10. 10. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Ivana Prilasnika iz Libelič na seji dne 10. oktobra 2001

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 2. člena Odloka o taksi za obremenjevanje okolja (Medobčinski uradni vestnik, št. 17/96) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik izpodbija Odlok o taksi za obremenjevanje okolja (v nadaljevanju Odlok), ki ga je sprejel Občinski svet Občine Dravograd in s katerim je predpisana taksa za obremenjevanje površinskih in podzemnih voda in za ustvarjanje vseh vrst komunalnih odpadkov. Pobudnik izpodbija Odlok v tistem delu, ki se nanaša na takso za obremenjevanje voda, posebej pa še drugi odstavek 2. člena Odloka. Del Odloka, ki se nanaša na takso za obremenjevanje voda, naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 2. člena in s petim odstavkom 80. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. - v nadaljevanju ZVO), po katerih naj bi lokalna skupnost ne bila pristojna za predpisovanje takse za obremenjevanje površinskih in podzemnih voda. Takso za obremenjevanje voda je namreč že predpisala država, zato naj bi bila z izpodbijanim aktom prekoračena pristojnost lokalne skupnosti. Določbe drugega odstavka 2. člena Odloka pa naj bi bile v neskladju z Ustavo zaradi tega, ker uvajajo obveznost plačevanja takse tudi za tiste prebivalce, ki niso uporabniki vodovodnega sistema v upravljanju občinskega javnega komunalnega podjetja.

2.Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes za vložitev pobude s tem, da je zavezanec za plačevanje sporne takse in da mu je bilo z odločbo Župana Občine Dravograd že naloženo plačilo odmerjene takse.

3.Odgovor na pobudo je v imenu Občine Dravograd kot nasprotne udeleženke poslal Župan. V odgovoru zanika navedbe pobudnika in navaja, da je bil Odlok izdan v skladu z določbami ZVO, ki določajo sistem takse za obremenjevanje okolja. Odlok naj bi bil v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZVO, po katerem mora onesnaževalec plačati takso za obremenjevanje voda, in s petim odstavkom 80. člena ZVO, po katerem lahko takso za obremenjevanje okolja predpiše tudi lokalna skupnost, kadar onesnaževanje zadeva samo prebivalce lokalne skupnosti. Po 26. členu ZVO je kot obvezna lokalna javna služba navedena tudi oskrba z vodo ter odvajanje in čiščenje komunalnih in padavinskih voda. Te obvezne lokalne javne službe samostojno, neposredno in obvezno zagotavlja lokalna skupnost. Izpodbijana ureditev je tako po navedbah v odgovoru v skladu z ZVO, saj z njo občina uvaja obveznost plačevanja takse za obremenjevanje voda v dejavnosti, ki se organizira kot obvezna lokalna javna služba. Glede očitka, da je taksa uvedena tudi za tiste prebivalce, ki niso uporabniki komunalnega vodovodnega sistema, je v odgovoru navedeno, da so onesnaževalci voda tudi tisti prebivalci, ki se oskrbujejo z vodo iz lastnih ali skupinskih vodnjakov in ki odvajajo to vodo v greznico, kanalizacijo ali v zemljo in odprte vodotoke. Zato naj bi bilo prav, da so kot zavezanci navedeni tudi oni.

B.

4.Z izpodbijanim odlokom je predpisana taksa za obremenjevanje površinskih in podzemnih voda in za ustvarjanje vseh vrst komunalnih odpadkov. Taksa je uvedena z namenom manjšega obremenjevanja okolja in racionalne rabe naravnih dobrin v Občini. Zavezanci za plačilo takse so vse pravne in fizične osebe, ki so uporabniki komunalnih dejavnosti, objektov in naprav ter vodovodnih sistemov v upravljanju občinskega javnega komunalnega podjetja. Ker pa obremenjujejo vode tudi uporabniki, ki niso vezani na navedene komunalne sisteme, so po Odloku zavezanci za plačilo takse tudi pravne in fizične osebe, ki se oskrbujejo z vodo iz lastnih ali skupinskih vodnjakov in ki odvajajo to vodo v greznice, kanalizacijo ali v zemljo in odprte vodotoke.

5.V 147. členu Ustave je določeno, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Možnost predpisovanja takse za obremenjevanje okolja določa ZVO. Za predpisovanje navedenih taks so v petem odstavku 10. člena in v 80. členu ZVO postavljena naslednja načela:

- zaradi spodbujanja manjšega obremenjevanja okolja lahko lokalne skupnosti predpišejo takse v skladu s tem in drugim zakonom; - onesnaževalec plača takso za obremenjevanje vode, tal, zraka in za ustvarjanje odpadkov;

- osnova za plačilo takse je vrsta in količina onesnaževanja; - višino takse, načine njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za znižanje in opustitev plačevanja predpiše Vlada;

6.V skladu z navedenimi določbami ZVO lahko lokalna skupnost predpiše takso za obremenjevanje okolja tedaj, kadar onesnaževanje zadeva samo prebivalce lokalnih skupnosti. Ustavno sodišče je v odločbah št. U-I-221/95 z dne 3. 7. 1997 (Uradni list RS, št. 45/97 in OdlUS VI, 99) in št. U-I-217/95 z dne 3. 7. 1997 (Uradni list RS, št. 45/97 in OdlUS VI, 100) sprejelo stališče, da se kriterij za razmejitev pristojnosti za urejanje zadev varstva okolja določa po 2. členu ZVO. Po drugem odstavku tega člena so zadeve lokalnega značaja ali pomena tiste, ki so ali izvirajo ali lahko izvirajo samo iz območja lokalnih skupnosti, njihov obseg ali vpliv pa ne presega njenih meja in jih lokalna skupnost lahko samostojno ureja, organizira, upravlja, nadzira, prepreči, financira, spodbuja ali drugače skrbi zanje, nanašajo pa se med drugimi tudi na lokalne javne službe varstva okolja. Po tem načelu razmejitve pristojnosti so zadeve lokalnega pomena tako tudi tiste, ki se tičejo lokalnih javnih služb varstva okolja. Po 26. členu ZVO so kot obvezne lokalne javne službe med drugimi navedene tudi oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda, ravnanje s komunalnimi odpadki in odlaganje ostankov komunalnih odpadkov. Te javne službe samostojno, neposredno in obvezno zagotavlja lokalna skupnost. ZVO torej lokalne skupnosti zavezuje k urejanju oskrbe s pitno vodo ter k urejanju odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda. Pri tem gre tako za tiste zadeve varstva okolja po 2. členu ZVO, ki jih mora lokalna skupnost samostojno urejati. Zato lahko lokalna skupnost predpiše takso za obremenjevanje voda tistim posameznikom in pravnim osebam, ki jih onesnažujejo. Takšno stališče je Ustavno sodišče sprejelo tudi v odločbah št. U-I-221/95 z dne 3. 7. 1997 (Uradni list RS, št. 45/97 in OdlUS VI, 99) ter št. U-I-324/98 z dne 6. 7. 2000 (Uradni list RS, št. 66/2000 in OdlUS IX, 189).

7.Pobudnik navaja, da je takso za obremenjevanje voda in okolja že predpisala država in da je zato ne bi smela predpisati tudi lokalna skupnost. Država je to storila z Uredbo o taksi za obremenjevanje voda (Uradni list RS, št. 41/95). Vendar ta okoliščina še ne pomeni, da enake vrste takse ne bi smela predpisati tudi lokalna skupnost. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 62/96 in 1/97 ter OdlUS V, 176) že sprejelo stališče, da pravna ureditev, po kateri je zavezanec na podlagi iste osnove dvakrat obdavčen in torej iz iste osnove plačuje dve vrsti obvezne dajatve, sama po sebi ni neustavna. Na isto osnovo lahko davčnega zavezanca obremenita država in lokalna skupnost.

8.Pobudnik izpodbija posebej tudi določbo drugega odstavka 2. člena Odloka, po kateri so zavezanci za plačilo takse tudi tisti uporabniki voda, ki niso vezani na komunalni vodovodni sistem. Te določbe naj bi bile protiustavne, vendar pobudnik ne pove, s katerimi določbami Ustave naj bi bile v nasprotju, iz njegovih navedb pa izhaja, da naj bi bil to drugi odstavek 14. člena Ustave. Takšna trditev ni utemeljena, saj so onesnaževalci vode nedvomno tudi tisti uporabniki voda, ki niso vezani na komunalno vodovodno omrežje in uporabljajo vodo iz drugih virov. Zato je občina upravičena, da predpiše obveznost plačevanja takse za obremenjevanje okolja tudi za takšne uporabnike voda. Takšna pravica občine izhaja iz 26. člena ZVO, po katerem je kot obvezna lokalna javna služba določena tudi oskrba s pitno vodo ter odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda. Iz citiranih določb ZVO tako jasno izhaja, da je to obvezna lokalna javna služba in da je njeno izvajanje določeno kot pravica in dolžnost lokalne skupnosti. Ker glede na navedeno lokalna skupnost lahko naloži uporabnikom oziroma onesnaževalcem voda takso za obremenjevanje voda, pobudnikove trditve niso utemeljene. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen