Jedro

Pisna pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju. Tožba z dne 16.04.2006 je v vsakem primeru vložena pravočasno, torej v okviru zastaralnega roka petih let (371. člen ZOR), ki je glede na pripoznavo začel teči znova, torej naslednji dan po dani pripoznavi, za katero je bilo ugotovljeno, da ni nastala pred 1. januarjem 2005.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo in toženki naložilo, da tožnici vrne 6.998,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje do plačila in ji povrne tudi pravdne stroške, odmerjene na 1.072,28 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške revizije z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Navaja, da drugostopenjska sodba vsebuje protislovne razloge, oziroma sploh nima razlogov o pritožbenih navedbah toženke. Po mnenju toženke je nejasno razlogovanje drugostopenjskega sodišča, da izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča ne temelji zgolj na pisni izjavi toženke, zaradi česar je sklicevanje na njeno neveljavnost neuspešno. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o izpovedbah prič ne vzdrži pravne presoje. Sodišče je verjelo pričam, ki so v sorodstvenem odnosu s tožnico, in njeni odvetnici. Prav pooblaščenka tožnice je zatrjevala, da je toženka sporno lastnoročno izjavo napisala in jo prinesla v njeno pisarno, pri čemer toženka meni, da je njena izpovedba nelogična in nesmiselna. Ob tem ne gre spregledati, da je tožnica s pomočjo prič ustvarila konstrukt, ki mu je sodišče nekritično sledilo. Toženka tako še posebej izpostavlja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev 8. člena ZPP. Poleg tega je sodišče po mnenju toženke zmotno uporabilo tudi prvi odstavek 557. člena ZOR, saj tožnica z ničemer ni izkazala in dokazala ustno sklenjenega posojilnega razmerja z dne 12. 9. 1992. Posledično je sodišče zmotno uporabilo tudi prvi odstavek 559. člena v zvezi s prvim odstavkom 562. člena ZOR, saj tožnica prav tako ni izkazala, da je od toženke zahtevala vračilo posojenega zneska. Izjave brez datuma in podpisa pa ni mogoče šteti za pripoznavo dolga. Zmotna je prav tako uporaba 371. člena ZOR, ki ga je sodišče uporabilo zgolj ob podmeni, da je toženka izjavo napisala v letu 2006, ter je zastaralni rok začelo šteti od dne 10. 3. 2006. Sodišče je tako nepopolno ugotovilo ključno dejstvo, kdaj je bila izjava toženke napisana.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, drugostopenjsko sodišče pa potrdilo, da je bila dne 12. 9. 1992 dejansko sklenjena ustna posojilna pogodba, s katero je bilo dogovorjeno, da bosta toženka in njen bivši mož tožnici vrnila dano posojilo. Toženka je v letu 2005 oziroma 2006 lastnoročno napisala izjavo, da tožnici dolguje znesek 1.677.000,00 SIT, ki ga je tožnica prispevala za nakup stanovanja toženke in njenega bivšega moža. Dolgovanega zneska ji nikoli ni vrnila. Toženka v reviziji v pretežnem delu izraža svoje nezadovoljstvo in nestrinjanje s takšnimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki nižjih sodišč. Na ta način dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neupošteven je revizijski očitek bistvene kršitve določbe 8. člena ZPP, po kateri sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Vsaka stranka, ki navaja določena dejstva in ugovarja navedbam nasprotne stranke, mora za svoje trditve predlagati in predložiti dokaze, sicer jo zadenejo posledice nedokazanosti teh trditev (212. in 7. člen ZPP). V konkretnem primeru toženka za svoje trditve ni predložila niti enega samega dokaza, še več – odzvala se ni niti vabilu na zaslišanje. Glede na takšno pasivno ravnanje toženke, sodišče ni moglo in ni smelo upoštevati njenih pavšalih, nekonkretiziranih, torej zgolj golih navedb in ugovorov. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ponovno poudarja, da gre za nedovoljeno posredno izpodbijanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. 8. Uveljavljana bistvena kršitev določb pritožbenega postopka, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do toženkinih pritožbenih navedb, ne drži. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Ker so razlogi sodbe sodišča druge stopnje jasni in razumljivi, prav tako pa se je drugostopenjsko sodišče opredelilo do bistvenega (do dokazne ocene sodišča prve stopnje, predvsem kar se tiče dopustnega zaslišanja pooblaščenke tožnice in pasivnosti toženke pri podajanju dokaznih predlogov), očitana kršitev ni podana.(1)

9. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da mora toženka tožnici vrniti posojilo (prvi odstavek 557. člena in 562. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – Ur. l. SFRJ, št. 29/77 in nasl. - ZOR). Očitek revidentke, da je bila tožnica glede na (ne)določljivost roka dolžna toženko (in njenega bivšega moža) opominjati, oziroma od njiju terjati izpolnitev obveznosti, je v konkretnem primeru neutemeljen.

10. Kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, je toženka v letu 2005, oziroma v letu 2006 napisala izjavo, da bo tožnici vrnila vtoževani dolg. Gre za lastnoročno napisano listino brez datuma in podpisa. Toženka ne oporeka dejstvu, da je sporno listino napisala. Oporeka zgolj njeni veljavnosti, češ da naj bi jo napisala pod vplivom grožnje in prisile, kar pa je ob nepredložitvi kakršnegakoli dokaza ostalo nedokazano in posledično neupoštevno. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je pravilna ugotovitev nižjih sodišč, da sporna izjava toženke pomeni pripoznavo dolga. Iz nje namreč jasno izhaja pravna podlaga terjatve (posojilo), izpolnjen pa je tudi pogoj obličnosti (pisnost).

11. Pisna pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju (366. člen ZOR).Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje tek zastaralnega roka vezalo na datum 10. 03. 2006 – to je dan, ko je toženka prejela polovico kupnine za prodano stanovanje in je posledično nastopila njena zmožnost za izpolnitev obveznosti („ko bosta lahko“), to ne vpliva na sicer pravilno presojo, da terjatev tožnice ni zastarala. Tožba z dne 16.04.2006 je v vsakem primeru vložena pravočasno, torej v okviru zastaralnega roka petih let (371. člen ZOR), ki je glede na pripoznavo začel teči znova, torej naslednji dan po dani pripoznavi, za katero je bilo ugotovljeno, da ni nastala pred 1. januarjem 2005. S pripoznavo dolga namreč pravne posledice zastaranja (podobno kot pri pretrganju) ne učinkujejo več in upnik ponovno pridobi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo toženke (378. člena ZPP).

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Podobno VS RS II Ips 458/2005 z dne 21. 6. 2007 in II Ips 160/2007 z dne 26. 8. 2009.