Jedro

Za novacijo v smislu določbe prvega odstavka 323. člena OZ gre, če so poleg splošnih predpostavk za veljavnost pogodbe izpolnjeni še dodatni pogoji, in sicer 1.) obstoj obveznosti, ki je predmet novacije (326. člen OZ), 2.)izrecno izražena volja, da se opravi novacija (324. člen OZ), in 3.) sprememba glavnega predmeta obveznosti oziroma pravne podlage (323. člen OZ).

Ob dejanski ugotovitvi sodišč nižjih stopenj, da med strankama ni bilo pogodbene volje za prenovitev sklenjenih posojilnih pogodb, so revizijska izvajanja, ki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da novacija ni bila sklenjena že zato, ker na listini z dne 18. 3. 2009 niso bile navedene vse pogodbene stranke, povsem nepomembna. Navedeni revizijski razlogi se namreč nanašajo le na obstoj splošnih predpostavk za veljavnost sklenitve pravnih poslov, ki pa ob pomanjkanju posebnih pogojev za veljavnost novacije ne morejo privesti do drugačnih materialnopravnih zaključkov.

Do spremembe subjektov obligacijskega razmerja lahko pride na podlagi različnih pravnih poslov. Ker se v konkretnem primeru postavljene trditve toženca nanašajo na spremembo dolžnika v obligacijskem razmerju, jih je potrebno presojati z uporabo določb o prenosu pogodbe ali o prevzemu dolga. V obeh primerih mora sodišče v primeru spora ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, ki je dejansko vprašanje. Iz ugotovljenih dejstev glede vsebine pogodbene volje izhaja, da ni prišlo do spremembe subjektov obligacijskega razmerja po sklenjenih posojilnih pogodbah, zato materialnopravni zaključek o sklenitvi kateregakoli od zgoraj navedenih poslov, s čimer bi toženec lahko izpodbil svojo pasivno stvarno legitimacijo, ni mogoč.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 3.266,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo zneska v višini 530.050,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi je zatrjevala, da je kot posojilodajalka s tožencem kot posojilojemalcem sklenila štiri posojilne pogodbe. Ker toženec svojih obveznosti iz posojilnih pogodb ni izpolnil, je s tožbo zahtevala vračilo posojila. Toženec se je zahtevku upiral s trditvijo, da je s podpisom listine z dne 18. 3. 2009 (na listini je pomotoma naveden datum 18. 3. 2008) prišlo do novacije prejšnjega posojilnega razmerja in do nastanka novega pravnega razmerja z istočasnim prenosom toženčeve obveznosti na drug subjekt, na družbo E., d. o. o. To drugo razmerje je bodisi tiha družba, bodisi societetno ali parciarično razmerje, nastalo med tožnico in družbo E. d. o. o. Bistvo torej je, da toženec ni več dolžnik po navedenih posojilnih pogodbah.

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku in tožencu naložilo plačilo glavnice v višini 285.150,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega zneska dalje, plačilo pravdnih stroškov v višini 3.820,14 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo 245.950,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega zneska dalje ter pravdne stroške v višini 2.360,31 EUR. V presežku je pritožbo toženca zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo. Sodišči sta napačno šteli, da je za veljavnost novacije potrebna navedba vseh pogodbenih strank na listni z dne 18. 3. 2009. Sodišči za tak zaključek nista navedli zakonske podlage, kar pomeni, da materialno pravo sploh ni bilo uporabljeno, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), dejansko stanje pa je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Revizija obširno opozarja na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o načinu izjavljanja volje pri sklepanju pogodb. Sodišči bi se morali opredeliti do vprašanja, ali je bila pisnost dogovorjena in ali je bila dogovorjena kot pogoj za veljavnost pogodbe, česar nista storili (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Po mnenju revizije že iz listine same izhaja, da ni bila dogovora, da bodo na njej navedene vse pogodbene stranke, zato po tretjem odstavku 54. člena OZ pisnost pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost. Opozarja, da je bil dogovor o novaciji ustno sklenjen že na sestanku dne 26. 2. 2009. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da ustne sklenitve pogodbe o novaciji ni zatrjeval, je protispisna, saj je to zatrjeval pravočasno že v vlogi z dne 17. 10. 2011. Sodišče se ni dovolj ukvarjalo s pravo pogodbeno voljo strank, saj bi moralo kot odločilno šteti vsebino sestanka z dne 26. 2. 2009. Brez tega sestanka listine z dne 18. 3. 2009 namreč sploh ne bi bilo. Listina z dne 18. 3. 2009 predstavlja le dokaz o vsebini že sklenjenega pravnega posla, glede vsebine same pogodbene volje pa bi morali sodišči nižjih stopenj raziskati dejanske okoliščine sestanka z dne 26. 2. 2009. Sodišči bi morali ugotoviti, ali gre pri tako ustno sklenjenem dogovoru za novacijo, za obljubo dejanja tretjega, odstop pogodbe ali za prevzem dolga. Revident v takšnem ravnanju sodišč nižjih stopenj vidi zmotno uporabo materialnega prava, katere posledica je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Revizija se obširno ukvarja z vsebino sestanka z dne 26. 2. 2009 in analizira izpovedi strank ter prič. V zvezi s tem navaja, da sodišče ni obrazložilo, v čem je izpoved tožnice, podkrepljena z izpovedjo njenega brata, prepričljivejša od izpovedi toženca. Zaključek sodišča, da je bilo tožnici na sestanku predstavljeno, da bo denar dobila vrnjen, je materialnopravno nedoročen, saj se ni opredelilo, na kateri pravni podlagi naj bi bil denar vrnjen. Nasprotuje zaključku, da toženčevo trditev o novaciji in prenosu obveznosti izpodbije že to, da je toženec po trenutku zatrjevane novacije tožnici še odplačeval posojilo. Takšnemu zaključku očita materialnopravno pomanjkljivost, saj je bistvena pogodbena volja ob novaciji pravnega razmerja. Morebitna delna plačila s strani toženca, ki so bila opravljena po novaciji pravnega razmerja, so nepomembna. Sodišči bi se morali opredeliti do tega, kakšna je pravna narava prenovljene obveznosti, česar nista storili zaradi napačne uporabe materialnega prava, hkrati pa sta zagrešili kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Osredotočanje zgolj na tiho družbo ne zadostuje in bi sodišči morali opraviti pravno kvalifikacijo novega razmerja.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in obrazloženo predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru je opozorila, da toženec reviziji ni priložil novega pooblastila za vložitev izrednega pravnega sredstva, ampak le splošno pooblastilo. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je bilo pooblastilo, priloženo reviziji, izdano 7. 2. 2013, torej po datumu prejema sodbe sodišča druge stopnje. Gre torej za povsem novo pooblastilo, kar glede na sodno prakso zadostuje za popolnost revizije (drugi odstavek 95. člena ZPP).(1)

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči nižjih stopenj sta zaključili, da posojilne pogodbe niso bile prenovljene in da ni prišlo do zamenjave pogodbene stranke na strani dolžnika: 1.) ker iz listine z dne 18. 3. 2009 ne izhaja navedba vseh pogodbenih strank, 2.) ker v tej listini ni izražena volja za prenovitev obstoječega pravnega razmerja, 3.) ker tudi sicer prenovljeno pravno razmerje veže le stranke prej obstoječega pravnega razmerja in ne tretjih, 4.) da tožnica ni postala tiha družbenica v družbi E., d. o. o., 5.) in da je toženec še po trenutku, za katerega zatrjuje, da je prišlo do novacije in prenosa obveznosti na tretjo osebo, sam plačeval obveznosti tožnici po posojilnih pogodbah.

7. Jedro revizijske kritike je usmerjeno v izpodbijanje gornjih zaključkov sodišč nižjih stopenj. Za novacijo v smislu določbe prvega odstavka 323. člena OZ(2) gre, če so poleg splošnih predpostavk za veljavnost pogodbe izpolnjeni še dodatni pogoji, in sicer 1.) obstoj obveznosti, ki je predmet novacije (326. člen OZ), 2.) izrecno izražena volja, da se opravi novacija (324. člen OZ), in 3.) sprememba glavnega predmeta obveznosti oziroma pravne podlage (323. člen OZ).(3) Sodišči nižjih stopenj sta trditev toženca o novaciji zavrnili zato, ker iz listine z dne 18. 3. 2009, na katero se je skliceval med postopkom, ne izhaja pogodbena volja pravdnih strank prenoviti obveznosti toženca iz sklenjenih posojilnih pogodb. Ugotavljanje prave pogodbene volje je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje,(4) na katerega je revizijsko sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano.

8. Ob dejanski ugotovitvi sodišč nižjih stopenj, da med strankama ni bilo pogodbene volje za prenovitev sklenjenih posojilnih pogodb, so revizijska izvajanja, ki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da novacija ni bila sklenjena že zato, ker na listini z dne 18. 3. 2009 niso bile navedene vse pogodbene stranke, povsem nepomembna. Navedeni revizijski razlogi se namreč nanašajo le na obstoj splošnih predpostavk za veljavnost sklenitve pravnih poslov, ki pa ob pomanjkanju posebnih pogojev za veljavnost novacije ne morejo privesti do drugačnih materialnopravnih zaključkov. Drugače rečeno, tudi če sta sodišči nižjih stopenj s tem, ko sta tej listini odrekli pravne učinke veljavno sklenjene pogodbe zgolj zato, ker na njej niso navedene vse pogodbene stranke, zmotno uporabili materialno pravo, to ob dejanski ugotovitvi, da iz listine v nobenem primeru ne izhaja izrecna pogodbena volja za prenovitev obveznosti toženca, ne more privesti do materialnopravnega zaključka o prenovitvi obveznosti. Sodiščema nižjih stopenj in revizijskemu sodišču se zato ni bilo potrebno opredeljevati do trditev o načinu izjavljanja volje pri sklepanju pogodbe, o tem, ali je bila v konkretnem primeru pisnost dogovorjena kot pogoj za veljavnost pogodbe ali le kot dokaz njene sklenitve, in o tem, ali že iz same listine in spremljajočih okoliščin izhaja, kdo so stranke te pogodbe. Revizijski očitek, da sta sodišči nižjih stopenj s tem, ker se do teh trditev nista opredelili, zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, iz nanizanih razlogov ni utemeljen. Na podlagi dejanske ugotovitve, da med strankama ni bilo pogodbene volje za prenovitev obveznosti, sta materialnopravno pravilno zaključili, da pogodba o novaciji ni bila sklenjena.

9. Revizijsko izpodbijanje zaključka, da ni prišlo do novacije in prenosa obveznosti na drugo osebo, v pretežnem delu temelji na izhodišču, da je bil takšen dogovor ustno sklenjen že na sestanku dne 26. 2. 2009, zaradi česar naj bi listina z dne 18. 3. 2009 predstavljala le pisni dokaz o že sklenjenem dogovoru (tretji odstavek 54. člena OZ). Po mnenju revidenta bi morali sodišči nižjih stopenj zato ugotoviti dejanske okoliščine sestanka, na njem izoblikovano vsebino pogodbene volje in na tej podlagi opraviti pravno kvalifikacijo tako sklenjenega pravnega razmerja. Revizija v zvezi s tem sodiščema nižjih stopenj očita zmotno uporabo materialnega prava in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kot možno materialnopravno rešitev ponuja množico mogočih pravnih kvalifikacij tako sklenjenega dogovora (npr. obljuba dejanja tretjega, prevzem dolga, odstop pogodbe, tiha družba, družbena pogodba).

10. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da sodiščema nižjih stopenj dejstev glede teh vprašanj ni bilo potrebno ugotavljati. Že pritožbeno sodišče je revidentu pojasnilo, da je toženec zatrjeval, da je do novacije prišlo na podlagi listine z dne 18. 3. 2009 in ne že z ustnim dogovorom, sklenjenim na sestanku dne 26. 2. 2009. Toženčevega očitka, da je takšno trditev postavil že v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2011, revizijsko sodišče ne sprejema. V tej pripravljalni vlogi je toženec namreč trdil, da je listina z dne 18. 3. 2009 rezultat razgovorov (in ne dogovorov) iz sestanka z dne 26. 2. 2009. Omenjene trditve v nobenem pomenu ni mogoče interpretirati kot navedbe o sklenitvi ustnega dogovora, pač pa kvečjemu kot nezavezujoča pogajanja pred sklenitvijo pogodbe (prvi odstavek 20. člena OZ). Načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave iz 5. člena ZPP sodišču nalaga, da se opredeli do strankinih bistvenih dejanskih in pravnih navedb. Ker toženec trditev, ki jih kot odločilne izpostavlja v reviziji, v postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni postavil, se sodišče do njih sploh ni moglo opredeliti. Do očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo revident sicer napačno opredeli kot zmotno uporabo materialnega prava, protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma pomanjkljivost, zaradi katere se sodba ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), torej ni prišlo. Takšne kršitve ni zagrešilo niti pritožbeno sodišče, saj je na pritožbene očitke v tej smeri ustrezno odgovorilo.

11. Toženec je svoje stališče o novaciji povezal še s trditvijo, da je z novim pravnim razmerjem prišlo do prenosa njegove obveznosti na drugo osebo, na družbo E., d. o. o., kot novega dolžnika. Do spremembe subjektov obligacijskega razmerja lahko pride na podlagi različnih pravnih poslov. Ker se v konkretnem primeru postavljene trditve toženca nanašajo na spremembo dolžnika v obligacijskem razmerju, jih je potrebno presojati z uporabo določb o prenosu pogodbe (določbe od 122. člena OZ do 124. člena OZ) ali o prevzemu dolga (določbe od 427. člena OZ do 431. člena OZ). V obeh primerih mora sodišče v primeru spora ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, ki je dejansko vprašanje. Iz ugotovljenih dejstev glede vsebine pogodbene volje izhaja, da ni prišlo do spremembe subjektov obligacijskega razmerja po sklenjenih posojilnih pogodbah, zato materialnopravni zaključek o sklenitvi kateregakoli od zgoraj navedenih poslov, s čimer bi toženec lahko izpodbil svojo pasivno stvarno legitimacijo, ni mogoč. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo in se jima zato ni bilo potrebno opredeliti do pravne kvalifikacije prenovljenega pravnega razmerja, saj do novacije, kot že rečeno, sploh ni prišlo (očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Revizija obsežno izpodbija dokazno oceno izpovedi strank in prič. Dokazna ocena je v domeni ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).(5) Očitek, da sodišči nižjih stopenj nista obrazložili, zakaj je izpoved tožnice, podkrepljena z izpovedjo njenega brata, prepričljivejša od izpovedi toženca, ne drži. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno utemeljilo z natančnimi in izčrpnimi razlogi, sodišče druge stopnje pa je odgovorilo na pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene. Pri navedeni revizijski kritiki gre torej za uveljavljanje navidezne procesne kršitve (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki vsebinsko predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Podobno velja pri revizijskem očitku zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, ko je pri dokazni oceni o sklenitvi pogodbe o novaciji upoštevalo, da je toženec svojo obveznost tožnici deloma izpolnil celo po trenutku zatrjevane novacije. Očitek se vsebinsko nanaša na nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene o vsebini pogodbene volje za prenovitev obveznosti. Revizijska trditev, da je dokazna ocena v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, je vsebinsko prazna in nanjo ni mogoče odgovoriti. Skladno z določbo 371. člena ZPP lahko revizijsko sodišče namreč odloča zgolj v mejah revizijskih razlogov, ki morajo biti ustrezno obrazloženi in argumentirani. Izpodbijanje dokazne ocene se poleg tega nanaša na ugotavljanje okoliščin sestanka z dne 26. 2. 2009, ki pa so, kot je bilo že opozorjeno, za odločitev o reviziji povsem nepomembne.

13. Sodišči nižjih stopenj sta odgovorili na vsa odločilna sporna dejanska in pravna vprašanja ter pravilno uporabili materialno pravo. Očitane procesne kršitve niso izkazane. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Toženec mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tožnici, upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela, priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 2.702,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 20 % DDV v višini 544,40 EUR, skupaj torej 3.266,40 EUR.

Op. št. (1): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 276/2011, II DoR 279/2014, II Ips 219/2012, II Ips 307/2013. Op. št. (2): Obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena OZ).

Op. št. (3): Juhar, M.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 420. Op. št. (4): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 170/2003, III Ips 100/2007, II Ips 361/2009. Op. št. (5): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 426/2011, II Ips 714/2009, II Ips 417/2009.