Jedro

Če obsojenec ni prišel na glavno obravnavo, se je pravici, da bi ob zaslišanju priče postavljal vprašanja, odrekel. Okoliščina, da je zdravnik izvedenec oškodovanca zaradi poškodb pregledal pred tremi leti, ne more biti razlog za to, da isti zdravnik ne bi bil postavljen za izvedenca travmatološke stroke.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega A.C. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je A.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ ter mu izreklo 500.000,00 SIT denarne kazni; v plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 1.9.2006 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. V zahtevi, ki je po vsebini enaka njihovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajajo: da je izvedensko mnenje podal izvedenec, ki bi moral biti izločen iz razloga 39. člena v zvezi s 44. členom in 5. točko prvega odstavka 236. člena ZKP, ker je kot lečeči zdravnik oproščen dolžnosti pričanja, zato se sodna odločba na njegov izvid in mnenje ne more opirati ter je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; da izvedenec ni vpogledal v zdravstveni karton oškodovanca in svojega dela ni mogel opraviti celovito; da je pooblaščenka oškodovanca v spisu vpogledala v nasprotju s pravno normo in sodno prakso, ki vpogleda v spis pred zaslišanjem oškodovanca ne dovoljuje, ker sodišče v sodbi ni obrazložilo zakaj je dovolilo vpogled pooblaščenki oškodovanca v spis pred zaslišanjem oškodovanca, je podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodba nima razloga o odločilnem dejstvu; da je na glavnih obravnavah dne 14.4.2004 in 10.9.2004 bil oškodovanec prisoten ob zagovoru obsojenca, zato na njegovo izpoved ni mogoče opreti sodne odločbe; da je zaslišanje prič na glavni obravnavi dne 1.4.2005, ki se je začela znova, bilo protipravno, ker so bile priče pred tem prisotne na glavni obravnavi ob zaslišanju drugih prič, na te izpovedbe sodišče ne sme opreti sodne odločbe; da je bil zapisnik o ogledu narejen v nasprotju z določbo tretjega odstavka 79. člena ZKP, saj sodnica ni narekovala zapisnikarju, temveč je diktirala; da je obramba na glavni obravnavi dne 17.6.2005 ponudila izdatne dokazne predloge, predvsem glede na dejstvo, da sta se tako organ pregona kot pooblaščenka oškodovanca v končnem govoru izdatno sklicevala na pričo J.; da je na glavni obravnavi dne 9.9.2005 sodišče zaslišalo pričo kljub nasprotovanju zagovornika, čeprav obsojenec na tej glavni obravnavi ni bil prisoten, njegova navzočnost pa je bila nujna, ker je sodišče opravilo glavno obravnavo in pričo I.P. zaslišalo kljub nestrinjanju obrambe, da se opravi glavna obravnava brez prisotnosti obsojenca, da bi lahko sam postavil vprašanja priči in se z njo soočil, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; da je bil na glavni obravnavi dne 26.10.2005 spremenjen obtožni predlog, njegova vsebina pa je v nasprotju z vsebino predloga za pregon in kazensko ovadbo; da iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo vsi objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker ni konkretizirana prepovedana posledica in ni jasno, kdaj naj bi poškodba nastala; da sodišče ni preizkusilo navedb obsojenca, da se je oškodovanec poškodoval sam doma, ni zaslišalo predlaganih prič, zavrnilo predlog za poizvedbe pri gospodarski družbi, ki tiska formularje zdravstvenega kartona, ob dolgoletnem sporu med oškodovancem in obsojencem je povsem življenjsko, da bi oškodovanec lahko izkoristil situacijo in obsojenca obtožil za poškodbo, ta pa bi lahko nastala tako nekaj dni pred kot nekaj dni po času iz obtožnega predloga; z zavrnitvijo dokaznega predloga za vpogled v zdravstveni karton oškodovanca, je bila obsojencu onemogočena ustavna pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave RS; da je po mnenju obrambe sporno zaslišanje priče D.G., zdravnice, ker ni opravila svoje zdravniške dolžnosti, v zdravstveni karton ob zatrjevanem obisku oškodovanca le-tega sploh ni vpisala in ga je lahko vpisala le za nazaj, zato bi moralo sodišče skladno z določbo prvega odstavka 145. člena ZKP zoper omenjeno zdravnico nemudoma vložiti kazensko ovadbo, ne pa da opre svojo sodbo na njeno izpovedbo; da sodišče ni opravilo predlagane uradne poizvedbe pri gospodarski družbi, ki tiska formularje zdravstvenega kartona, sicer bi z gotovostjo lahko ugotovilo, da vpisi vanj, na katerih gradi obrazložitev obsodilne sodbe, niso mogli nastati takrat kot to ugotavlja samo; da je obrazložitev sodbe pomanjkl jiva v delu subjektivnega odnosa storilca do kaznivega dejanja; da ne drži drugostopna ugotovitev, da pritožnika ob zatrjevanju relativnih kršitev nista zatrjevala vzročne zveze med njimi in nepravilno in nezakonito prvostopno sodbo, to sta navajala v pritožbi v zvezi s tem, da so se priče seznanile z dokaznim postopkom in se nanj lahko pripravile, tako da so svoja zaslišanja prilagodile zaslišanju drugih prič in izpovedno nasprotovale zagovoru obsojenca, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe; da bi morali zapisniki o zaslišanju prič, kjer je prišlo do relativne kršitve določb kazenskega postopka biti na podlagi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izločeni, na zapisnike, ki pa jih sodišče ni vpogledalo in prebralo na novo začeti glavni obravnavi, pa ni mogoče opreti sodne odločbe. Najmanj kar je moč izpodbijanima sodbama očitati je po mnenju vložnikov, da obstaja precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev (427. člen ZKP), ki ni povzročen le z zagovorom obsojenca, pač pa izvira iz sfere samega oškodovanca in organov odkrivanja in pregona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

3. Vrhovna državna tožilka K.K. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 3.11.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenec in zagovornika seznanjeni dne 28.3.2007. Zagovornika sta v zvezi z odgovorom državne tožilke podala pisno izjavo dne 28.5.2007. B - 1. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je sklicevanje obsojenčevih zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo. Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, in v konkretni zadevi ga Vrhovno sodišče ni ugotovilo (kljub obširnim navedbam o dejanskem stanju v zahtevi obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicujejo), tudi ni dolžno razlagati, zakaj ne; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi opr. št. I Ips 78/2000 z dne 7.11.2001 presodilo, da je razlog, zaradi katerega osebe iz 236. člena ZKP ne morejo biti postavljene za izvedenca na podlagi 251. člena ZKP, njihova povezanost z obdolžencem, zaradi katere obstoji dvom o njihovi nepristranskosti, to je lahko tudi razlog za njihovo izločitev na podlagi 39. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZKP; – da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah presodilo (na primer opr. št. I Ips 375/2001 z dne 4.4.2001), da se v primeru obsodilne sodbe, v zvezi s samim kaznivim dejanjem, kot odločilna dejstva štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) ter da niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev o posamezni stvari (sodba opr. št. I Ips 173/2005 z dne 22.6.2005).

B - 2. 6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navajajo, katero določbo kazenskega zakona naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da iz opisa dejanja ne izhajajo vsi objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker ni konkretizirana prepovedana posledica ter da ni jasno, kdaj naj bi poškodba nastala, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

7. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec oškodovanca tako telesno poškodoval, da je bila zaradi tega začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo s tem, ko ga je dne 7.4.2001 na dvorišču stanovanjske hiše zgrabil in porinil po hribu navzdol, zaradi česar je oškodovanec zadobil zlom desne ključnice. Opis dejanja tako vsebuje v uvodnem delu navedbo zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, abstraktnemu delu sledi njegova konkretizacija, ki poleg časovne opredelitve in izvršitvenega ravnanja obsojenca, vsebuje tudi opis poškodbe. Čeprav v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ob opredelitvi poškodbe - zlom desne ključnice, ni ponovljen opis iz abstraktnega dela - da je bila zaradi te poškodbe začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo, uvodna navedba v povezavi s konkretizacijo glede časa in načina storitve dejanja, ne daje podlage za sklepanje, da dejanje opisano v izreku sodbe, nima vseh njegovih zakonskih znakov (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi opr. št. I Ips 157/2004 in I Ips 19/2005). Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišče prve stopnje je razviden tudi čas storitve kaznivega dejanja. Zato Vrhovno sodišče navedbam zagovornikov, da v konkretnem primeru po opisu ne gre za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ne more pritrditi. V kolikor pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da glede na izvedeni dokazni postopek ni jasno, kdaj naj bi poškodba oškodovanca nastala, pa drugače kot izpodbijana pravnomočna sodba ocenjujejo izvedene dokaze glede te okoliščine. S tem pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo z navedbami, da iz zdravniškega spričevala za oškodovanca z dne 6.9.2001 (katerega so vložniki sodišču predložili šele ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti) izhaja, da je izvedensko mnenje v tej zadevi podal izvedenec, ki bi moral biti izločen iz razloga 39. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZKP in ki je po določbi 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP oproščen dolžnosti pričanja, ker gre za lečečega zdravnika, zaradi česar se sodna odločba na njegovo mnenje ne sme opirati. Zagovorniki so k zahtevi za varstvo zakonitosti priložili fotokopijo Kliničnega centra Ljubljana, OE Kirurška služba, Travmatološka klinika o (ponovnem) pregledu oškodovanca dne 6.9.2001 (prvič je bil oškodovanec pregledan dne 3.6.2001, ko je diagnozo postavil po pregledu oškodovanca dr. Z.P.), katerega je opravil dr. A.A.; navedeno listino so zagovorniki, kot to izhaja iz navedb v zahtevi, pridobili iz pravdnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani.

9. Sodišče prve stopnje je z odredbo z dne 10.5.2004 odredilo izvedenstvo telesnih poškodb, ki so bile prizadejane oškodovancu in izdelavo izvedenskega dela zaupalo stalnemu sodnemu izvedencu dr. A.A. Odredba je bila vročena obsojencu dne 21.5.2004, njegovim zagovornikom pa dne 20.5.2004, vendar izločitve izvedenca niso zahtevali. Pisno izvedensko mnenje z dne 10.6.2004 je bilo obsojencu vročeno 18.6.2004, zagovornikom pa dne 17.6.2004, na izvedensko pisnih pripomb niso podali. Izvedenec je bil v navzočnosti obsojenca in zagovornika zaslišan tudi na glavni obravnavi dne 6.5.2005. Do konca postopka pred sodiščem prve stopnje izločitve izvedenca iz razloga 6. točke 39. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP, obramba tako ni zahtevala. Šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje so zagovorniki z navedbo, da je "zdravniški list z dne 6.9.2001 podpisal izvedenec, ki je kasneje v tej kazenski zadevi opravil izvedensko delo, torej izvedenec, ki je obdolženca zdravil - ob tej procesni situaciji bi moralo sodišče smiselno uporabiti 39. člen ZKP v zvezi s 44. členom ZKP, pa tudi 236/5 člen ZKP", izrazili dvom v nepristranskost izvedenca. To pritožbeno navedbo je sodišče druge stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je navedba protispisna, ker iz celotnega spisovnega gradiva, predvsem pa iz priložene zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi dr. A.A., ki je v tej zadevi opravil izvedensko delo, pred tem zdravil bodisi obsojenca bodisi oškodovanca.

10. Po določbi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Po določbi prvega odstavka 251. člena ZKP se za izvedenca ne sme postaviti, kdor ne sme biti zaslišan kot priča (235. člen ZKP), ali kdor je oproščen dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP), kot tudi ne tisti, proti kateremu je bilo kaznivo dejanje storjeno; če pa je bil postavljen, se sodna odločba ne sme opirati na njegov izvid in mnenje.

11. Določba 236. člena ZKP omogoča oprostitev pričevanja, ki jo lahko izkoristijo v tem členu navedene osebe. Pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja je določena v korist navedenih oseb in ne obdolženca. Če bi bile namreč dolžne pričati, bi te osebe, zaradi tesnih družinskih vezi (sorodniki) ali posebnega razmerja zaupnosti (verski spovednik, odvetnik, zdravnik) lahko prišle v položaj, da bi morale izpovedovati v škodo obdolženca, na katerega jih veže to razmerje. Gre torej za privilegij dan v korist oseb navedenih v 236. členu ZKP, da bi ne prišle v položaj, ko bi morale izpovedovati v škodo obdolženca, na katerega jih veže določeno razmerje. Razlog, zaradi katerega osebe iz 236. člena na podlagi 251. člena ZKP ne morejo biti postavljene za izvedence, je drugačen. Zaradi njihove povezanosti z obdolžencem lahko obstoji namreč dvom v njihovo nepristranskost. To pa je lahko razlog za izločitev izvedenca na podlagi določbe 6. točke 39. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZKP.

12. Glede na navedeno, sodišče s postavitvijo izvedenca dr. A.A., ki je tri leta pred tem pregledal oškodovanca, na čigar izvedensko mnenje se je v razlogih sodbe sodišče tudi oprlo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izvedenec dr. A.A. očitno pomislekov v svojo nepristranskost (6. točka 39. člena ZKP) ni imel. Njegove izločitve pa od prejema odredbe o postavitvi izvedenca do konca glavne obravnave in zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje nista zahtevala ne obsojenec ne zagovorniki. Stranka, ki izločitve ne zahteva v roku iz drugega odstavka 41. člena ZKP, izločitve kasneje ne more več zahtevati, ker je prekludirana (drugi odstavek 41. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP). Le v primeru, če bi bila izločitev izvedenca zahtevana in bi jo sodišče zavrnilo (za kar pa v tem primeru ne gre), bi lahko Vrhovno sodišče v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti presojalo, ali gre za izločitveni razlog po 6. točki 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP, ali je sodišče v postopku pred pravnomočnostjo sodbe kršilo določbe kazenskega postopka o izločitvi izvedenca in ali je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

13. Enako kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo tudi z navedbo "da bi zapisniki o zaslišanju prič, kjer je prišlo do relativne bistvene kršitve določb ZKP, morali biti na podlagi 371/1-8 člena ZKP izločeni; na zapisnike, ki pa jih sodišče ni vpogledalo in prebralo na novo začeti glavni obravnavi, pa že po naravi stvari ni moč opreti sodne odločbe" ter da "je bilo drugostopno sodišče opozorjeno, da prvostopno sodišče potem, ko se je glavna obravnava začela znova, ni ne vpogledalo in ne prebralo zapisnikov in listin, ki jih je vzelo v dokazno oceno v dotedanjem postopku, na dokaze, ki niso bili izvedeni ni moč opreti sodne odločbe". Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niso konkretno navedli, na katere zapisnike o zaslišanju prič (in katerih) se očitek kršitve zakona nanaša, niti v zahtevi niso navedli zapisnikov, ki jih sodišče ni prebralo na novo začeti glavni obravnavi in na katere je sodbo oprlo. Čeprav zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa (prvi odstavek 424. člena ZKP) zahteve jasno, da mora vložnik zahteve konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa zagovorniki v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka niso storili, zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb o kršitvi postopka ni moglo presojati.

14. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je bila opravljena glavna obravnava in zaslišana priča I.P. kljub nestrinjanju obrambe, da se opravi glavna obravnava brez prisotnosti obsojenca, saj je bila njegova prisotnost nujna, da bi lahko priči sam postavil vprašanje in se z njo soočil. Enako kršitev so zagovorniki uveljavljali tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila pravilna ocena sodišča prve stopnje, da obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi dne 9.9.2005 ni bila nujna, ker je bila na tej glavni obravnavi zaslišana le priča - medicinska sestra I.P., ki je potrdila obsojenčevo navedbo, da je dr. G. na njeno zahtevo prinesla zdravstveni karton oškodovanca.

15. Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je tudi pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Tej pravici se lahko obdolženec odpove izrecno ali pa s konkludentnim ravnanjem (na primer izostanek z glavne obravnave, za katerega ne navede utemeljenih razlogov). Če je glavna obravnava opravljena v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku, ki določajo pogoje za sojenje v nenavzočnosti, stori sodišče bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker opravi glavno obravnavo brez oseb, katerih navzočnost na njej je po zakonu nujna. V skrajšanem postopku je v skladu z določbo prvega odstavka 442. člena ZKP glavno obravnavo mogoče opraviti tudi v nenavzočnosti obdolženca, če so izpolnjeni pogoji: da je bil obdolženec v redu povabljen, da je bil pred tem že zaslišan in da njegova navzočnost ni nujna.

16. Na glavno obravnavo dne 9.9.2005 sta bila obsojenec in zagovornik pravilno vabljena. Obsojenec se glavne obravnave ni udeležil, razloga za svoj izostanek ni pojasnil, niti ni tega storil na tej glavni obravnavi navzoč obsojenčev zagovornik. Presoja o tem, ali so izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti iz prvega odstavka 442. člena ZKP, ali pa gre za tehtne razloge, ki narekujejo preložitev glavne obravnave, je pridržana sodišču. Kot izhaja iz zapisnika s te glavne obravnave, je sodišče takšno presojo opravilo in sprejelo sklep o "nadaljevanju" glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca. Na tej glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč zagovornik, je sodišče zaslišalo pričo I.P. (za katero stranke niso imele vprašanj), zatem pa glavno obravnavo preložilo na 19.10.2005. Glede na navedeno so neutemeljene navedbe zagovornikov v zahtevi, da niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP za sojenje v nenavzočnosti obdolženca in ki nujnost obsojenčeve navzočnosti na tej glavni obravnavi utemeljujejo z navedbo, da bi obsojenec lahko priči sam postavil vprašanje in se z njo soočil in so zato neutemeljene navedbe o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenec je namreč imel možnost zaslišati pričo, vendar se je z neprihodom na glavno obravnavo tej pravici sam odrekel. 17. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavljajo tudi z navedbo, da je dne "26.2.2003 v spisu vpogledala pooblaščenka oškodovanca v nasprotju s pravno normo in sodno prakso, ki vpogleda v spis pred zaslišanjem oškodovanca ne dovoljuje" in ker sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni pojasnilo razlogov, zakaj je pooblaščenki oškodovanca dovolilo vpogled v kazenski spis, gre po mnenju vložnikov za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka glede pomanjkanja razloga o odločilnem dejstvu, zakaj je sodišče prve stopnje dovolilo predhoden vpogled v kazenski spis. Te navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, za katere zagovorniki niso navedli, katero zakonsko določbo naj bi sodišče s tem prekršilo, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

18. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni pojasnilo, zakaj je pooblaščenki oškodovanca dovolilo vpogled v spis preden je bil oškodovanec zaslišan. Ni pa moč pritrditi navedbam zagovornikov v zahtevi, da gre zato v sodbi za izostanek razlogov o odločilnem dejstvu. S tem v zvezi se Vrhovno sodišče na tem mestu, v izogib ponavljanju kaj so odločilna dejstva, sklicuje na razloge in stališča navedena v svojih odločbah opr. št. I Ips 375/2001 in I Ips 173/2005; pri tem pa glede na dejstvo, da je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo, ugotavlja, da dovoljenje sodnice pooblaščenki oškodovanca za vpogled v spis, preden je bil na glavni obravnavi zaslišan oškodovanec, tudi ni bil v nasprotju z določbo tretjega odstavka 59. člena ZKP.

19. Navedbam zagovornikov, da je obrazložitev izpodbijane pravnomočne sodbe pomanjkljiva v delu subjektivnega odnosa storilca do kaznivega dejanja ter glede oškodovančeve nezmožnosti za delo, s čimer nakazujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče obsojenčevo krivdo - eventualni naklep obrazložilo (stran 8 do 9 sodbe sodišča prve stopnje, stran 8 sodbe sodišča druge stopnje). Opirajoč se na izpoved oškodovanca ter prič V.B., B.B., Š.C. ter J.J., zdravnice B.K. in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke pa je sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe izključilo tudi v zagovoru obsojenca nakazovano poškodbo oškodovanca ob padcu po stopnicah ter zaključilo, da je zaradi zloma desne ključnice, ki je nastala v posledici ravnanja obsojenca, ko je oškodovanca porinil po brežini, bila oškodovančeva rama za štiri mesece oslabljena tako, da je bila njegova zmožnost za delo za ta čas zmanjšana (stran 8 sodbe sodišča prve stopnje, stran 6 do 7 sodbe sodišča druge stopnje).

20. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da zavrnitev dokaznih predlogov obrambe v zvezi s predhodnim samopoškodovanjem oškodovanca, tudi tistih, ki bi omogočili preverbo izpovedbe njegove osebne zdravnice, predvsem pa vpogled v zdravstveni karton oškodovanca, v katerega ni vpogledal niti izvedenec, pomeni onemogočanje obsojenčeve ustavne pravice iz 3. alineje prvega odstavka 29. člena Ustave in da je na glavni obravnavi dne 17.6.2005 obramba ponudila izdatne dokazne predloge, predvsem glede na dejstvo, da sta se tako organ pregona kot pooblaščenka oškodovanca v končnem govoru izdatno sklicevala na pričo J. Te navedbe zagovornikov je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljane kršitve pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti razen zavrnitve dokaznega predloga obrambe za vpogled v zdravniški karton oškodovanca, niso konkretno navedli, katerim dokaznim predlogom obrambe sodišče ni ugodilo.

21. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 19.10.2005 izhaja, da je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v zdravstveni karton oškodovanca ter da je tudi zagovornik (ob zaslišanju oškodovančeve lečeče zdravnice) na tej glavni obravnavi vpogledal v zdravstveni karton oškodovanca. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče predlog obrambe za vpogled v zdravstveni karton oškodovanca zavrnilo. Tudi iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v zdravstveni karton oškodovanca, zavrnilo pa predlog obrambe za fotokopiranje celotnega zdravstvenega kartona oškodovanca z obrazložitvijo, da se obravnavana kazenska zadeva nanaša izključno na obiske oškodovanca pri zdravniku v mesecu aprilu 2001 in predhodni vpisi z obravnavano kazensko zadevo nimajo nikakršnega pomena. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe pa je kot nepotrebne zavrnilo s strani obrambe predlagane poizvedbe pri gospodarski družbi, ki je izdala formularje, v katere zdravniki vpisujejo obiske bolnikov, ker v verodostojnost zdravstvenega kartona oškodovanca ni podvomilo (sodba sodišča prve stopnje stran 9, sodba sodišča druge stopnje stran 5 do 6). Ker se je sodišče tako obrazloženo opredelilo do predlogov obrambe za izvedbo dokaza s fotokopiranjem zdravstvenega kartona oškodovanca in poizvedb pri gospodarski družbi ter jih kot nepotrebne zavrnilo, je zadostilo kriterijem ustavno-sodne presoje glede kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca. V ostalem pa Vrhovno sodišče navedb obsojenčevih zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi pravice do obrambe, zaradi nedoločnih in nekonkretiziranih navedb o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe, niti ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

22. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je po mnenju vložnikov vplivala na dokazno oceno in uporabo prava, uveljavljajo tudi z navedbami, da je bil na glavni obravnavi dne 14.4.2004 in 10.9.2004 oškodovanec prisoten ob zagovoru obsojenca, zato na njegovo izpoved ni mogoče opreti sodne odločbe; da je zaslišanje prič na glavni obravnavi dne 1.4.2005, ki se je začela znova, bilo protipravno in je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj so bile priče pred tem prisotne na glavni obravnavi ob zaslišanju drugih prič, seznanile so se z dokaznim postopkom in se nanj lahko pripravile tako, da so svoje zaslišanje prilagodile zaslišanju drugih prič in izpovedno nasprotovale zagovoru obsojenca, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe ter da je na glavni obravnavi dne 26.10.2006 prišlo do spremembe obtožnega predloga, ki je v nasprotju z vsebino predloga za pregon in kazensko ovadbo.

23. Po določbah Zakona o kazenskem postopku, ki v členih 318 do 334 urejajo začetek glavne obravnave, zaslišanje obdolženca ter dokazni postopek, sodnik po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti, napoti priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zaslišanju. Pritrditi je navedbam zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče na (prvi) glavni obravnavi dne 14.4.2004, ko oškodovanca med zagovorom obsojenca ni napotilo iz razpravne dvorane, ravnalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 319. člena ZKP. Enako tudi na glavni obravnavi dne 10.9.2004, ki se je začela znova. Vendar pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti niso obrazložili, kako je navedena postopkovna kršitev vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zmotno pa je stališče zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da zato na izpoved oškodovanca ni mogoče opreti sodne odločbe, saj po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za nezakonit ali nedovoljen dokaz iz 18. člena ZKP, ki bi ga bilo potrebno zato izločiti iz spisa.

24. Navedbam obsojenčevih zagovornikov v zahtevi, da se glavna obravnava dne 1.4.2005 začela znova, Vrhovno sodišče ne more pritrditi, ker so na v nasprotju s podatki spisa: glavna obravnava dne 1.4.2005 je bila nadaljevanje glavne obravnave začete dne 23.2.2005. Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da je v nasprotju s podatki spisa navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je "na glavni obravnavi dne 26.10.2005 obd. spremenil obtožni predlog", ker tega dne glavne obravnave sploh ni bilo. Zagovorniki, ki v zahtevi bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavljajo tudi z navedbo, da je zaslišanje prič na glavni obravnavi 1.4.2005 bilo protipravno, ker so bile priče pred tem navzoče na glavni obravnavi ob zaslišanju drugih prič, pa v zahtevi ne navajajo in ne obrazložijo, zaslišanje katerih prič naj bi bilo na tej glavni obravnavi protipravno. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb o kršitvah postopka ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

25. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je bil zapisnik o ogledu narejen v nasprotju z določbo tretjega odstavka 79. člena ZKP, saj sodnica ni narekovala zapisnikarju, temveč je diktirala. Ker iz zapisnika ne izhaja, da je bil posnet na diktafon, je to v nasprotju z določbo 84. člena ZKP.

26. Iz podatkov spisa je razvidno, da je na glavni obravnavi dne 6.5.2005 sodnica sprejela sklep, da se dne 31.5.2005 ob 10. uri opravi ogled na kraju samem, še pred ogledom pa bo ob 9.30 uri sodišče na njegovem domu zaslišalo pričo J.J. Sodišče je zaslišanje priče J.J., pri katerem so bili navzoči tudi državna tožilka, oškodovanec in njegova pooblaščenka ter obsojenec in njegov zagovornik, dne 31.5.2005 opravilo. O tem zaslišanju je bil sestavljen zapisnik pisan na roko, katerega prepis se nahaja v spisu na listovni številki 141 do 142. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v nadaljevanju tega prepisa navedene ugotovitve sodišča ob ogledu opravljenem dne 31.5.2005 ob 10.15 uri, ki vsebujejo tudi izjave na ogledu navzočih oškodovanca in obsojenca. Ta listina je bila dne 9.6.2005 vročena zagovornikom skupaj z vabilom na glavno obravnavo dne 17.6.2005. Na tej glavni obravnavi je zagovornik na zapisnik podal pripombe, ne obsojenec ne zagovornik pa sodišču nista predlagala, da ogled kraja ponovno opravi, kljub temu, da se je glavna obravnava nadaljevala zatem še 9.9. in 19.10.2005. 27. Po določbi prvega odstavka 84. člena ZKP lahko sodnik odredi, da se posamezno preiskovalno dejanje (ogled) posname z napravo za zvočno ali slikovno snemanje. Kljub snemanju posameznega procesnega dejanja pa mora sodnik o tem dejanju sestaviti še zapisnik na način, kot je to določeno v členih 79 do 82 ZKP. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče s tem, ko o ogledu ni naredilo zapisnika, kršilo določbo prvega odstavka 79. člena ZKP. Ker pa gre za kršitev določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, mora vložnik zahteve, ki tako kršitev postopka uveljavlja, obrazložiti vpliv te procesne kršitve na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (podana mora biti ali vsaj verjetno izkazana vzročna zveza med uveljavljano procesno kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane pravnomočne sodbe), tega pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjujejo.

28. Zagovorniki, ki v zahtevi navajajo, da se obrambi zdi sporno zaslišanje priče D.G., ker omenjena priča ni opravila svoje zdravniške dolžnosti, poleg tega v zdravstveni karton ob zatrjevanem obisku oškodovanca le-tega sploh ni vpisala in ga je lahko vpisala za nazaj ter da bi sodišče zoper navedeno zdravnico moralo vložiti kazensko ovadbo, ne pa da opre svojo sodbo na njeno izpoved, v zahtevi ne obrazložijo, katero določbo zakona naj bi sodišče z zaslišanjem priče D.G. prekršilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je zaznamek o obisku oškodovanca pri zdravniku dne 9.4.2001 v oškodovančev zdravstveni karton zabeležila oškodovančeva lečeča zdravnica B.K. (ki je na glavno obravnavo tudi prinesla oškodovančev zdravniški karton, katerega je sodišče vpogledalo) in na katere izpoved se je sodišče glede obiska oškodovanca pri zdravniku dne 9.4.2001 zaradi poškodbe rame v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi oprlo in ne D.G. (lečeča zdravnica obsojenca), kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo zagovorniki. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno (stran 8), zakaj je sodišče dokaz z zaslišanjem obsojenčeve lečeče zdravnice D.G. izvedlo in kako ga ocenjuje. Zakaj bi moralo sodišče glede na njeno izpoved, da je kot osebna zdravnica obsojenca vpogledala v zdravstveni karton oškodovanca (katerega ji je na njeno zahtevo prinesla medicinska sestra I.P.) izključno zaradi obsojenčevega zatrjevanja, da naj bi ob pregledu oškodovanca izjavila, da mu ničesar ni; po pregledu oškodovančevega zdravstvenega kartona pa je ugotovila, da oškodovanca ni nikoli pregledala, niti v njegovem kartonu ni nobenega njenega zapisa, na takšno njeno izpoved ne smelo opreti sodbe, temveč bi po mnenju zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti moralo zoper njo vložiti kazensko ovadbo, zahteva ne pojasni. S takšnimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, enako pa tudi z navedbami, da vpisi v oškodovančev zdravstveni karton niso mogli nastati takrat, kot to ugotavlja sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe, da izvedenec medicinske stroke, ki ni vpogledal v zdravstveni karton oškodovanca, svojega dela ni opravil celovito ter izražajo pomisleke v verodostojnost izpovedb oškodovanca, oškodovančeve žene in priče V.B., zagovorniki ne soglašajo z dokazno oceno, kot jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejelo sodišče. S tem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavljajo kršitev zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

C.

29. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala. Zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

30. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je lastnik kmetije in zemljišč ter nima preživninskih obveznosti) ter trajanja in zamotanost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.