Jedro

Po določbi 2. odstavka 122. člena ZKP/1977 nadomestna vročitev ni dopustna, če gre za tako odsotnost naslovnika, da mu njegovi odrasli družinski člani pisanja ne bi mogli pravočasno izročiti Ali bi tisti, ki je pošiljko prejel, mogel to pošiljko še pravočasno izročiti naslovniku, se mora presojati glede na konkretne okoliščine primera. Pojma 'pravočasno' po mnenju vrhovnega sodišča ni moč razlagati tako, da bi moral imeti naslovnik na razpolago celoten zakonski rok za pritožbo, saj bi bile ob taki razlagi povsem odveč določbe o nadomestni vročitvi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

TS v K., enota v R. je s sodbo z dne 28.9.1994, spoznalo obs. B.K. za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977) ter mu izreklo kazen treh mesecev zapora in varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega leta. Zoper to sodbo je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno, zagovornikovo pritožbo zoper omenjeni sklep pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik je zoper ta pravnomočni sklep vložil dne 6.3.1995 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da obsojenec dne 12. in 13.10.1994 ni bil obveščen o došli sodni pošiljki in da je bila sodba sodišča prve stopnje vročena dne 14.10.1994 obsojenčevi materi, ki je obsojencu sodbo izročila dne 20.10.1994, ko se je vrnil iz T. Vročitev sodbe je bila opravljena po določbi 1. odstavka 122. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP/1977), morala pa bi biti opravljena po postopku, predpisanim v 123. členu ZKP/1977. S takim načinom vročitve sodbe obsojenčevi materi, ki kot prava nevešča oseba ni vedela, kakšne posledice utegne imeti prevzem sodnega pisanja, je bil obsojenec prikrajšan za pravico do pritožbe, kar ima zanj hude posledice. Zagovornik uveljavlja kršitev določb postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena (sedaj veljavnega) zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijani sklep sodišča druge stopnje tako, da se pritožba šteje za pravočasno in o njej odloči, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec F.M. je po 2. odstavku 423. člena ZKP podal odgovor. Meni, da v danem primeru ni šlo za situacijo iz 3. odstavka 123. člena ZKP/1977, saj je bil sodišču obsojenčev naslov znan. Zato je lahko opravilo vročitev sodbe po določbah 121. člena v zvezi s 1. odstavkom 122. člena ZKP/1977. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 123. člena ZKP/1977, ki je veljal v času sojenja, je moralo sodišče obdolžencu postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, " če je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, vročiti sodbo, s katero mu je bil izrečena kazen zapora, pa mu sodbe ni mogoče vročiti na njegov dotedanji naslov". Tako postavljeni zagovornik je opravljal to dolžnost, dokler se ni izvedelo za obdolženčev novi naslov. Po mnenju vrhovnega sodišča je prišel v poštev postopek po tej zakonski določbi le v primeru, če je obdolženec spremenil svoj naslov, torej če se je odselil oziroma odšel neznano kam in sodišču kljub poizvedbam po 550. členu ZKP/1977 ni uspelo ugotoviti njegovega naslova. V primeru, ko je bil obdolženec samo začasno odsoten s svojega naslova, pa se je vročitev lahko opravila po določbah 121. člena in 1. odstavka 122. člena ZKP/1977, oziroma se je moralo ob pogojih iz 2. odstavka 122. člena ZKP/1977 sodno pisanje vrniti sodišču. Iz podatkov spisa je razvidno, da je imelo sodišče prve stopnje še pred opravo glavne obravnave težave z vročanjem sodnih pisanj obdolžencu (7x je bilo sodno pisanje kot nevročeno vrnjeno sodišču). Policijska postaja R. je dne 21.9.1994 sodišču sporočila, da je obsojenec stalno prijavljen na naslovu K., dejansko pa prebiva v K.. Na glavni obravnavi dne 28.9.1994 je obsojenec izrečno izjavil, da ne stanuje več v K., temveč na navedenem naslovu v K. in da je na tem naslovu tudi dosegljiv. Na naslov v K. je bil obsojencu tudi osebno vročen sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo ter izpodbijani sklep sodišča druge stopnje. Zato je po mnenju vrhovnega sodišča pravilno stališče, izraženo v izpodbijanem sklepu, da je bil sodišču obsojenčev naslov znan in da torej ni šlo za primer iz 3. odstavka 123. člena ZKP/1977. Iz navedenega razloga je neutemeljena zagovornikova v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovljena trditev, da bi morala biti vročitev sodbe opravljena po posebnem postopku, predpisanem v 3. odstavku 123. člena ZKP/1977. Po mnenju vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru lahko sporno le, ali so bili izpolnjeni pogoji za nadomestno vročitev po 121. členu v zvezi s 1. odstavkom 122. člena ZKP/1977, ali pa je šlo za primer iz 2. odstavka 122. člena ZKP/1977, ko nadomestna vročitev ni bila dopustna. Po slednje citirani določbi namreč nadomestna vročitev ni dopustna, če gre za takšno odsotnost naslovnika, da mu njegovi odrasli družinski člani pisanja ne bi mogli pravočasno izročiti. Ali bi tisti, ki je pošiljko prejel, mogel to pošiljko še pravočasno izročiti naslovniku, se mora presojati glede na konkretne okoliščine primera. Pojem "pravočasno" po mnenju vrhovnega sodišča ni moč razlagati tako, da bi moral imeti naslovnik na razpolago celoten zakonski rok za pritožbo, saj bi bile ob takšni razlagi povsem odveč določbe o nadomestni vročitvi.

Po presoji vrhovnega sodišča je bila v obravnavanem primeru nadomestna vročitev sodbe opravljena v skladu z določili 121. in 122. člena ZKP/1977. Iz podatkov spisa (povratnice) je namreč razvidno, da je bila pred opravljeno nadomestno vročitvijo dvakrat, to je dne 12. in 13. 10.1994, neuspešno poskušena osebna vročitev obsojencu, nakar je bila dne 14. 10.1994 sodba vročena njegovi materi. Ker je obsojenčeva mati izročila sodbo obsojencu dne 20.10.1994, rok za pritožbo pa se je iztekel dne 24.10.1994, je obsojenec imel na razpolago še 4 dni - torej polovico zakonskega roka za vložitev pritožbe (4. odstavek 443. člena ZKP/1977). Zato ni bil podan negativen pogoj iz 2. odstavka 122. člena ZKP/1977, ko nadomestna vročitev ne bi bila dopustna. V konkretnem primeru pa tudi ni šlo za (v dejanskem in pravnem pogledu) zapleteno kazensko zadevo in obsežnejšo sodbo, da dejanski čas, ki ga je imel na razpolago, obsojencu ne bi omogočal pravočasne vložitve pritožbe. Zato tudi ni moč pritrditi zagovornikovim trditvam, da je bil obsojenec prikrajšan za pravico do pritožbe.

Po povedanem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je moralo vrhovno sodišče zavrniti (425. člen ZKP).