Jedro

V zvezi z vprašanjem upravičenosti začasne zastopnice do povračila stroškov in plačila nagrade je pomembno le, da je bila (na tožnikov predlog) postavljena s strani sodišča prve stopnje, da ni bila razrešena in da je svojo nalogo opravila. Ker ni bila razrešena, ima s strani sodišča prve stopnje prisojeno plačilo (povračilo) svojo (pravno) podlago v sklepu, s katerim je bila postavljena.

Začasna zastopnica, ki je svojo nalogo opravila, je bila postavljena na pritožnikov predlog. Zato je ne le v skladu z zakonom, ampak tudi z razlogi pravičnosti, da je prav on dolžan slednji nastale stroške tudi povrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 15.5.2014: - zaradi delnega umika tožbe za plačilo najemnine za marec 2010 v višini 330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 1.3.2010 dalje do plačila in za plačilo zneska 237,00 EUR dne 25.3.2009 ter zneska 330,00 EUR dne 26.5.2009 pravdni postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), - v preostalem tožbenemu zahtevku ugodilo (II. točka izreka), - priznalo stroške začasne zastopnice odvetnice AA v višini 432,49 EUR in odločilo, da se ti po pravnomočnosti odločbe o odmeri stroškov v roku 8 dni začasni zastopnici nakažejo iz sredstev založenega predujma (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec v roku 15 dni od prejema odločbe tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.027,04 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka izpodbijane odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev v tem delu razveljavi (s stroškovno posledico). Sklicuje se na določbo 82. člena ZPP oziroma povzema določbo drugega odstavka 83. člena ZPP. Poudarja, da toženec, čeprav je to možnost imel, pred sodiščem konkretno ni nastopil. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15.5.2014 ter odgovora na tožbo z dne 14.11.2013 izhaja, da je začasna zastopnica prišla v stik z njim in ga seznanila s predmetnim postopkom oziroma dejstvom zoper njega vložene tožbe. Sama okoliščina zelo konkretizirane vsebine odgovora na tožbo kaže na to, da je toženec z začasno zastopnico sodeloval že pred podajo odgovora na tožbo. Kljub temu pravdnega postopka ni prevzel. Iz zapisnika o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 15.5.2014 pa je razvidno, da je začasna zastopnica izrecno navedla, da je uspela (preko CSD) kontaktirati s tožencem. V obravnavanem primeru gre za evidentno zlorabo procesnih pravic s strani toženca oziroma za lažno (prirejeno) „neznanost prebivališča.“ Toženec je izkoristil inštitut začasnega zastopnika. Začasna zastopnica, ki je tožencu zlorabo procesnih pravic celo omogočila, ni upravičena do stroškov, ki so ji bili priznani. Razlogi za postavljenega začasnega zastopnika so prenehali že pred podajo odgovora na tožbo. Z dnem, ko je začasna zastopnica prišla v stik s tožencem, je bil slednji obveščen o vloženi tožbi, o njeni vsebini in predmetnem postopku. O tem je bila začasna zastopnica dolžna obvestiti sodišče, ki bi jo moralo razrešiti. V nadaljevanju se pritožnik sklicuje na pojasnilo sodišča prve stopnje podano v 27. točki obrazložitve izpodbijane odločbe in poudarja, da stroškov začasne zastopnice ni moč poravnati iz predujma, ki ga je dne 21.11.2012 založil za vročitev preko osebe, ki vročanje opravlja kot registrirano dejavnost (in ne torej za potrebe toženčevega začasnega zastopnika). Sklicuje se na določbo 270. člena ZPP in poudarja, da omenjeni zakon ne daje zakonske podlage za to, da naj bi bil predujem splošen ter na razpolago za katerekoli stroške. Tudi iz razlogov pravičnosti naj bi bilo potrebno preprečiti, da se stroški začasnega zastopnika črpajo iz založenega predujma.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odvetnica AA iz Kranja je bila na tožnikov predlog s strani sodišča prve stopnje s sklepom z dne 13.9.2013 tožencu postavljena kot začasna zastopnica. Vloga oziroma naloge začasne zastopnice so ji bile torej naložene s strani sodišča, zaradi česar jih je bila dolžna opravljati vse do morebitne razrešitve (s strani organa, ki jo je postavil). Ker iz predmetnega spisa ni razvidno, da bi bila razrešena (tega ne zatrjuje niti pritožnik), je upravičena do povračila vseh nastalih stroškov in plačila nagrade za opravljeno zastopanje. Obsežno pritožbeno navajanje, da so razlogi za začasno zastopstvo (tekom postopka na prvi stopnji) prenehali in da naj bi šlo celo za zlorabo te institucije s strani toženca (pri čemer naj bi mu pomagala tudi sama začasna zastopnica), je že iz tega razloga neutemeljeno. V zvezi z vprašanjem upravičenosti začasne zastopnice do povračila stroškov in plačila nagrade je pomembno le, da je bila (na tožnikov predlog) postavljena s strani sodišča prve stopnje, da ni bila razrešena in da je svojo nalogo opravila. Ker ni bila razrešena, ima s strani sodišča prve stopnje prisojeno plačilo (povračilo) svojo (pravno) podlago v sklepu, s katerim je bila postavljena.

6. Tožnik, ki se v pritožbi sklicuje, da naj bi bilo tako iz odgovora na tožbo kot samega zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15.5.2014 razvidno, da je bil toženec dosegljiv (ter da se namenoma ni udeležil postopka) oziroma da naj bi nastopile okoliščine iz drugega odstavka 83. člena ZPP(1) (glej tudi 5. in 6. točko obrazložitve sklepa z dne 13.9.2013), tekom postopka na prvi stopnji tega nikoli ni navajal oziroma predlagal, da naj se začasna zastopnica iz tega razloga razreši.(2) Okoliščine, na katere se sklicuje v pritožbi (in sicer vsebino odgovora na tožbo oziroma navedbe začasne zastopnice podane na naroku dne 15.5.2014), je nedvomno poznal že v postopku na prvi stopnji. Njegovi pritožbeni očitki so tudi iz tega razloga neprepričljivi. Takšna ocena pa v celoti velja tudi za njegovo apeliranje na razloge pravičnosti (češ da izgledov za izterjavo prisojenih stroškov od toženca ni). Pritožnik namreč popolnoma spregleda, da je bil on tisti, ki je v postopku predlagal postavitev začasnega zastopnika tožencu, katerega je sodišče prve stopnje samo zato tudi lahko postavilo (glej prvi odstavek 82. člena ZPP). Začasna zastopnica, ki je svojo nalogo opravila, je bila torej postavljena na njegov predlog. Zato je ne le v skladu z zakonom (glej peti odstavek 82. člena ZPP) ampak tudi razlogi pravičnosti (na katere se pritožnik sklicuje), da je prav on dolžan slednji nastale stroške (oziroma nagrado za opravljeno delo) tudi povrniti.

7. Predmet pritožbe lahko predstavlja le odločitev sodišča in ne obrazložitev. V skladu z navedenim pritožnikovo nestrinjanje z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v 27. točki obrazložitve izpodbijane odločbe (in sicer da se bo del začasni zastopnici priznanega povračila stroškov oziroma nagrade - nad zneskom 300,00 EUR - izplačal iz predujma, ki ga je tožnik plačal za postavitev vročevalca oziroma njegove stroške), ne predstavlja upoštevnega predmeta pritožbenega izpodbijanja (pravilneje pritožbenega preizkusa), zaradi česar se do teh navedb pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

8. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZPP)

(2) Kar je glede na pritožbeno poudarjanje, da naj bi šlo v konkretnem primeru (celo) za zlorabo institucije začasnega zastopnika, še toliko bolj nenavadno.