Jedro

Do nesreče je prišlo zaradi dveh hudih kršitev prometnih predpisov. Tožnik je kršil določbo o prednosti po drugem odst. 50. čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, toženec pa določbe o hitrosti po 45. in 46. čl. istega zakona. Gre za kršitve dveh predpisov, ki sta za varnost prometa temeljnega pomena.

Tožnikova kršitev pravila prednosti je bila v dosedanjem postopku podrobno obravnavana in sama zase ustrezno ocenjena. Toda bistveno je, da se kršitve obeh udeležencev obravnavajo v medsebojni povezavi.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v zavrnilnem delu in v izreku o pravdnih stroških ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 375.835.00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Toženi stranki je naložilo pravdne stroške v znesku 69.690,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za tožnikovo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu jo je prizadejal zavarovanec tožene stranke V. V. v prometni nesreči dne 10.8.1989. Ugotovilo je, da je nevaren položaj pretežno povzročil tožnik sam, ko je zavijal v levo in s tem zaprl pot V., ki je prihajal nasproti. Zato je odločilo, da znaša delež tožnikove odgovornosti za škodo 70 odstotkov, delež zavarovanca tožene stranke V., ki je kljub omejitvi hitrosti na 60 km/h vozil pribl. 93,5 km/h, pa je 30 odstoten.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopnim stališčem o deležu odgovornosti vsakega od udeležencev nesreče. Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni vezano na sodbo v pravdi med V. in Zavarovalnico M. Vztraja pri trditvi, da ni videl nasproti prihajajočega avtomobila, ki ga je vozil V. V zvezi s tem se sklicuje na izvedeniško mnenje izvedenca K. Navaja še, da do nesreče ne bi prišlo, če bi V. vozil s predpisano hitrostjo. Ne nasprotuje ugotovitvi, da je sokriv za nesrečo, vendar ne v takem sorazmerju, kot je razsojeno z izpodbijanima sodbama. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev obeh sodb.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodbe prve in druge stopnje (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Zato ne more upoštevati revizijskih navedb o tem, da tožnik ni mogel videti avtomobila, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke. Prav temu vprašanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno posvetili potrebno pozornost. Gre namreč za okoliščino, ki odločilno vpliva na tožnikovo soodgovornost za škodo, ki je nastala v obravnavani nesreči. Ugotovitev, da je bilo drugo vozilo v območju tožnikove vidljivosti tedaj, ko je začel zavijati na levo, temelji na izvedeniškem mnenju. Drugačna razlaga izvedeniškega mnenja, na katero se sklicuje revizija, pomeni, da tožeča stranka izpodbija dejanske ugotovitve, kar na revizijski stopnji ni mogoče. Revizija utemeljeno opozarja na hitrost zavarovanca tožene stranke. Ugotovljeno je, da je na kraju nesreče veljala omejitev hitrosti 60 km/h, zavarovanec tožene stranke pa je vozil več kot 90 km/h. Ugotovljeno je še, da do nesreče ne bi prišlo, če bi zavarovanec vozil v mejah dovoljene hitrosti. Te ugotovitve pa so lahko podlaga za drugačno presojo delitve odgovornosti od te, ki sta jo sprejeli obe izpodbijani sodbi. Do nesreče je prišlo zaradi dveh hudih kršitev prometnih predpisov. Tožnik je kršil določbo o prednosti po drugem odst. 50.čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, toženec pa določbe o hitrosti po 45. in 46. čl. istega zakona. Gre za kršitve dveh predpisov, ki sta za varnost prometa temeljnega pomena. Tožnikova kršitev pravila prednosti je bila v dosedanjem postopku podrobno obravnavana in sama zase ustrezno ocenjena. Toda bistveno je, da se kršitve obeh udeležencev obravnavajo v medsebojni povezavi, pri čemer je nujno enako podrobno razčleniti tudi ravnanje zavarovanca tožene stranke kot drugega udeleženca v nesreči. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa izpodbijanih sodb, ki sta pretežno pozornost namenili samo vožnji tožnika in zato nista dovolj podrobno ocenili vožnje zavarovanca tožene stranke, pravilna določitev razmerja odgovornosti še ni mogoča. V tem delu, torej glede krivdnega prispevka zavarovanca tožene stranke, je podan revizijski razlog po drugem odst. 395.čl. ZPP. Ni bilo ocenjeno, kakšen pomen je imela prekoračitev hitrosti glede na tedanje prometne razmere. Ugotovljeno je, da je bila hitrost omejena s prometnim znakom. Podatki spisa, ki niso ocenjeni, pa kažejo, da je šlo za naselje, križišče in prehod za pešce, da je zavarovanec tožene stranke reagiral pozno, čeprav je enako kot tožnik tudi sam imel preglednost v razdalji 120 m, da pa je zaviral šele tik pred trčenjem in je imel ob trčenju še vedno hitrost, ki je zelo presegala dovoljeno (podatki izvedeniškega mnenja v spisu opr. št. K 70/92 Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Slovenj Gradcu).

Zaradi pravilne delitve odgovornosti med obema udeležencema nesreče je torej potrebna celovita analiza ravnanja obeh. Zato bo treba v nadaljnjem postopku podrobno oceniti tudi ravnanje zavarovanca tožene stranke in ugotoviti njegove možnosti, da bi preprečil nesrečo v okviru načela dolžnosti preprečevanja škode (16.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR), ki se v prometu izraža s pravilom defenzivne vožnje. Na podlagi teh ugotovitev bo treba znova oceniti deleže sokrivde obeh udeležencev. Pri tem niti kazenska obsodilna sodba, niti ugotovitve v pravdi med V. in Zavarovalnico niso ovira za drugačno delitev odgovornosti v tej pravdi.

Glede na navedeno je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar glede odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi v zavrnilnem delu in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 395. čl. ZOR).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.