prič, ki jih je predlagala sama tožnica in ki je tudi bila pred izdajo izpodbijane odločbe z vsebino izjav prič, ki jih je sama predlagala, tudi pisno seznanjena z dopisom Upravne enote z dne 27. 3. 2014 ter hkrati pozvana, da se v danem roku izjavi o navedenih dejstvih in predloži morebitna dodatna dokazila glede izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v RS. Še zlasti zato, ker tožnica v svojem pisnem Odgovoru na dopis Upravne enote z dne 27. 3. 2014, ki ga je vložila dne 20. 4. 2014, ni prav v ničemer nasprotovala navedbam v postopku zaslišanih prič, ampak je tudi sama izrecno navedla: „Zaradi šolanja otrok v Srbiji, vlagatelj se do konca šolanja otrok ni poskusil vrniti nazaj v Republiko Slovenijo.“

26. V zvezi s tožbenim očitkom glede neustavne razlage določbe 3. in 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD sodišče tožnici pojasnjuje enako, kot je že večkrat pojasnjevalo v drugih primerljivih zadevah, na primer v sodbi št. IV U 50/2012, z dne 11. 6. 2013, da je bila novela ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejeta prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD pa je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji (ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI) so bili v obravnavnem primeru, kot rečeno, upoštevani pravilno, tako za obdobje od 1992 do 1997, kot obdobje od leta 1998 do leta 2002. Kar nadalje pomeni tudi to, da tožnica ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da naj bi v zadevi, kakršna kot je obravnavana, za izpolnitev pogoja iz 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD dokaznemu standardu glede dokaznega bremena stranke v upravnem postopku zadostila že zgolj strankina z ničemer dokazno podkrepljena navedba o ustnem poizvedovanju, oziroma preverjanju informacij glede možnosti za morebitno vrnitev, brez da bi stranka v upravnem postopku dejansko in konkretno izkazovala svoje poizkušanje vrniti se in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

27. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločitev upravnih organov prve in druge stopnje v obravnavani sporni zadevi po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.