Jedro

Kljub temu, da gre v bistvu za denarno terjatev, zahtevek ni postavljen tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, na kakšen znesek se nanaša, in ker vrednost spora tudi ni označena, revizijsko sodišče zaključuje, da revizija glede na določbe drugega odstavka 382. člena ZPP ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

Revizija se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je prvotožena stranka dolžna izplačevati nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki je enako razliki med plačo, ki jo prejema za krajši delovni čas od polnega, s tem, da neto nadomestilo lahko dosega največ 50 % najvišje pokojninske osnove, ki predstavlja neto znesek, in da ji je do dneva pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dolžan izplačati premalo izplačano nadomestilo, v osmih dneh pod izvršbo, tožbo vloženo zoper drugo toženo stranko pa je zavrglo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, potem ko je pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh razlogov, naštetih v 385. členu ZPP. Navajala je, da je že prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo samo sekundarni zahtevek, o primarnem zahtevku pa sploh ni odločilo. Zato ima obravnavana sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, to pa je kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker izrek sodbe nasprotuje njeni obrazložitvi. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo pritožbenih navedb in glede njih tudi ni zavzelo stališča, zato je tudi samo bistveno kršilo določbe ZPP. V izpodbijani sodbi je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, kar se v prvi vrsti kaže v tem, da so ji bile zmanjšane že priznane pravice in to kljub določbi 292. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V spornem primeru je treba kot prvo ugotavljati dovoljenost revizije, glede na ustrezne določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku. To pomeni, da je revizija ob upoštevanju dejstva, da se pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, dovoljena vedno, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP.

V obravnavanem primeru ni sporna sama pravica do nadomestila, ki jo ima tožnica kot invalid II. kategorije invalidnosti priznano od leta 1988 in nadomestilo tudi ves čas prejema, jasno pa je tudi, na kakšen način je treba izračunavati višino nadomestila, saj način izračuna nadomestila za invalide II. kategorije invalidnosti določa zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96). V 131. členu ZPIZ, ki je bil z novelo v letu 1996 spremenjen tako, da je višino možnega nadomestila maksimiral, je določeno, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega, in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom. To pomeni, da je lahko sporen samo dejanski izračun in morebitna zatrjevana razlika. Ne gre torej za spor o pravici iz invalidskega zavarovanja, ampak za premoženjski spor glede denarnega zahtevka. Zato je treba glede dovoljenosti revizije uporabiti za rešitev zadeve določbo drugega odstavka 382. člena ZPP v zvezi s prej citiranim členom. To pa pomeni, da je treba dovoljenost revizije presojati glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe.

V spornem primeru tožnica svojega zahtevka ni opredelila, saj ni postavila določenega denarnega zahtevka. Res je tožnica v postopku zatrjevala, da ji pripada več, vendar ni povedala koliko. Ker kljub temu, da gre v bistvu za denarno terjatev, zahtevek ni postavljen tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, na kakšen znesek se nanaša, in ker vrednost spora tudi ni označena, revizijsko sodišče zaključuje, da revizija glede na določbe drugega odstavka 382. člena ZPP ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).