Jedro

ZZD ni poznal prenehanja delovne skupnosti s preoblikovanjem v drug subjekt pravic in obveznosti, ki bi bil pravni naslednik prejšnjega. Poznal je samo ustanovitev (nove) delovne skupnosti in njeno prenehanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožeča stranka izločitveno pravico na poslovnih prostorih v izmeri 115,30 m2, ki se nahajajo v 10. nadstropju stavbe Š. 130, vzhodni trakt, sobe št. 10/28, 10/27, 10/26, 10/26a, 10/24 in 10/23, da ji mora tožena stranka na omenjenih poslovnih prostorih, ki predstavljajo 0,905% poslovne stavbe Š. 130, stoječe na parcelah št. 230, 222/1, 222/2, 222/3 in 222/5, vse vl. št. 1238, priznati lastninsko pravico, ali pa ji priznati sorazmeren delež na poslovni stavbi ter ji izročiti ustrezno listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijano sodbo preizkusi revizijsko sodišče samo v mejah razlogov, navedenih v reviziji. Po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava in na tiste absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Tožeča stranka ni v reviziji navedla nobenega ravnanja sodišča, ki bi po njenem mnenju pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo samo z vidika tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Ugotovilo je, da do njih ni prišlo. Glede na ustanovitveni kapital tožeče stranke, v katerem ni stvarnega vložka - spornih poslovnih prostorov, za odločitev v sporu niti ni pomembno vprašanje, ali je tožeča stranka pravni naslednik bivše delovne skupnosti. Ker pa pripisuje tožeča stranka odgovoru na to vprašanje precejšnjo pomembnost, ki naj bi vplivala na odločitev v sporu, daje revizijsko sodišče odgovor tudi nanj.

Pravno stališče, da tožeča stranka ni pravni naslednik bivše delovne skupnosti, je pravilno. Po 1. odst. 407. člena zakona o združenem delu (Ur. list SFRJ štev. 53/76...85/87; v nadaljevanju: ZZD) je delovna skupnost prenehala, ko so temeljne organizacije, za katere je opravljala delo, tako odločile. Drugačnega načina prenehanja delovne skupnosti ZZD ni poznal. Ni poznal njenega prenehanja s preoblikovanjem v drug subjekt pravic in obveznosti, ki bi bil pravni naslednik prejšnjega. Poznal je samo ustanovitev (nove) delovne skupnosti in njeno prenehanje. To sledi iz določb, da odgovarjajo za obveznosti delovne skupnosti, ki je prenehala, solidarno temeljne organizacije za katere je opravljala delo, ter da se sredstva delovne skupnosti razporedijo med temeljne organizacije v katere so razporejeni delavci delovne skupnosti (2. in 3. odst. 407. člena ZZD). S temi določbami je določil ZZD tako pravne naslednike za obveznosti kot tudi pravne naslednike za premoženjska upravičenja (pravica uporabe in razpolaganja - 1. odst. 98. člena ZZD) bivše delovne skupnosti. Možnost drugačnega dogovora glede razporeditve sredstev je pomenila samo možnost realizacije premoženjskih upravičenj, prešlih na pravne naslednike iz 3. odst. 407. člena ZZD. Glede na zgoraj navedeno tožeča stranka, ki je bila ustanovljena kot družba z omejeno odgovornostjo v mešani lastnini po določbah zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ štev. 77/88...61/90), ni pravni naslednik bivše delovne skupnosti. Ta ugotovitev velja tudi upoštevajoč dejstvo, da je šlo za delovno skupnost službe pravne pomoči po zakonu o pravni pomoči (Ur. list SRS štev. 23/79). Ta namreč ni imel določb, ki bi vprašanja prenehanja te vrste delovnih skupnosti in pravnega nasledstva v zvezi s tem urejale drugače kot ZZD. Drugačnega urejanja omenjenih pravnih vprašanj tudi ni mogoče temeljiti na zakonu o podjetjih. Ta določa v prehodnih določbah samo obveznost v njih navedenih subjektov, da vskladijo svojo organiziranost z določbami omenjenega zakona, ter postopek vsklajevanja, vprašanj prenehanja posameznih oblik subjektov, oblikovanih po ZZD, ter pravnega nasledstva v zvezi s tem pa ne ureja drugače. Tožeča stranka bi kot pravna oseba, ustanovljena po zakonu o podjetjih (83. člen ZPod) lahko postala lastnica spornih poslovnih prostorov ob ustanovitvi, če bi bili predmet vloge (stvarni vložek) katerega od ustanoviteljev (4. odst. 104. člena ZPod). Kot je ugotovilo pritožbeno sodišče to niso bili. Tožeča stranka bi lahko pridobila na njih lastninsko pravico tudi pozneje. Utemeljenost tožbenega zahtevka v tej smeri temelji na 3. točki sporazuma z dne 10.12.1991. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da omenjena določba ni pravni naslov, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko zahtevala prenos lastninske pravice na spornih poslovnih prostorih na sebe. Na to kaže (poleg ostalega besedila) zlasti določba, "...da se vrednost teh prostorov...prenese na ustanovitelje in lastnike ...", torej na ustanovitelje tožeče stranke, ne pa na tožečo stranko.

Glede na zgoraj navedeno je z izpodbijano sodbo materialnopravno pravilno odločeno. Ker tako ni podan noben revizijski razlog, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.