Jedro

Glede povračila pravdnih stroškov stranski intervenient deli posledice (ne)uspeha v pravdnem postopku tiste stranke, kateri se je pridružil, kar je splošno načelo določb ZPP o povračilu stroškov, ki niso procesne, pač pa materialnopravne narave. Tako ne gre za pravno praznino v primeru med pravdnima strankama sklenjene sodne poravnave, zato tudi smiselna uporaba določbe 197. člena OZ ni utemeljena. Ne gre namreč prezreti, da je položaj tožene stranke v primerjavi s stranskim intervenientom, kolikor zadeva njuno udeležbo v postopku, različen. Medtem ko je tožena stranka v postopek pritegnjena po volji tožnika, ki zoper njo uveljavlja tožbeni zahtevek, torej proti svoji volji, pa stranski intervenient prostovoljno vstopi v pravdo, zato mora nositi tudi riziko izida postopka in v razmerju do stranke, ki se ji je pridružil v postopku, nima nobenega zahtevka na povračilo stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da stranski intervenient sam krije svoje pravdne stroške.

Zoper navedeni sklep se je intervenient pravočasno pritožil zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z odmero njegovih pravdnih stroškov in naložitvijo v plačilo pravdnima strankama.

Pritožba je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da ima ZPP glede povračila stroškov stranskemu intervenientu v primeru sodne poravnave med pravdnima strankama pravno praznino, zaradi česar je treba smiselno uporabiti splošna načela, razpoložljive določbe in pravila obligacijskega prava. Kdaj gre stranskemu intervenientu povračilo stroškov postopka, ZPP izrecno določa v 1. odstavku 154. člena, torej le v primeru, ko stranka, kateri se je stranski intervenient pridružil, v pravdnem postopku uspe. Tudi določilo 156. člena ZPP govori le o povračilu stroškov, ki jih mora stranka povrniti nasprotni stranki, če jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Tudi sodna praksa se je že izrekla, da pravica stranskega intervenienta do povračila pravdnih stroškov zavisi od odločbe sodišča o pravdnih stroških stranke, na strani katere se je intervenient vmešal v spor. Če sodišče odloči, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške, ni zakonske podlage, da bi se intervenientu prisodili stroški v breme nasprotne stranke (dr. Juhart, Ude, Wedam Lukič - Pravdni postopek, stran 175). Drugače povedano: glede povračila pravdnih stroškov stranski intervenient deli posledice (ne)uspeha v pravdnem postopku tiste stranke, kateri se je pridružil, kar je splošno načelo določb ZPP o povračilu stroškov, ki niso procesne, pač pa materialnopravne narave. Tako ne gre za pravno praznino v primeru med pravdnima strankama sklenjene sodne poravnave, zato tudi smiselna uporaba določbe 197. člena OZ ni utemeljena. Ne gre namreč prezreti, da je položaj tožene stranke v primerjavi s stranskim intervenientom, kolikor zadeva njuno udeležbo v postopku, različen. Medtem ko je tožena stranka v postopek pritegnjena po volji tožnika, ki zoper njo uveljavlja tožbeni zahtevek, torej proti svoji volji, pa stranski intervenient prostovoljno vstopi v pravdo, zato mora nositi tudi riziko izida postopka in v razmerju do stranke, ki se ji je pridružil v postopku, nima nobenega zahtevka na povračilo stroškov.

Ker pa sodna poravnava že v svojem bistvu pomeni medsebojno popuščanje pravdnih strank pri razrešitvi spornih razmerij (primerjaj 1050. člen OZ), tako tudi ni mogoče govoriti o uspehu ali neuspehu ene ali druge stranke v postopku.

Spričo navedenega je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče materialnopravno določbo 1. odstavka 159. člena ZPP o pritožnikovih stroških postopka pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožnikovih pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.