Jedro

Ureditev po 9. členu ZSVarPre-E ne uporablja več izraza "vrednost", pač pa "višina", načelo socialne države (2. člen Ustave RS) in niti besedilo ZD ne narekuje valorizacije dane pomoči pri omejitvi dedovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu kot bistveno ugotovilo (I.), katere nepremičnine spadajo v zapuščino, da zakonitih dedičev po zapustniku ni, da je Republika Slovenija (RS) predlagala omejitev dedovanja, in sicer za valorizirani znesek socialne denarne pomoči ter varstvenega dodatka, ki jo je zapustnik za časa življenja prejel, skupaj 34.445,38 EUR, in da je Občina A. predlagala omejitev dedovanja za plačane pogrebne stroške v znesku 1.342,18 EUR. Sklenilo je (II.), da se dedovanje omeji v celoti, in sicer v korist RS za znesek 25.464,89 EUR, kar je seštevek obračunanih nominalnih zneskov, danih zapustniku, to je 95 % zapustnikovega premoženja, v korist Občine A. pa za 1.342,18 EUR, kar je 5 % zapustnikovega premoženja. Glede na navedene deleže je odredilo ustrezne vpise v zemljiško knjigo.

2.Zoper sklep se pritožuje RS, in sicer v delu ki se nanaša na omejitev dedovanja v njeno korist in posledično odrejeni vpis v zemljiško knjigo. Predlaga ustrezno spremembo, in sicer tako, da se poveča omejitev v njeno korist v višini zahtevane valorizirane vrednosti izplačanih socialnih denarnih prejemkov in varstvenega dodatka 34.583,92 EUR. To bi predstavljalo 96,26 % vrednosti zapustnikovega premoženja. Pri tem se sklicuje na dikcijo 128. čl. Zakona o dedovanju, ki pravi, da se omejitev dedovanja izvede upoštevaje vrednost prejete pomoči, kar vodi do sklepa, da ne gre za znesek nominalne izplačane pomoči. Taka dikcija je vsebovana tudi v predlogu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre-C). Poleg tega se pritožba sklicuje še na Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS 2/94 (sklep II Ips 492/92), ki je, da upoštevaje inflacijo nominalni znesek prejete pomoči ne bi ustrezal njeni vrednosti.

3.Občina A. je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.128. člen Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list SRS št. 15/76 in 23/78) določa omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno pomoč družbene skupnosti. Dedovanje se v takem primeru omeji do višine vrednosti prejete pomoči.

6.Vrhovno sodišče RS je 28. 1. 1993 v zadevi II Ips 492/92 izreklo, da gre pri 128. čl. ZD za vrednost dane pomoči, ki predstavlja vrednost tistega dela zapustnikovega premoženja (v trenutku smrti), ki je enaka prejeti družbeni pomoči - da torej ne gre za nominalni seštevek plačanih oskbrnin.

7.Vendar je to pritožbeno sodišče 3. 4. 2025 v zadevi I Cp 855/2024 obrazložilo, da je navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje pritožnica, nastalo v času, ko omejitev dedovanja za varstveni dodatek in denarno socialno pomoč še ni bila urejena s posebnim predpisom (9. čl. ZSVarPre-E). Kot pomembno razlikovalno okoliščino je navedlo tudi, da je bila v obdobju, ko je VS RS odločalo, zelo visoka inflacija.

8.To stališče, ki je vodilo do zavrnitve enakega predloga RS kot v predmetnem postopku, torej predloga za omejitev dedovanja v višini valorizirane vrednosti prejete pomoči, je pravkar (14. 5. 2026) sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 67/2025. Na dopuščeno revizijsko vprašanje:

Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge (in prve) stopnje, da se pri omejitvi dedovanja vrednosti dane socialne pomoči ali varstvenega dodatka ne usklajujeta z indeksom cen življenjskih potrebščin, torej ne valorizira(ta)?

je odgovorilo pritrdilno. Poudarilo je ureditev po 9. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre-E), ki ne uporablja več izraza "vrednost", pač pa "višina", in načelo socialne države (2. čl. Ustave RS) ter to, da niti besedilo ZD ne narekuje valorizacije dane pomoči pri omejitvi dedovanja.

9.Tako se pokaže, da pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje pritožnica, niso podani, kot tudi ne tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 163. čl. ZD pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.