Jedro

Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki vplivajo na opravljanje osnovnih življenjskih potreb, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi tožnik izpolnjeval pogoje, kot so določeni v določbah ZPIZ-2. Zakon ne govori o občasni zmožnosti za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, temveč mora biti ugotovljeno, da tožnik določenih osnovnih življenjskih opravil, ki so naštete v 101. členu, ne more več samostojno opravljati niti ob osebnih prizadevanjih niti ob pomoči ortopedskih pripomočkov. Le v takem primeru se upravičencu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2017 in št. ... z dne 6. 2. 2017 ter da je po pravnomočnosti sodbe tožena stranka dolžna tožniku izdati posebno odločbo o pravici in višini do dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnikovi stroški bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitev povzelo le del tožnikove izpovedi in sicer, da tožnik še vedno vozi avtomobil in da prometne nesreče še ni imel. Svojo odločitev pa je povsem nekritično oprlo na pridobljeno izvedensko mnenje. V celoti je prezrlo tožnikovo izpoved, da ni sposoben samostojnega obuvanja in sezuvanja, da gre pogosto kar oblečen spat, saj se težko obleče in sleče, včasih se ne umiva, težko se hrani, saj se mu tresejo roke, včasih jih tudi ne more premikati. V zvezi z opravljanjem fizioloških potreb je tožnik tudi izpovedal, da potrebuje plenice. Ker sodišče ni upoštevalo celotne izpovedbe tožnika, pri čemer tudi ni navedlo razlogov, zakaj tega dela ni upoštevalo, to pomeni, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zaključek, da lahko posameznik večino življenjskih opravil opravlja samostojno predpostavlja, da lahko posameznik v vsakem trenutku, ko se pojavi potreba za izvedbo določenega opravila, izvede življenjsko opravilo, saj le-to omogoča kvalitetno in polno življenje. Zgolj dejstvo, da lahko posameznik določeno življenjsko opravilo izvede občasno (ne pa vedno), po mnenju tožnika ne zadostuje za zaključek, da je posameznik sposoben samostojno izvajati določeno življenjsko opravilo. Ker sodišče vsega tega ni upoštevalo, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Če bi sodišče v celoti upoštevalo tožnikovo izpoved ter omenjeno stališče tožnika v zvezi z uporabo materialnega prava, bi sodišče lahko ugotovilo, da tožnik večino osnovnih življenjskih opravil ni več zmožen opravljati samostojno, kar pomeni, da so s tem izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 2. 2017. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Ps 1493/2017 z dne 9. 11. 2017 zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo prej citiranih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Zoper tako odločitev je tožnik vložil pritožbo in pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Psp 50/2018 z dne 29. 3. 2018 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča. V sodbi so navedena odločilna dejstva, kar pomeni, da tudi ne gre za bistveno kršitev določb postopka v smeri, kot se tožnik zavzema v pritožbi.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V prvem odstavku 101. člena pa je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prvega odstavka omenjenega člena ali, kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Izvedenec je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu in tožnika tudi osebno pregledal. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik večino osnovnih življenjskih opravil, čeprav s težavo, še vedno opravlja samostojno in da mu za opravljanje osnovnih življenjskih potreb do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni bila potrebna stalna pomoč in postrežba drugega. Že sodišče prve stopnje je podrobno povzelo izvedensko mnenje, kjer sodni izvedenec obrazlaga, kako je z opravljanjem osnovnih življenjskih potreb. Tožnik na podano izvedensko mnenje ni podal konkretnih pripomb.

9. Po stališču pritožbenega sodišča je sodni izvedenec svoje mnenje ustrezno strokovno obrazložil in tudi pojasnil svoje ugotovitve glede opravljanja osnovnih življenjskih potreb. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki vplivajo na opravljanje osnovnih življenjskih potreb, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi tožnik izpolnjeval pogoje, kot so določeni v že citiranih določbah ZPIZ-2. Zakon ne govori o občasni zmožnosti za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, temveč mora biti ugotovljeno, da tožnik določenih osnovnih življenjskih opravil, ki so naštete v 101. členu, ne more več samostojno opravljati niti ob osebnih prizadevanjih niti ob pomoči ortopedskih pripomočkov. Le v takem primeru se upravičencu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Za odločitev tako ne more biti ključna zgolj izpovedba tožnika, temveč je sodišče dolžno presoditi tudi druge dokaze. Kot je to določeno v 8. členu ZPP, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

10. V sporni zadevi se je presojalo stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru, da se je tožniku kasneje zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo, kar vpliva tudi na opravljanje osnovnih življenjskih opravil, pa lahko tožnik pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.