Jedro

Toženka dolguje tožniku samo toliko, kolikor je zaradi vlaganj njena nepremičnina več vredna, ne pa vsega, kar je tožnik dal oziroma prispeval s svojim delom in sredstvi. Tako po 48. členu SPZ, kot po določbah o neupravičeni pridobitvi iz OZ oziroma prejšnjega ZOR, velja za tovrstne zahtevke obogatitveni in ne vrnitveni princip. Vrednost dosežene koristi oziroma večvrednost nepremičnine pa ni nujno enaka vrednosti izvršenih vlaganj.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 12.463,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2011 dalje in mu povrniti 1.700,00 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2.Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge in predlagata ustrezno spremembo sodbe.

3.Tožnik očita sodišču neustrezno dokazno oceno. Meni, da bi moralo verjeti pričam, ki niso v nobeni zvezi s pravdnima strankama in so potrdile, da je tožnik opravil vsa dela v zvezi s sporno nepremičnino sam, ali pa so mu pomagali drugi, za kar jih je tudi plačal. Celo priča M. K., nekdanja tožnikova zunajzakonska partnerica je priznala, da je delavnico tožnik delal sam. Sodišče pa ne bi smelo verjeti priči I. F., ki je toženkina pooblaščenka, in priči M. K., ki je toženkin sin in ima interes za izid pravde. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je po zaslišanju tožnikovih prič preložilo narok, zato se je lahko toženkina priča M. K. dodatno pripravil na pričanje. Sodišče bi moralo upoštevati tudi tožnikova vlaganja v sanacijo škarpe in ograje. Šlo je za vlaganja v toženkino nepremičnino, tožnik pa od tega zdaj nima nič. Ker je v izdelavo mansarde vložil več dela in sredstev kot njegova partnerica, je upravičen do povračila 80% vlaganj v zgornji del hiše ter v sanacijo škarpe in ograje, medtem ko mu za vlaganja v delavnico pripada celotni delež.

4.Toženka očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo odločilna dejstva. Vztraja, da soglasja za adaptacijo ni dala tožniku, pač pa svoji hčeri M. K., s katero je tožnik živel v zunajzakonski skupnosti. Ta je prenehala že leta 1998. Tožnik ni ničesar zaslužil. Tudi ustvaril ni nič, le pomagal je pri kakšnem delu. Njegovi zahtevki so že zdavnaj zastarali. Sodišče ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja, ki ga je toženka izpodbijala. Vztraja, da zaradi tožnikovih vlaganj ni obogatena, pač pa ji je tožnik celo povzročil škodo. Te izvedenec ni upošteval, prav tako ne amortizacije. Izpodbijana sodba je oprta zgolj na tožnikove trditve, za katere tožnik ni ponudil nobenih materialnih dokazov.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

6.Sodišče prve stopnje je tokrat, potem ko je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov stvarnopravni zahtevek, odločalo o njegovem denarnem zahtevku za povračilo vlaganj v toženkino nepremičnino. Sporno pravno razmerje je pravilno presojalo po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Doslej izvedeni dokazi kažejo, da se je vrednost toženkine nepremičnine zaradi vlaganj vsaj verjetno, če že ne zanesljivo povečala. Brez pomena je zato toženkino sklicevanje na načelo nevmešavanja v tuje zadeve, ki ga posebej izpostavlja v pritožbi. Tožnik, ki mu je toženka najprej (izrecno ali molče) dovolila vlaganja v svojo nepremičnino in njeno uporabo, nato pa od tožnika zahtevala izselitev, bo z opustitvijo posesti brez dvoma prikrajšan za vloženo delo in sredstva, toženka pa obogatena. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da toženkino soglasje za vlaganja ni bilo namenjeno samo njeni hčeri, saj je ta takrat že živela v zunajzakonski skupnosti s tožnikom. Navsezadnje je toženka vse do leta 2006 dopuščala tožnikovo uporabo njene nepremičnine. V takem primeru začne po tretjem odstavku 48. člena Stvarnopravnega zakonika (1) teči zastaralni rok za zahtevke graditelja, ki je povečal vrednost tuje nepremičnine, šele od dneva, ko graditelj izgubi posest nepremičnine. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo tudi toženkin ugovor zastaranja, saj je bila tožba vložena že leta 2007. 7.Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da sporna vlaganja predstavljajo skupno premoženje tožnika in toženkine hčere kot njegove zunajzakonske partnerice. Pri tem pa sodba ne daje jasnega odgovora na vprašanje, kdaj je njuna zunajzakonska skupnost prenehala. Po tožnikovi trditvi se je to zgodilo šele leta 2006, po toženkini pa že leta 1998, kar je potrdila tudi priča M. K.. Iz tožbe je mogoče povzeti, da je bilo mansardno stanovanje izdelano konec leta 1996, delavnica pa leta 2000; istega leta naj bi tožnik obnovil tudi škarpo in ograjo. Vprašanje prenehanja zunajzakonske skupnosti je pomembno za presojo tožnikove aktivne legitimacije. Tožnik namreč doslej ni izkazal, da ga je M. K. pooblastila za uveljavljanje njune (kolektivne) terjatve do toženke, zato sme od toženke sam zahtevati povračilo povečane vrednosti njene nepremičnine samo v takšnem obsegu, kot ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju, ki sta ga ustvarila z M. K.. V celoti bi bil tožnik upravičen le do povračila tistih vlaganj, ki (če) so bila izvršena po prenehanju zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno in dokazno gradivo pravdnih strank ocenilo, da tožniku na skupnem premoženju v skladu z zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) v zvezi z 12. členom istega zakona pripada polovični delež. To svojo oceno je tudi zadovoljivo obrazložilo. Ni pomembno, koliko je tožnik vložil v izboljšavo toženkine nepremičnine, pač pa, kolikšen je bil sicer njegov prispevek pri pridobitvi vsega skupnega premoženja v zunajzakonski skupnosti z M. K.. Skupno premoženje je namreč treba obravnavati enotno in celovito. Dejstvo, ki ga posebej izpostavlja tožnik v svoji pritožbi, da je garažo v toženkini hiši povsem sam prenovil v delavnico, torej ne more biti odločilno, razen če je takrat njegova zunajzakonska skupnost s toženkino hčerjo že prenehala.

8.Sporna vlaganja v toženkino nepremičnino so se odrazila v povečani vrednosti celotne nepremičnine. V 18. členu SPZ je nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela) skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Potemtakem bi bilo treba ugotoviti, za koliko se je povečala vrednost celotne toženkine nepremičnine, ne pa zgolj njenih posameznih delov. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenec gradbene stroke ugotavljal povečanje vrednosti posebej za mansardo in posebej za delavnico, ločeno pa je ocenil še vrednost škarpe in ograje na parceli. Izvedensko mnenje v sedanji obliki torej za odločitev o tožbenem zahtevku ni uporabno. Tožnik ima poleg tega prav, da bi sodišče moralo upoštevati tudi njegova vlaganja v zvezi z ureditvijo škarpe in ograje. Če je pri gradnji sodelovalo več oseb, bi sodišče moralo ugotoviti tožnikov delež. Ni pa tožnik upravičen do povračila celotne investicije, pač pa bi sodišče moralo ugotoviti, za koliko se je zaradi škarpe in ograje povečala vrednost celotne nepremičnine, torej zemljišča s hišo vred. Toženka namreč dolguje samo toliko, kolikor je zaradi vlaganj njena nepremičnina več vredna, ne pa vsega, kar je tožnik dal oziroma prispeval s svojim delom in sredstvi. Tako po 48. členu SPZ, kot po določbah o neupravičeni pridobitvi iz Obligacijskega zakonika (3) oziroma prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih (4), velja za tovrstne zahtevke obogatitveni in ne vrnitveni princip. Vrednost dosežene koristi oziroma večvrednost nepremičnine pa ni nujno enaka vrednosti izvršenih vlaganj.

9.Po navedenem je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato obema pritožbama ugodilo in na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (5) (ZPP) izpodbijano sodbo razveljavilo. Zaradi smotrnosti postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo zato lahko dopolnilo dokazovanje z manjšimi stroški in hitreje kot pritožbeno sodišče. 10.Glede na razveljavitev prve sodbe na ostale pritožbene trditve obeh pravdnih strank ni treba odgovarjati. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo ugotoviti, kdaj je prenehala zunajzakonska skupnost med tožnikom in toženkino hčerjo, poleg tega pa bo moralo ponoviti in dopolniti dokaz z izvedencem gradbene stroke v že nakazani smeri. Izvedene dokaze bo moralo nato celovito, vestno in skrbno oceniti, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

11.Izrek o stroških postopka je posledica razveljavitve sodbe. Pravica do njihovega povračila, kar velja tako za stroške postopka na prvi stopnji, kot za stroške pritožbenega postopka, je namreč odvisna od končnega izida pravde. Odločitev o tem je zato sodišče druge stopnje v skladu z tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.

(1) Uradni list RS, št. 87/2002

(2) Uradni list RS, št. 69/2004-UPB1

(3) Uradni list RS, št. 37/2007-UPB1; 190. - 198. člen

(4) Uradni list SFRJ, št. 79/1978, 39/1985 in 57/1989; 210. - 219. člen

(5) Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008