Jedro

Iz zapisnika mejne obravnave, ki med drugim vsebuje tudi skico poteka predlagane meje po podatkih zemljiškega katastra, ne izhaja, da bi tožnik prerekal potek predlagane meje oziroma da bi pokazal drugačno mejo, kot predlagane, zato grafični prikaz dejanskemu stanju v naravi nedvomno ustreza.

Četudi bi bil izračun površine parcel/e izveden pred ureditvijo meje (za to sicer v ZEN ni podlage) in bi ta izračun pokazal manjšo površino parcele, geodet ne bi mogel meje urediti drugače, kot po podatkih zemljiškega katastra, torej da bi določil koordinate zemljiškokatastrskih točk v naravi tako, da bi izračun površine parcel/e potem bil tak, kot naj bi bil, npr. enak kot pred izvedbo takega postopka. Tožnik zato tudi nima prav, da je bil kršen četrti odstavek 19. člena ZEN, saj je geodet površino parcel (sedaj) 686/8 in 686/9 izračunal na tej podlagi, torej po evidentiranju meje s koordinatami zemljiškokatastrskih točk.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja (del meje) parcele 686/1 s sosednjimi parcelami 679/5, 685/2 in 1181/3 (1. točka izreka), da se v katastrski občini ... v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe: ukine se parcela 686/1 in nastaneta novi parceli 686/8 in 686/9 (2. točka izreka odločbe), da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (3. točka izreka odločbe) ter da stroškov postopka ni (4. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnik vložil zahtevo za uvedbo postopka za evidentiranje urejene meje parcele in parcelacijo, ki ji je bil priložen elaborat. Po 11., 28. in 48. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije uvede na zahtevo lastnika oziroma upravljavca parcele. Organ je ugotovil, da je vlagatelj zahteve lastnik parc. št. 679/5 in 686/1. Iz elaborata je razvidno, da sta kot stranke poleg vlagatelja sodelovala še Občina B. in A.A. Vsem lastnikom oziroma upravljavcem parcel je bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev zahtev po 35. in 51. členu ZEN organ ni našel. Vse stranke so se mejne obravnave udeležile in podpisane izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Parcelacija se je izvedla na zahtevo in pod pogoji, ki jih je navedel lastnik parcele.

3. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in z navedbo obširnih razlogov potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

4. Tožnik je v tožbi navedel, da grafični prikaz urejene meje po izpodbijani odločbi ne ustreza dejanskemu stanju v naravi, kar izhaja tudi iz priloženega elaborata in zapisnika mejne obravnave (ni navedena površina parc. št. 686/1). V postopku se je določila predlagana meja, ki ni v skladu s podatki katastra. Zapisnik mejne obravnave je podpisal, ker mu je geodet zagotovil, da bo izračun površine parcele lahko podal le ob predhodni določitvi meje in ker je bilo na mejni obravnavi izrecno zapisano, da mora imeti parc. št. 686/1 enako izmero kot v katastru. Trenutno je površina parc. št. 686/1 3.913 m2, ki se ni od leta 1978 spreminjala, kot izhaja iz odločbe Geodetske uprave Skupščine mesta Ljubljane iz leta 1978, sodne poravnave v zadevi N 60/2010, izvedeniškega poročila in obvestila, št. 02112-604/2017-2 o postopku evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne sodne poravnave. Iz elaborata v tej zadevi pa je razvidno novo stanje izračuna, ki je manjše za 618 m2, brez zaznamb sprememb na skici. Iz letalskih posnetkov je tudi razvidno, da je GURS brez njegove vednosti spremenil kataster tudi na podlagi urejanja GERK-ov. Ni razloga za razlastitev 618 m2 te parcele. Glede na 19. in 20. člen ZEN je očitno prišlo do grobe napake pri določanju koordinat zemljiškokatastrskih točk, kar bi moral že po uradni dolžnosti preveriti organ in ustrezno ukrepati. Leta 1988 ni bila izvedena meritev dela parc. št. 686/1, na obravnavi njegov oče ni sodeloval, ker ni prejel vabila, s tem pa je bil kršen 13. člen Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat). Zapisnik oziroma podpis tožnikovega očeta je bil ponarejen, zato je ta meritev bila nezakonita, še posebej ker koordinate zemljiškokatastrskih točk sploh niso bile določene. Če bi bile meritve leta 1988 zakonito izvedene, bi bil del parc. št. 686/1 urejen in ne bi bilo treba ponovno meriti. Nova meritev parc. št. 686/1 v letu 2007 je izhajala iz predhodno prirejenega, nezakonitega grafičnega katastrskega načrta iz leta 1988. Na to se je tudi pritožil. Tej pritožbi je drugostopni organ ugodil in odpravil odločbo. Nato je prišlo do nepravdnega postopka N 60/2010 in sklenjena sodna poravnava, ker je bila tožniku zagotovljena enaka izmera površine parc. št. 686/1, kar je bil pogoj za poravnavo. Sodni izvedenec je zagotavljal, da so meritve v letu 1988 bile, da je edina podlaga za ureditev dela meje grafični načrt iz leta 1988. V tem primeru je šlo za kršenje drugega odstavka 8. člena ZEN, ker ni zavedenih sprememb. Brez sprememb pa se površina ne bi smela spreminjati. Če bi sodni izvedenec pregledal spis v zadevi N 60/2010 in upošteval dokazno gradivo, ne bi prišlo do škodljive sodne poravnave, sedaj dokazano nične in s tem zmanjšanja površine parc. št. 686/1. Če bo urejena meja potrjena, bo s tem prišlo do nedopustnega dejanja - odvzema dela parcele. S tem bo kršen 19. člen ZEN in 15. ter 69. člen Ustave. Tožnik je predlagal, da sodišče akt odpravi in naloži organu, da se izvedejo meritve po pravilnem grafičnem katastrskem načrtu iz leta 1984 z dejansko pripadajočo površino, kot je vpisana v zemljiškem katastru (3.931 m2).

5. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Stranki z interesom Občina B. in A.A. odgovora na tožbo nista podali.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o: - evidentiranju urejene meje in - parcelaciji.

9. Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ na zahtevo tožnika izvedel upravni postopek evidentiranja dela meje parcele št. 686/1 s sosednjimi parcelami 679/5, 685/2 in 1181/3, ukinil parcelo št. 686/1 in ustanovil novi parceli št. 686/8 in 686/9. Zahtevi za uvedbo teh postopkov je bil priložen elaborat v skladu z 29. členom ZEN, ki ji je bil priložen tudi zapisnik o mejni obravnavi. Iz slednjega izhaja, da so bila na mejno obravnavo vabljeni vsi lastniki oziroma upravljavci parcel, med drugim tožnik, da se je pokazala meja po podatkih zemljiškega katastra, ugotovljeno je bilo, da se meja ureja na podlagi tam navedenih predhodnih elaboratov (IDPOS 6053, IDPOS 6036, IDPOS 6079), opredeljena je bila natančnost katastrskih podatkov, vsi udeleženci mejne obravnave (torej tudi tožnik) so zapisnik podpisali.

10. Tožnik ugovarja, da grafični prikaz urejene meje ne ustreza dejanskemu stanju v naravi. Sodišče temu ugovoru ne more slediti. Grafični prikaz urejene meje je ''zgolj'' slikovni prikaz (skica) besedilnega dela odločbe o evidentiranju urejene meje. Ta temelji na elaboratu ureditve meje, iz zapisnika mejne obravnave (kot že povedano), ki med drugim vsebuje tudi skico poteka predlagane meje po podatkih zemljiškega katastra, pa ne izhaja, da bi tožnik prerekal potek predlagane meje oziroma da bi pokazal drugačno mejo, kot predlagane, zato grafični prikaz dejanskemu stanju v naravi nedvomno ustreza.

11. Tožnik nadalje ugovarja, da je zapisnik podpisal le zato, ker mu je bilo zagotovljeno, da bo površina parcele št. 686/1 (kljub parcelaciji) ostala enaka, pa ni, saj je po zdajšnjih izračunih manjša za 681 m2. V postopku evidentiranja urejene meje (26. člen ZEN in nadaljnji) in parcelacije (47. člen ZEN in nadaljnji) se v naravo ne prenaša površina parcel, temveč njena/njihova oblika. To pomeni, da geodet mejo evidentira s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, površino parcele pa nato izračuna iz ravninskih koordinat zemljiškokatastrskih točk, ki določajo mejo (tretji in četrti odstavek 19. člen ZEN), kar pomeni, da gre za matematično formulo izračuna površine parcel/e in to šele po tem, ko se evidentira meja. Povedano drugače: četudi bi bil izračun površine parcel/e izveden pred ureditvijo meje (za to sicer v ZEN ni podlage) in bi ta izračun pokazal manjšo površino parcele, geodet ne bi mogel meje urediti drugače, kot po podatkih zemljiškega katastra, torej da bi določil koordinate zemljiškokatastrskih točk v naravi tako, da bi izračun površine parcel/e potem bil tak, kot naj bi bil, npr. enak kot pred izvedbo takega postopka. Tožnik zato tudi nima prav, da je bil kršen četrti odstavek 19. člena ZEN, saj je geodet površino parcel (sedaj) 686/8 in 686/9 izračunal na tej podlagi, torej po evidentiranju meje s koordinatami zemljiškokatastrskih točk. 12. Tožnik sicer zatrjuje, da se površina parc. št. 686/1 ni spreminjala od leta 1978 (kar izhaja iz geodetske odločbe iz leta 1978, sodne poravnave, N 60/2010 z dne 3. 7. 2017, in obvestila o evidentiranju sprememb po sodni poravnavi z dne 2. 8. 2017), vendar tudi s tem glede na zgoraj opisani potek postopka in dejanja tožnika v tem postopku ne more izpodbiti pravilnosti odločitve organa. Iz sodne poravnave, ki jo je tožnik priložil že v upravni spis, pa tudi ne izhaja, da se ''površina parcele ne spreminja'', kot to navaja tožnik, temveč da se s to poravnavo ''površina parcel ne popravlja'', ob tem pa je dodati, da se je v tem postopku evidentiral drug del meje parcele št. 686/1 kot v postopku, ki se je zaključil s sodno poravnavo.

13. Če pa tožnik meni, da je prišlo do napake pri določanju koordinat zemljiškokatastrskih točk (iz upravnega postopka to sicer ne izhaja glede na izkazano soglasje tožnika s predlagano mejo), pa tega sedaj ne more uspešno uveljavljati. Napake volje pri izjavljanju volje o poteku predlagane meje v pritožbi ali v upravnem sporu namreč ni mogoče uveljavljati, lahko pa jo stranka uveljavlja v pravdnem postopku (36. člen ZEN). To pomeni, da če tožnik s podpisi zapisnika na mejni obravnavi takrat ni izkazal svoje prave volje, torej, da se z potekom mejne obravnave in ugotovitvami, ki izhajajo iz njene oprave, ni strinjal, lahko to uveljavlja pred sodiščem civilne pristojnosti v pravdnem postopku.

14. Sklenjeno sodno poravnavo (ki je po mnenju tožnika dokazano nična zaradi postopanj izvedenca) pa lahko tožnik izpodbija z vložitvijo tožbe na razveljavitev sodne poravnave (392. in 393. člen Zakona o pravdnem postopku), ne more pa je izpodbiti v tem upravnem sporu.

15. Ker po oceni sodišča ni prišlo do zatrjevanih kršitev določb postopka in določb materialnega prava, sodišče tudi ne more slediti ugovoru, da je v tem postopku prišlo do kršitev 15. in 69. člena Ustave RS.

16. Sodišče je glede na povedano tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

17. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, na nejavni seji, saj tožnik izvedbe glavne obravnave ni niti predlagal, predlagane dokaze (listine upravnega spisa) pa je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega akta (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).