Jedro

Pravilno je stališče, da je v konkretnem primeru začel teči subjektivni 15-dnevni rok z dnem zagovora tožnice, ko je tožena stranka dejansko ugotovila, da je ona ponaredila podpise. Tožena stranka se je tega dne seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tako razlogovanje je povsem razumno, saj bi v nasprotnem primeru delodajalca silili, da izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, ko se prvič pojavi sum o obstoju razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalcu je potrebno omogočiti, da se prepriča, da je njegov sum utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.6.2003 in da je tožena stranka dolžna nakazati tožeči stranki plačo za obdobje od 10.6.2003 do 30.6.2003, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2003 dalje do plačila in ji od zneskov plač plačati vse prispevke in davke, v roku 8 dni. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati znesek 4.310.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2003 dalje do plačila in povrniti stroške postopka. Sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka šele na podlagi zagovora dne 5.6.2003 izvedela, da so podani razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da takšno stališče neupravičeno širi rok, v katerem lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi. Opozarja na določbe 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki ne postavlja nikakršnega roka, v katerem mora delodajalec opraviti zagovor, na podlagi katere se ugotovi po stališču sodišča obstoj razlogov za izredno odpoved. Iz dopisa tožene stranke z dne 26.5.2003 izhaja, da je tožena stranka že dne 22.5.2003 govorila o poneverbi, dne 23.5.2003 pa je bil sestanek, na katerem so kot nesporno ugotovili, da je tožeča stranka podpise ponaredila. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo-določbe 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih, ko je odločilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pred iztekom 15-dnevnega roka. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožeče stranke predstavljalo tako hudo kršitev, zaradi katere je neutemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja. Med pravdnima strankama namreč ni sporno, da zaradi ravnanja tožeče stranke tožena stranka ni bila v ničemer oškodovana, zato ni jasno, kakšna je povezava med varnostjo poslovanja tožene stranke in protipravnim ravnanjem tožeče stranke. Če je tožena stranka lahko nadaljevala delovno razmerje s tožečo stranko od 21.5.2003 do 10.6.2003, bi lahko nadaljevala še v obdobju od 10.6.2003 do 30.6.2003. Tožeča stranka vztraja na stališču, da ob pravilni uporabi materialnega prava pridemo do zaključka, da je tožeča stranka kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbo 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih pa mora delodajalec v tem primeru tožečo stranko pred redno odpovedjo pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

Sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, ki bi stopila v veljavo dne 30.6.2004, med pravdnima strankama ni bila sklenjena pisno, kar je med strankama nesporno. Je pa tožeča stranka sprejela sklep uprave z dne 27.5.2003, iz katerega izhaja, da bo tožeči stranki delovno razmerje prenehalo 30.6.2003 in da bo iz tega naslova prejela odhodnino. Pravice in obveznosti pravdnih strank so bile tako v celoti dogovorjene, v ponudbi tožene stranke, z dne 15.1.2003 so navedeni vsi relevantni podatki. Zaključek sodišča v zvezi z delom denarnega zahtevka je zato v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je začel teči subjektivni 15-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga že dne 23.5.2003, ko je bil sestanek pri toženi stranki, na katerem naj bi kot nesporno ugotovili, da je tožeča stranka podpise ponaredila. Po določbi 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Tako navedena določba določa subjektivni in objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da zakon sploh nima roka in da ga lahko delodajalec prilagaja z datumom, ko opravi zagovor. Delodajalec je vezan na 6-mesečni objektivni rok, razen v primeru kaznivega dejanja, ko se le-ta podaljša na ves čas, ko je možen kazenski pregon. Stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru začel teči subjektivni 15-dnevni rok z dnem zagovora tožnice, ko je tožena stranka z njo razčistila in dejansko ugotovila, da je ona ponaredila podpise, je pravilno, saj se je tožena stranka tega dne seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tako razlogovanje je povsem razumno, saj bi v nasprotnem primeru delodajalca silili, da izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, ko se prvič pojavi sum o obstoju razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalcu je potrebno omogočiti, da se prepriča, da je njegov sum utemeljen. Najkasneje se delodajalec o tem prepriča takrat, ko delavcu omogoči zagovor, določen v 2. odstavku 83. člena ZDR. V primeru drugačnega razumevanja zakonskih določb, bi bilo namreč lahko onemogočeno, da delodajalec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvede zagovor, upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, ki zahteva določen čas za vročanje vabil, kar bi lahko celo privedlo do tega, da bi že zaradi spoštovanja rokov z vročanjem vabila, potekel 15-dnevni subjektivni rok. Tako razumevanje pa je vsekakor v nasprotju z zakonom. Zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi tožena stranka morala tožnici redno odpovedi pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga in opraviti postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnica uporabila žig, do katerega je imela dostop na svojem delovnem mestu in ponaredila podpise delavk sektorja finančne operative, s čimer je ponaredila listino in je imelo dejanje znake kaznivega dejanja ponarejanja listin, je to utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Zatrjevanje tožnice, da ponareditev listine ni imelo škodljivih posledic za toženo stranko, na dejstvo, da sama ponareditev listine pomeni dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, nima nobenega vpliva. Zato je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Glede na zgoranjo obrazložitev sicer ni več potrebno presojati zavrnitve tožbenega zahtevka za vzpostavitev delovnega razmerja in plačilo 4.310.000,00 SIT, saj je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče tožeči stranki le še pojasnjuje, da ima ZDR, ki je stopil v veljavo 1.1.2003, posebno določbo v 79. členu, v kateri je izredno določeno, da sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi velja le v primeru, če je sklenjen v pisni obliki. Drugi odstavek 79. člena namreč izrecno določa: "Sporazum, ki ni sestavljen v pisni obliki, je neveljaven". Torej je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da stranki nista sklenili sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Kot pa je bilo že navedeno, tudi v primeru, če bi bil tak sporazum sklenjen, je tožnici pred datumom, ko naj bi ji delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma, le-to prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP.