Jedro

Za odreditev pripora zoper obdolženca ne bi zadostovalo dejstvo, da obtoženec sodnih pošiljk na naslovu, kjer je stalno prijavljen za prebivanje, ne sprejema.

Pred novo odločitvijo bo potrebno upoštevati tudi določilo 2.odst. 192.čl. ZKP, ki določa, da je potrebno pri ukrepih za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, ki so navedeni v 1.odst. navedenega člena, upoštevati, da se ne uporabi strožji ukrep, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom. Sodišče ima možnost, da pred ponovnim odločanjem o takem ukrepu ravna v skladu z določilom 547.čl. ZKP, torej da od organov za notranje zadeve zahteva, da obtoženca poiščejo in sporočijo sodišču njegov naslov.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika obd. H.R. za varstvo zakonitosti se po uradni dolžnosti razveljavita sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 30.6.1998 ter sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 6.7.1998 in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločitev.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 30.6.1998 je bil zoper obt. H.R., zoper katerega teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 168. člena KZJ, odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nato pa z odredbo z dne 2.7.1998 odrejen razpis tiralice. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 6.7.1998, opr. štev. Kp 235/98, pritožbo zagovornika obtoženca zoper sklep o odreditvi pripora zavrnilo kot neutemeljeno. Iz podatkov v kazenskem spisu ni razvidno, da bi bila obt. H.R. že odvzeta prostost. Zagovornik obtoženca, odvetnik S.V.K. iz K., je dne 13.7.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi, podrejeno pa predlaga, da razveljavi prvostopni in drugostopni sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči kršili ZKP, določilo 20. člena Ustave Republike Slovenije ter tudi mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Zatrjuje, da je ugotovitev, da se obtoženec skriva, zmotna, ker ni o tem nobenega dokaza, saj se obtoženec - kot je njemu znano - nahaja na istem naslovu v K., nepreverjena pa je tudi okoliščina, da naj bi obtoženec odšel v tujino, odsotnost obtoženca 20 do 30 dni pa ne dokazuje, da bi se s skrivanjem izogibal kazenskemu postopku. Po njegovem stališču sodišče ne bi smelo odrediti pripora zoper obtoženca, temveč pred tem zahtevati od organov za notranje zadeve, da obtoženca poiščejo.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornik obtoženca, čeprav uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, izpodbija pravnomočni sklep o odreditvi pripora zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovilo, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti vložena, in ki so bili podlaga za odločitev, da se zoper obd. H.R. odredi pripor iz razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP. Ni sicer dvoma o tem, da obtoženec otežuje potek kazenskega postopka s tem, da ne prevzema sodnih pisanj. Obtoženec je izkazal svojo nediscipliniranost tudi s tem, ko se ni odzval vabilu na glavno obravnavo, razpisano za 9.12.1997, zaradi česar je bil na glavno obravnavo dne 16.12.1997, na kateri je bila izrečena oprostilna sodba, prisilno priveden.

Pritrditi je potrebno stališču Višjega sodišča v Kopru, navedenem v sklepu z dne 6.7.1998, da za odreditev pripora zoper obdolženca ne bi zadostovalo dejstvo, da obtoženec sodnih pošiljk na naslovu, kjer je stalno prijavljen za prebivanje, ne sprejema. Vendar pa iz razlogov pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je bil zoper obdolženca odrejen pripor v bistvu le na podlagi nepreverjenih navedb v poročilu sodnega vročevalca z dne 11.6.1998 (list. štev. 192), iz katerih izhaja, da obtoženčev sosed C. ni videl obtoženca že 20 do 30 dni, da naj bi obtoženec (po navedbi njegovega delodajalca N.F.) odšel v inozemstvo, kar pa je po mnenju policista majhna verjetnost, ker ima obtoženec le stari jugoslovanski potni list. Ugotovitev, da se obtoženec s skrivanjem izmika kazenskemu postopku, ki teče že od leta 1992 dalje, ni prepričljiva, zlasti tudi zato, ker iz zapisnika Višjega sodišča v Kopru o pritožbeni seji z dne 6.5.1998 (list. štev. 186) izhaja, da je bil o seji razen zagovornika obveščen tudi obtoženec. Seje pritožbenega sodišča se sicer nista udeležila, vendar pa je bila seja opravljena ob ugotovitvi, da sta bili obvestili o seji za oba izkazani.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti po uradni dolžnosti razveljavilo sklep prvostopnega sodišča o odreditvi pripora ter sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bila pritožba zagovornika obtoženca zavrnjena kot neutemeljena ter zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločitev. Pred novo odločitvijo bo potrebno upoštevati tudi določilo 2. odstavka 192. člena ZKP, ki določa, da je potrebno pri ukrepih za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, ki so navedeni v 1. odstavku navedenega člena, upoštevati, da se ne uporabi strožji ukrep, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom. Sodišče ima možnost, da pred ponovnim odločanjem o takem ukrepu ravna v skladu z določilom 547. člena ZKP, torej, da od organov za notranje zadeve zahteva, da obtoženca poiščejo in sporočijo sodišču njegov naslov.