Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi omogočiti zagovor in mu podati pisno seznanitev z očitanimi kršitvami, ki jih je kasneje navedla v izredni odpovedi. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da okoliščine, ki jih je navajala tožena stranka, in sicer nesoglasja med strankama, tožnikova zapustitev delovnega mesta, tožnikovo zanikanje kršitev, ne predstavljajo okoliščin, ki bi toženo stranko razbremenile obveznosti, da tožniku zagotovi zagovor v postopku podaje izredne odpovedi, v smislu drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da so v odpovedi zapisane kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, časovno, krajevno in po vsebini nekonkretizirane in pavšalne, da na njihovi podlagi ni mogoče presoditi, ali sploh predstavljajo hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi ne njihove pravočasnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2020 in da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 21. 7. 2020, ampak je trajalo do 1. 11. 2020 (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje 21. 7. 2020 do 1. 11. 2020 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v vsa obvezna zavarovanja ter mu od vsakomesečne bruto plače v višini 886,63 EUR obračuna davke in prispevke, neto plačo pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Naložilo ji je, da tožniku iz naslova neizplačanih plač plača za mesec april 2020 znesek 168,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2020 do plačila, za maj 2020 znesek 67,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2020 do plačila, za junij 2020 znesek 194,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2020 do plačila, za julij 2020 znesek 168,69 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2020 do plačila ter od neto zneskov obračuna bruto zneske in od njih odvede pripadajoče davke in prispevke, kar tožnik zahteva iz naslova zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Naložilo ji je, da tožniku plača nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2020 v znesku 327,16 EUR bruto in zakonske zamudne obresti od neto zneska, ki tečejo od 24. 8. 2020 do plačila, kar tožnik zahteva iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka oziroma jih zanjo plačati na račun sodišča (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (pravilno: ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče sledilo zgolj izvajanjem in trditvam tožnika in povsem spregledalo trditve tožene stranke, ki zato v postopku ni uživala enakega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da ZDR-1 glede zagovora delavcev v postopku izredne odpovedi predvideva možnost, da delodajalec zagovora ne izvede v primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. To izrecno izhaja iz določila drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in se je na to določilo tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo tudi sklicevala. Tožena stranka je pojasnila, da so se razprave o odpovednih razlogih med pravdnima strankama vrstile praktično vsakodnevno, tožnik pa je očitke delodajalca brez argumentov zavračal in zanikal, kljub temu da so bile kršitve evidentne. Tožena stranka je tožniku očitala hude kršitve, in sicer uživanje alkohola na delovnem mestu in vožnjo službenega vozila v vinjenem stanju. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v zvezi z neizvedbo zagovora tožnika, so drugačni, kot jih je navajala tožena stranka v tem postopku. Tožena stranka ni trdila, da zagovora ni izvedla iz razloga nesoglasij in zaradi tožnikove zapustitve delovnega mesta, temveč iz razloga, ker je razprava o odpovednih razlogih (vinjenem stanju tožnika na delovnem mestu in vožnji tožnika v vinjenem stanju) potekala vsakodnevno. Prav iz razloga, ker sta pravdni stranki vsak dan razpravljali o kršitvah, ki jih je izvrševal tožnik med delovnim časom, je bil v konkretnem primeru izpolnjen z zakonsko predviden dejanski stan, ki od delodajalca ne zahteva izvedbe zagovora. Glede časovne izpolnitve kršitve je tožena stranka sodišču navedla, da gre za dejanja, ki jih je tožnik vršil vsakodnevno. Trditve tožene stranke, da je bil tožnik večkrat vinjen, bi lahko potrdila priča A.A., ki pa ga sodišče iz neznanih razlogov ni zaslišalo. Vsekakor je vsakodnevno uživanje alkohola na delovnem mestu, vožnja v vinjenem stanju, odklanjanje dela ter opravljanje dela za druge delodajalce takšen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Zato je v celoti nesprejemljiva odločitev sodišča, da je izredna odpoved nezakonita in da mora tožena stranka tožniku plačati plače za obdobje julij do november 2020. Nezakonita in nesprejemljiva pa je tudi odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožniku izplačati dodatne neto zneske plače iz razloga, ker je štelo, da je bil med njima sklenjen dogovor za plačilo 6,00 EUR neto na uro. Pisna pogodba je ključen dokaz o višini plače, tožnik je takšno pogodbo podpisal in se strinjal z njeno vsebino, zato je odločitev sodišča, ki je toženi stranki naložilo plačilo plače za čas od julij do november 2020 v višjem znesku, kot je bil dogovorjen s pogodbo, neutemeljena. Če bi se tožena stranka in tožnik dogovorila za plačilo 6,00 EUR na uro neto, bi to vsekakor vpisala v pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa imamo na eni strani listino, ki priča o pisnem dogovoru o plačilu plače, na drugi strani pa diametralne izpovedi pravdnih strank glede tega, sodišče pa je kljub temu odločilo v prid ustnih trditev tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da nobeden izmed očitkov iz izpodbijane izredne odpovedi ni opredeljen ne krajevno ne časovno, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Navedel je, da je sodna praksa pri opredelitvi pravice delavca do zagovora enotna, in ker tožena stranka tožnika ni vabila na zagovor ter ni izkazala, da bi obstajale utemeljene okoliščine, zaradi katerih mu zagovora ni bila dolžna zagotoviti, je vsekakor izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se je sodišče oprlo le na trditve tožnika, da mu ni omogočila zagovora, in da je sodišče povsem spregledalo trditve in izpoved tožene stranke kot delodajalca in zato tožena stranka v sodnem postopku ni uživala enakega sodnega varstva. V izpodbijani sodbi je sodišče navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih in se opredelilo do vseh bistvenih navedb tožene stranke. Sodišče je obrazložilo, zakaj ni zaslišalo priče A.A., ki ga je predlagala tožena stranka. Tožena stranka je namreč predlagala zaslišanje priče le o tem, da ni bilo potrebe po zagovoru tožnika in bi naj priča predvsem izpovedal o prepirih delodajalca s tožnikom ter da je tožnik po prepiru zapustil delovno mesto. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da četudi bi bile resnične okoliščine, da je tožnik zapustil delovno mesto zaradi prepira z delodajalcem, le-to ne odveže tožene stranke obveznosti, da tožniku v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotovi zagovor. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje te priče v zvezi z dokazovanjem okoliščin, da je tožena stranka tožniku in priči vsakodnevno izročala zneske v gotovini. Da tožena stranka tožniku ni izročala gotovine vsakodnevno, izhaja že iz izpovedi tožene stranke. Tožena stranka niti ni trdila, da bi priča vedel izpovedati, kaj sta bila tožnik in tožena stranka dogovorjena glede višine pripadajoče neto plače. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče v celoti spregledalo njene trditve in da ji kot delodajalcu v sodnem postopku, ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic kot tožniku.

7. Med strankama je bilo nesporno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2019 za določen čas od 22. 7. 2019 do 1. 11. 2020 na delovnem mestu slikopleskar ter da sta v 5. členu pogodbe o zaposlitvi določila bruto plačo tožnika v višini 886,63 EUR mesečno za polni delovni čas. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved dne 22. 7. 2020 zaradi očitanih kršitev: izsiljevanje plačila višje urne postavke z grožnjo, da bo sicer dal prijavo inšpektoratu za delo, vsakodnevno pitje alkohola na delovnem mestu kljub opozorilom delodajalca in vožnja službenega vozila v vinjenem stanju, večkratna poškodba službenega vozila, odklanjanje dela oziroma sprenevedanje, da ne ve, kaj mora delati, čeprav bi nekdo z njegovimi izkušnjami moral brez težav samostojno opravljati naloženo delo. Tožniku je očitala namerno zavlačevanja delovnih nalog, da je prihajal na delo utrujen zaradi izvajanja dela na črno, izven delovnega časa in s tem nezmožnost opravljanja danih del v normalnem času. V odpovedi je navedla, da je bil tožnik glede kršitev večkrat opozorjen v prisotnosti sodelavcev.

8. Med strankama je bilo nesporno, da tožena stranka tožnika ni vabila na zagovor ter mu je odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila po pošti. Tožena stranka tožnika predhodno tudi ni seznanila z očitanimi kršitvami, ki jih navaja v izredni odpovedi. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki določa, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalcu.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi omogočiti zagovor in mu podati pisno seznanitev z očitanimi kršitvami, ki jih je kasneje navedla v izredni odpovedi. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da okoliščine, ki jih je navajala tožena stranka, in sicer nesoglasja med strankama, tožnikova zapustitev delovnega mesta, tožnikovo zanikanje kršitev, ne predstavljajo okoliščin, ki bi toženo stranko razbremenile obveznosti, da tožniku zagotovi zagovor v postopku podaje izredne odpovedi, v smislu drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Navedene okoliščine, ki pravzaprav pomenijo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso tiste, zaradi katerih ne bi bilo treba omogočiti zagovora delavcu. Obstoj odpovednega razloga in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njegove odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičujejo opustitve zagovora. Prepričanje delodajalca, da je kršitev delavca storjena in da bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more vplivati. Stališče, da tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel doseči drugačne odločitve delodajalca, temelji na zmotni predpostavki, da za opustitev pravice do zagovora zadošča že samo dejstvo kršitve. Tudi prepričanje delodajalca, da se delavec zagovora ne bo udeležil, ni utemeljen razlog, zaradi katerega mu ni dolžan omogočiti zagovora, torej da ni dolžan delavca povabiti na zagovor in ga seznaniti z očitanimi kršitvami. Glede na navedeno je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi niso obstajale okoliščine, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora. Tožena stranka bi morala tožniku vročiti pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, da bi izpolnil obveznost delodajalca pred odpovedjo, kot je določeno v drugem odstavku 85. člena ZDR-1. 10. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da so v odpovedi zapisane kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, časovno, krajevno in po vsebini nekonkretizirane in pavšalne, da na njihovi podlagi ni mogoče presoditi, ali sploh predstavljajo hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi ne njihove pravočasnosti. Glede na navedeno, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2020 in ter da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 21. 7. 2020, temveč je trajalo do 1. 11. 2020, ko bi se izteklo dogovorjeno trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

11. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da bi sodišče lahko upoštevalo samo višino plače, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, in da ne bi smelo upoštevati ustnega dogovora o plači, na katerega se je skliceval tožnik. Obe stranki sta potrdili gotovinske transakcije za opravljeno delo oziroma dodatke k pogodbi o zaposlitvi, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče moralo izključno upoštevati določbo pogodbe o zaposlitvi o plači. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se stranki dogovorili o plači s pogodbo o zaposlitvi, vendar pa sta se tudi ustno dogovorili o dejanski višini tožniku pripadajočih prejemkov.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP), tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.